Do teh enkratno lepih koncev Julijcev nas tiste, ki prihajamo iz doline Save, loči kar dolga vožnja, s kar veliko ovinki. Start/cilj na planini Kuhinja. Precejkrat sem zamenjal plan. Na koncu sem - nepričakovano - kar 2x spal tik pod Krnom (zimska soba Gomiščkovega zavetišča). Nekaj več ob fotkah.
Gor sva šla čez Police in po Lucovi diretissimi naravnost do bivaka, odsmučala sva z vrha po normalki, spodaj desno od Macesnovih vilic. Gor grede sva morala loviti zasnežene prehode levo-desno, za smučanje odločno premalo snega. Zelo lep pristop. Po normalki se še vedno da odsmučati čisto z vrha,
Med vzponom je kljub nizkim temperaturam sonce fajn grelo, občasno občutek že čisto spomladanski in vroče. Pri Südwienerhütte zavijemo levo in po jarku direktno navzgor do hišnega vrha. Na sedlu potegne mrzel veter in na vrhu precej zimska scena. Smučarija - po jarku fajn zbita kloža, nižje prečka v
Prvotni cilj sva morala pri zapori ceste v Vrata spremeniti, zato sva se zapeljala do snega v dolino Kot. Nadaljevala sva na smučeh, ko se pot postavi pokonci, pa na dereze, dokler pot zopet pride nad gozdno mejo, pa nazaj na pasjo vprego. V senci mogočne Rjavine na desni in Vrbanovih Špic na levi,
Področje SV od prelaza San Pellegrino ima po starih sledeh sodeč precej obiska. Nekateri na Forca Rossa pristopijo od koče Fiora Alpina. Zaradi pomanjkanja snega je za turaše boljša izbira parkirišče pod planino s kočo Fuciade. Tako sem pristopil tudi jaz.Višina nekaj manj kot 2500 metrov za področj
Bom kar takoj zapisal; če bi bilo nekaj več snega v povsem spodnjem delu te čudovite ture bi ocenil snežne razmere z ***** sicer pa zvezdica manj. S Tadejem sva se tokrat odločila za Cmir, predvsem zaradi senčnih in dolgih smučarskih "flank" v območju "za Cmirom" in čudovitih razgledov z vrha gore.
Danes so me mučeniki povabili čez mejo. Parkiramo na izhodišču ob cesti, malo pred Obertauernam (1383m). Snežna odeja je neprekinjena vse od avtomobilov. Najprej dviganje po cesti do idilične "planine", nato pa naprej proti željenemu cilju. Sonce je danes imelo svojo pravo moč. K sreči je vedno viš
O Marmoladi so napisane knjige, o njenem najvišjem vrhu Punta Penia (3343 m) je težko karkoli novega napisati. Mogoče mi vseeno uspe. Spodaj pri jezeru Fedaia parkiram prvi, cel dan je bil spodaj samo moj avto.Vzpon po trdi podlagi že po nekaj sto metrih s srenači, ki jih nisem "sezul" do zgornjega
Iz Rudnega polja mimo Konjščice in Jezerc na Studorski preval. Iz prevala rahel spust in nato strmo desno v konto pred vstopom v Vzhodno smer (III, 250m). V grapi je zelo malo snega, vmes je en meterski skalni skok, ki se ga da preplezati, Drugače pa različne razmere..spodaj grifig..vmes ozko in
Tako lokalci opisujejo strm vzpon in spust z vrha Cime Cadine. Uradni nakloni temu niso naklonjeni, je pa res, da sem bil polovico ture na derezah, to pa vseeno vsaj malo nakaže, o kaki turi je govora.Izhodišče je 2 km pred prelazom San Pellegrino iz smeri Falcade, ostro desno na parkirišče nad kočo
Lani na S čez Kotle, letos krajšo in lažjo varianto na J. Kratek pogled na S je pokazal lepo zalito grapo polno pršiča, vendar nas je močan severnik s pridruženimi nizkimi temperaturami odvrnil od te smeri. V teh sončnih in nekoliko toplejših dneh brez hudega vetra pa bi bila opcija na S gotovo bolj
Preden bo prišla na vrsto ta prava turnosmučarska Norveška, smo se nekateri odpravili v še malo bolj eksotične severne kraje. Da bomo Svalbard oz. Spitzberge kdaj uspeli pohoditi z lastnimi nogami, je večina od nas dolga desetletja le sanjarila. Polet iz Tromsoja do Longyearbyena traja uro in tričer
Prelaz San Pellegrino bi bil v dobri zimi komajda prevozen. Glede na to, da je na območju Marmolade v Dolomitih pod 2000 metrih snežilo prvič v tej zimi šele pred tremi tedni, so obeti za turno smuko nad prelazom precej klavrni.Danes sem odšel na Passo Selle, kjer je na več kot 2500 snega ravno toli
Ne vem kako je prišlo do napake pri imenu gorstva in cilja,a 8.marec ni kar navaden dan.Zato prilagam damam še par slikic.
Ženo sem razveselil in odšel od doma.Danes mirno,brez pretirane gužve.Bilo pa je hladni in vetrovno.Ta je tekom dopoldneva izgubljal na moči,tako da je bilo pozneje kar prijetno.Šel sem do sedla med Zelenjakom in Palcem,vrh žleba,ki pada v Poden.Snega je dovolj za prijetno vijuganje,saj so nekateri
Ne glede na vreme sva se odločila, da gre mal čez mejo pogledat. Zapeljala sva se do Žabnice (Bodental) do gostišča Podnar. Hitro priprava opremo in gasa proti načrtovanemu cilju. Začetek je primeren bolj ravninski, da se človek ogreje. Bolj kot sva se vzpenjala bolj se je veter krepil in vedno manj
Včeraj je bil Mosermandl kar precej obiskan, seveda tudi ostali vrhi v oklici Walda – Zederhausa.Jutranja oblačna kapa na vrhu se je dopoldan razkadila in smo imeli fajn vidljivost na spustu.Smučarije smo imeli vseh vrst, tudi nekaj zavojev celca in putra nižje spodaj.Direktna strma varjanta z vrha
Po sobotnem res dolgem mučenju v neprijetnih zimskih razmerah sva želela na toplo sonce, ki so ga Italijani obljubljali za nedeljsko dopoldne ... na izhodišču na Neveji je danes ob 8h zjutraj pihal mrzel veter, bilo je oblačno, na vrhovih megla in snežinkalo je. Ni prav veliko manjkalo, da se nisva
Zelenica dela na polno. Smučarji, sankači, sprehajalci, alpinisti, tekmovalci...ni da ni. V Suho ruševje je od vse te palete zašla le še kaka redka izgubljena duša. So pa družbo delale padajoče snežinke, veter, megla in konkreten mraz za en marec. Smuka po kakem centimetru svežega poprha nadvse soli