bi se lahko reklo glede na rezultate testiranja na covid v šolah. Po podatkih iz medijev se je 18.11 testiralo 135.100 učencev, pozitivnih je bilo 300, koliko je bilo dejansko potrjenih z PCR testom se ne ve, pa tudi če vseh 300 je odstotek zanemarljiv. Vsekakor pa ni zanemarljivo število test
je časovnica poklica, ki je v tem lasu daleč najbolj obiskan. Kot že vsi vemo gre to za delavce v zdravstveni negi, katerim so po enih podatkih dvignili plačo celo za šest plačilnih razredov, kar niti ni tako malo. A vendar se sprašujem, če je samo denar oz. premalo tega edini motiv ki odganja
se te dni dogaja, da bi človek temu sploh mogel slediti. Tu so spet in spet novi ukrepi za zajezitev COVIDa, ti se v bistvu spremenijo že preden začnejo veljati, kar pač seveda ni nič novega, potem imamo tud interpelacije politikov eno čez drugo, kar tud ni neki čudež, saj od tega, da nekdo pa
oz. napačna interpretacija, so rekli po tem, ko so se vrnili iz sestanka z vlado, ki se je mimo grede končal v po moje rekordnem času v prej kot eni uri. Torej, ko gre za sestanek med vlado in posvetovalno skupino za covid v času, ki je zopet kar napet se le ta konča v prej kot eni uri in gled
knjigi namreč. Tokrat sem prebral knigi ali bolje rečeno eno zgodbo v dveh delih avtorice Kristine Ohlsson. Zgodba se napleta okoli glavnega junaka Martina Brennerja, ki je odvetnik v Stokholmu, kateremu vržena kost v obliki iskanja pravice za že umrlo Saro Texas kmalu iz idiličnega življ
je tema o kateri sem začel pisat, pa sem po parih vrsticah vse skupaj zbrisal, ker nima smisla več zgubljati besed o PCTju, koroni, okužbah in vsemu kar nam vsak dan lansirajo novičarski portali in mimo česar ne moreš pa tud, če bi bil slep in gluh, bi ti po moje na nek način poskušali informacije v
najin jesenski dopust v dvoje, no letos pa nama je spet uspelo. In ker nima smisla popravljati tistega kar ni pokvarjeno in ker se nakup avtodoma še mal odmika sma se pač zopet odločila za Istro, bolje rešeno za Novigrad. Najem mobilne hiške je več kot odlična rešitev, sploh zdaj ko res n
bojo rekli eni, ko bojo prebrali tale zapis. Ka pa vem mogoče pa res, vsak naj presodi sam. Torej pisati vedno in vedno o tem, kako bi bil svet lepši, če bi se vsak sklonil in pobral smet pa če tudi je ni sam odvrgel na tla, nima več smisla, ker jasno je, da enim niti na kraj pameti ne pr
je še ena od trilogij Kena Folletta. Gre za kar obsežne knjige od katerih sem prebral prva dva dela, ki sta dosegljiva tudi v e obliki, tako, da na tretji del še malo počakam ali pa ga bom moral prebrati pač v klasični verziji.Torej prvi del se začenja globoko pred drugo svetovno vojno in opis
je nova beseda v tem času, ko naši vladajoči lahko obvladujejo nastalo situacijo samo še z odloki, ker pač noben zakon zaradi pat pozicije v parlamentu ne gre več skozi glasovanje.Naslednja mantra tega časa pa je PCT oz. PC pogoj, ki je povzročil veliko nezadovoljstva med ljudmi, ki se k
"prostovoljni mus" , kot bi včasih temu rekli je namreč tale saga z cepljenjem in način kako držav na vse možne načine poskuša prisiliti prebivalce k cepljenju. Zadnji primer je izjava ministra Hojsa o tem, da v službo lahko hodijo samo policisti, ki so preboleli ali bili cepljeni proti Covid19, ost
nadaljevanka, ki je najlažje dostopna na Netflixu, verjamem pa, da tudi kje drugje vas bo kot je mene potegnila vase. Priznam, da sem se na začetku kar malo mučil z gledanjem a vse skupaj postane s časom vedno bolj zanimivo in napeto. Gre za vrhunsko domišljen scenarij, čeprav na prvi pogled z
leta so za nami in s tem tudi dopusti in počasi se spet začne šola in ko sem ravno začel razmišljati, da kaj napišem o svojem športnem udejstvovanju, pa sem zjutraj na poti na Valu202 slišal prispevek iz para olimpijskih igre, ki se te dni odvijajo v Tokiju. Me je postalo kar malo sram, n
od tega, da je lahko življenje lepše. In do tega je prišlo včeraj, ko sem se spet zapletel v neplodno debato na Twiterju, pa kljub temu, da se poskušam izogibati temu sem včeraj spet padel v eno in po njen dokončno zbrisal profil in naredil temu konec.Namreč ne samo, da vem, da so te debate itak nes
kot lani. Torej avgust je tu in že se vrstijo pozivi k temu, da se naj vsi vrnejo domov do 15. avgusta in s tem omogočijo normalen začetek šole in podobno. A seveda je še živ spomin na lansko leto, ko so se prav tako vrstili taki pozivi a vsi vemo kaka je nato bila realnost. Šola se je res zač
in še enkrat od domačega avtorja, tokrat je to Jaka Tomc. Gre za dve knjigi in o eni zgodbi, ki opisuje življenje Davida Locka, zgodba, ki je polna dogajanja, ki pa se na koncu izkaže, da gre predvsem za dogajanje v glavi junaka in za zelo kratke trenutke realnosti. Torej zgodba opisuje
tokrat je prišla na vrsto knjiga Tri sekunde, pod njo sta se podpisala dva švedska avtorja in že pregovorno to pomeni, da bo šlo za dobro branje.Kot rečeno, dober krimi triler, ki opisuje življenje infiltratorja, ki ga je policija nanovačila, da se je infiltriral v kriminalno združbo, kar ga j
in tokrat nekaj o delu, službi, stresu na delovnem mestu zaradi dela ali zaradi ljudi, ki te obkrožajo pri delu.Ja vem, ni ravno poletje čas, ko bi se na veliko razmišljalo o delu, zdaj je čas, ko se ljudje sproščajo, so na dopustih ali malo delajo med tem, ko čakajo na dopust in podobno. A vs
torej še ostajam pri domačih avtorjih in tokrat je na vrsti avtorica Irena Svetek, do sedaj zame še neodkrita pisateljica, tako da sem takoj prebral njen najnovejši roman Rdeča kapica, gre za krimič, v katerem avtorica lepo prepleta zgodbo med glavnimi liki, se vrača v njihovo preteklost in to
še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Kot vas velika včina ve, ki me pozna sem sredi junija doživel hladen tuš, ko sem po več, kot šestih letih bil vrnjen nazaj na staro delovno mesto. Pa, da se razumemo, to, da sem moral nazaj me sploh ne boli, bolelo pa je spoznanje, da so mi določeni lagali v