Nalaganje ...
Kategorija
14.249 novic
.jpg)
Že štiri leta me ni bilo. Na tej kultni tekmi. Ki se je seveda že nekaj časa udeležujem kot ta glavna navijačica s sistemom: grem prva, pridem zadnja. V teh zadnjih štirih letih sem bila namreč pri prijatelju v bandimi. A, ko so me po tekmi vsi spraševali, zakaj me ni bilo na Črni prsti, sem že lani sklenila, da letos pa grem, če bo le vse okej. Vključno z vremenom, sevejde. Če ima za bit slabo, se mi ne da tam v mrazu sedet, stat in kričat, hihi, sem ratala stara. V soboto zjutraj kreneva na pot kar nekaj pred šesto, da sva kmalu po sedmih že v Podbrdu. Pozdrav s Štenklerjevim Tomažem,…
Tindi Zztopka - blogPizzo Cengalo 3369 je samo skromen sosed svojega slavnega soseda Pizzo Badile 3308. Včeraj sva bila na njem edina obiskovalca. Večina ostalih gostov Rifugia Gianetti 2536, dosegljivega iz Val Massino, P 1170, je dan preživelo v stenah okoliških tritisočakov. Raj za plezalce! Kategorija: Razmere
Projekt slikanja zahoda Sonca za Triglavom je zahtevalo skrbno načrtovanje in srečo z vremenom. Večkrat sem poskušal že lani, pa mi ni uspelo. Letos pa je uspelo šele v tretje. Pa še to sem imel težave s solarnim filtrom, zaradi česar sem moral uporabiti rezervni (veliko manjši) teleskop. Zato je kotna ločljivost slike manjša od […]
Začel sem v Jezerski dolini. Odpravil sem se preko prodišča v smeri Jerebice in sedla Jama. Ko se začnem dvigovati skozi gozd sem hitro na križišču poti. Izberem desno pot z oznako 654. V številnih ovinkih se vzpenjam skozi gozd. Višje, ko se teren že malce odpira, je pot mestoma nekoliko bolj zaraščena, a vseskozi dobro vidna in shojena. Kaj kmalu sem pod strmimi stenami Bavhice in Bohince. Pot zavije levo in se vzpenja med travami, višje pa je teren vse bolj skalnat. Bližam se robu pobočja, kjer je doma visokogorski kraški svet 😀 preden to dosežem zapustim markirano pot in grem levo za…
Primož Grahelj - blog
Začela sva na prelazu Sella Nevea (Na Žlebeh). Sprva sva se malce spustila, nato pa sva se vzpenjala po prijetni stezi z oznako 635, ki vijuga sem ter tja skozi gozd. Višje se teren odpira, midva pa sva pod mogočno steno Bele Peči (na njo sva se povzpela dva meseca nazaj). Še pred kočo Gilberti kreneva desno po Sentiero botanico Bila Pec (botanični poti Bela Peč). No ja, prav zelo pestrega botaničnega spektra rastlin tu nisem opazil 😎 so pa postavili nekaj tabel z informacijami o določenih rastlinah. Vzpneva se do sedla Bela Peč, nato pa nadaljujeva po prijetni prečni poti. Nekaj časa ji…
Primož Grahelj - blog
Dva meseca in pol po zadnji operaciji mojega kolena je Jani hodil v hribe sam, jaz pa sem »trenirala« po ravnem, največ za Savo, kjer imamo Ljubljančani na voljo veliko poti. Za mojo vrnitev v hribe 19. avgusta je Jani pripravil primeren načrt. Pred kratkim je bil na Mežakli in zdelo se mu je, da bi bila ta visoka planota pravšnja zame: veliko je gozdnih cest, vzponi in spusti pa niso zelo strmi. Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Jesenice – vzhod in se odpeljala v Spodnje Gorje, kjer sva za desnim ovinkom v bližini hiše 147 zavila desno z asfaltne ceste na gozdno. Tam je Jani…
Tavanja po slovenskih hribih
Vlak ob 6.10 z Železniške postaje Sevnica (z nekaj zamude) in deset nas od skupine Posebna prijateljska potepanja vstopa nanj, trije pa so že na vlaku. Do Jesenic pridobi sicer mednarodni vlak za Beljak toliko zamude, da nas zveza v smeri Nove Gorice ne počaka. K sreči imamo okoli 40 minut kasneje ob 9.45 posebni turistični vlak do Bohinjske Bistrice, ki ima postanek tudi na Železniški postaji Bled Jezero. Vmesni čas uporabimo za kratek skok na kavico, okrog desetih pa smo potem na cilju. Posnetek na desni spodaj: Marta Brežan. Železniška postaja Bled Jezero je na hribu in do Zake rabimo…
Romana Ivačič - blog
Vse se začne z jutranjo kavo in tistim naivnim občutkom vsemogočnosti, ko si zavezuješ čevlje in si prepričan, da boš vertikalo preplezal z levo roko še pred kosilom. No, potem pa stopite pod skalo in realnost vas udari hitreje kot nevihta na Triglavu. Ampak prav v tem je čar – vertikala nas hitro nauči lekcije,... The post Ferata Koschlak: Od popolne gorske drame do vertikalnega plesa appeared first on Summit Nomad.
