Včeraj. Štart z Vršiča, pol ure pristopa do Pocarske. Prva naveza: Barbi in Magdalena. Druga naveza: Jernej in jaz. Smer navrtana, skala večinoma solidna, napredujemo brez težav, na vrhu kratek počitek z ležanjem na travi, po stezi nazaj dol in nekaj metrov desno od Pocarske vstopimo še v Pstuha. Sm
Petek. Hladno, oblačno. Od Razdrtega do Kozine, kjer nas čaka Kristina, nam že fino opere vetrobransko steklo na Danijelovi vectri. Kar ne škodi. Ni pa fajn za plezat. Vremenska napoved za Koper na srečo ne predvideva dežja, spremljalo pa naj bi nas nekaj vetra. Zeleni raz v dolini Glinščice (Boljun
V nedeljo 10.7. sva z Rokom Kurinčičem (Soški AO) plezala omenjeno smer – menda raz številka 1 v Julijcih. Za prvo daljšo smer poleti je bila kar prava, mokra spodnja polovica smeri in suha bolj ali manj kompaktna skala v zgornjem delu je nekako zapolnila dan, bolj od pričakovanj. Z velikim za
Tale plezarija ima predgodovino. Najprej smer svojo lastno. Osmi avgust 1909. Angelo Dibona (eden najboljših gorskih vodnikov tistega časa – sličica v galeriji) in Emil Stübler prva preplezata to smer v dolomitski Veliki Cimi. Danes je to Dibnov raz. Klasika. Potem sto in nekaj let nič takega,
V tednu lepega vremena sva se z Juretom Leban (Soški AO) odločila, da greva pogledat kakšne so plezalne razmere v hribih. Prvoten plan je bil centralni steber v špičju, vendar zaradi napovedanih popoldanskih neviht, sva se temu cilju odpovedala. Nekaj dni prej sva se dobila v Vipavski beli, kjer sva
Sobota, 3. julij 2016 Množično obleganje Novega vrha Več sledi, ko udeleženci posredujejo svoje likovne, fotografske in literarne prispevke
Kogel, Rumena zajeda, VII, 100 m. 22. maj 2016 Boštjan Mikuž, Vid Štrancar, Marijan Močivnik
Bojda je bilo o Paklenici že mnogo napisanega. Tudi iz moje strani, tako da ne bom navajal kake statistike in nekih suhoparnih podatkov. Skratka, v paklenico me znova in znova vleče zaradi lepe narave in lepih sten. V četrtek dobim povabilo ene ‘luštne matičarke’, če bi šel plezat v pakl
Skozi Ojcingerjevo rojstno Ovčjo vas se skupaj s prvo svetlobo pripeljeva v Zajzero. Vreme je pretoplo, gosti sivi oblaki prekrivajo vrhove, piha jugo. V Spodnjo Špranjo prideva po desni strani doline, preko ogromnega plazu in nadaljujeva po grapi mimo slapov. Še preden se čez zadnjo skalno pregrado
Neporavnani računi naju tokrat vodijo v Mrzle Vode. Ta tura je nekaj posebnega, ker na njej zelo redko koga srečaš. No, v treh obiskih nisva srečala še nobenega turnega smučarja. Glavni razlog je 4,5 km dolg pristop po dnu doline, ki je le redko zasnežena do izhodišča. Drugi razlog je prisojna lega,
Budilka ob 2.37. Vožnja proti goram, kjer pri 9-ih stopinjah in rahlem rosenju precej sitna ugotoviva, da so Vrata še trdno zaklenjena že pri slapu Peričnik. Ok, sezona bo še dolga ampak najin cilj postane z dodtnimi 14 km sprehajanja po dolini neizvedljiv v enem dnevu. Kaj je plan B? Čez slabo uro
  Zimska tehnika AŠ 2015/16 Po večkratni prestavitvi termina in lokacije vaje “zimska tehnika” smo jo 12. marca na Golakih tudi dočakali. Ob osmih zjutraj (za nekatere zelo zgodaj, za druge manj) smo se zbrali na Lokavcu v skoraj polni sestavi. Manjkal je le Aljaž, ki pa je svojo odsotnost skrb
Premikanje ure in ne preveč obetavna vremenska napoved za poptnico v zgodnje vstajanje in vožnjo pod Vršič. Mimo znaka do kjer se je pač dalo, nekaj rajd prenizko za uradno izhodišče. Za začetek torej pancerji grizejo v asfalt a negodovanje kmalu zamenja zadovoljstvo, da je snežna odeja kljub južni
Danijel ob petih požene avto proti Pokljuki. Ker pa nam je preklapljanje na poletni čas odžrlo eno uro, v bistvu štartamo ob štirih. In začnemo z Rudnega polja pešačiti okoli sedmih, torej približno ob šestih. Namesto k velikonočni maši, na Viševnik. Menda končno. Ker so ga letos že nekaj krat nadom
Delavska grapa (kar smo iskali, to smo dobili) Ravno dober teden nazaj sem na plezalni deski zamenjal navadne lesene kocke (za drytooling) za plezalne oprimke, saj v hribih ni prave zime oziroma ni za plezat. A lej ga vraga, baje ni vse tako slabo. Me pokliče Jure Leban, član Soškega AO, če bi šla s
Danijel predlaga Viševnik in to je to, z Barbi potrdiva, zrihtava odsekove žolne in lopate in Dean mi par dni prej obljubi dereze in potem, ko jih približno dimenzionira na moje čevlje, predlaga Krn. Ker on pelje Alenko tja smučat. Torej Krn. Nedelja. Uradni prehod iz zime v letošnjo pomlad. Kar raz
Kar se mora ni težko to vendar vsak ve part II. Evo, ponovno pišem poročilo, moje drugo. Vedno me doleti čast pisanja ob epskih podvigih. Letnemu času primerno, je bilo zadnje čase veliko govora o turni smuki. Moja prva se je zgodila pred približno 4 leti, ko smo se z bratom in kolegom odpravili na
Še en popoldanski turni smuk. Dopoldne uvajanje mularije v smučarijo potem pa tudi ta stari včasih na vrsto pride. Najprej sem nameraval na Forcella della Neve, ker pa sem bil pozen (start ob 14:00) in ker plazovna napoved ni ravno optimalna, pa še sneži, se odločim za varno izbiro sedla Longeres po
Bila sta dva sončna dneva. In noč vmes. In vsi normalni alpinisti ponoči zbirajo moči, da bi povsem izkoristili sončne zimske ure … Mi pa smo se v večernih urah bližali Kaninu. Navdušenje je bilo veliko in nasmeh na vsakem obrazu je sporočal misel »ma kašni norci smo 🙂 dajmo pa to izvest do k