Pet dni na čudovitem travniku ob reki Soči je minilo kot bi mignil. 12 navdušenih mladih bitij je stiskalo oprimke na balvanih, natančno stopalo v tehničnih smereh, se hladilo v reki Soči, jamarilo, obiskalo Bavški Grintavec in se imelo super.
Pot: Masna luka nad jezerom Blidinje, pot proti Boričevcu, Ravnine, vrh Pločno, nazaj po poti pod Jabuko Čas: po opisu poti okoli 4 ure navzgor, višinska razlika okoli 1100 m in vse skupaj okoli 16 km poti. Pločno je najvišji vrh planine Čvrsnice in dominira nad jezerom Blidinje. Do izhodišča vodita dve cesti od jezera Blidinje. Prva pelje od Boričevca po zelo razriti makadamski cesti, druga asfaltna pa do Masne luke, kjer stoji samostan in cerkev sv. Ilije proroka. Tu je tudi veliko asfaltno parkirišče ter malo pod njim močan izvir okusne in mrzle pitne vode. Tu sva tudi midva parkirala med…
Pot: jezero Blidinje, vrh Vran na planini Vran ter nazaj Čas: okoli 4 ure, (2 uri navzgor po opisu poti) , okoli 840 višinskih metrov ter 8 km poti. Jezero Blidinje se nahaja na Dugem polju. Je del Parka prirode, ki je zaščiten, da se ohrani prvinsko naravno okolje. Pohodniki ga imamo radi tudi zaradi obilja samotnih poti ter tihe pokrajine, ki vabi k daljšemu bivanju med samotnimi borovci. Nad jezerom se dvigujeta dve planini: Vran in Čvrsnica. Stare zgodbe pravijo, da je planina Vran dobila ime po jatah vran, ki so nekoč davno bivale na tej planini. Midva jih danes nisva opazila niti za…
Nekdaj sva se veliko potepala po Dleskovški planoti in okrog planine Korošice. Nedavno pa je Janija spreletelo, da, odkar je tamkajšnji Kocbekov dom pogorel, na Korošici sploh še nisva bila. Preverila sem, kdaj sva jo res obiskala nazadnje. Oba sva debelo pogledala: celih petnajst let je že minilo. To je bil zadosten razlog, da se je Jani 15. avgusta odpravil tja. Savinjski hribi so tisti konec Slovenije, kjer številne ceste pripeljejo na presenetljivo visoke nadmorske višine. Ena takih je tudi na planino Ravne, ki se konča pod Smrekovcem na skoraj 1600 metrih. Tokrat sem si izbral pot na…
Tavanja po slovenskih hribih
Pravijo, da leta prinesejo modrost. Meni so prinesla spoznanje, da ni prav nič sramotnega, če se v hrib peljem z nasmehom na obrazu in baterijo med nogami. Ko sem bila postavljena pred izbiro: postaviti specialko v kot ali pa sprejeti e-pomoč, je zmagal razum (in želja po kolesarjenju). Ob prvem pritisku na pedala se mi... The post Čez Sello Somdogna v Zajzero: Z e-kolesom skozi predore in klance po gorske razglede appeared first on Summit Nomad.
Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: enajst nas stopi na vlak ob 5.24 na Železniški postaji Sevnica (nekaj minut zamude ima), trije so že na vlaku, Marjetka se nam s čokoladicami za dobrodošlico pridruži v Mariboru. Čeprav imamo tudi ob prihodu zamudo, morali bi prispeti ob 7.29, pridemo pravočasno na Avtobusno postajo Maribor, da ujamemo avtobus številka 6 v smeri Vzpenjače ob 7.50. Marjetka nam uredi cenejše vozovnice za Krožno kabinsko žičnico (Mariborski vzpenjačo) in takoj gremo zapravit prihranjeno na teraso dveh privlačnih hišic. Dovolj časa imamo za uživanje…
Romana Ivačič - blog
Dvanajst se nas iz skupine Posebna prijateljska potepanja "vkrca" na Železniški postaji Sevnica na vlak ob 5.09, ki ima nekaj minut zamude. Na poti se nam pridružijo še trije in vsi skupaj v Ljubljani izkoristimo čas do odhoda avtobusa proti Ratečam za napitke in prigrizke. Avtobus odpelje točno ob pol osmih in veselo drvimo proti sončni Gorenjski, le gore še niso čisto jasne. Do postajališča Dovje/Mojstrana se pa nabere toliko zamude, da ne ujamemo turističnega avtobusa ob 9.20 za Dolino Vrata. Levi posnetek: Marta Brežan. Pot pod noge po cesti in potem korakamo po kolesarski stezi na trasi…
Romana Ivačič - blog