Sedaj smo v obdobju, ko se veliko gibljemo v naravi. Žal pa v gozdovih pod nadmorsko višino 1000 m na nas nenehno preži nevarnost – klopi. Klopi niso samo zelo nadležni zajedavci, ampak prenašalci številnih nevarnih bolezni, najpogostejši pri nas sta lymska borelioza in klopni menigoencefaliti
Cesta v Vrata je splužena in normalno prevozna do parkirišča pred Aljaževim domom v Vratih. Sneg je samo spodnjih 100 višincev. Nato je (z izjemo plazovin) do višine 1600 m pot kopna. Po grabnu smo se vzpeli na Stenarska vratca. Nato pa na nadaljevali na drugo stran in po normalni poti na vrh Stenar
Ker se mi je pokvaril avto, nisem mogel it smučat (tako ostajam pri 80 turnih smukih); in mi ni preostalo drugega, kot da grem na kolo. V soboto sem odkolesaril 83 km po obrobju Ljubljanske kotline. V nedeljo pa sem se odpravil na bolj MTB turo. Iz Podljubelja sem se skozi Potočnikov graben vzpel na
S turo smo začeli na glavnem parkirišču v Ravenski Kočni na Jezerskem. Takoj za parkiriščem se že začne sneg. Na Ledine smo se povzpeli po grapi – kotlom pod Ledinskim slapom. Grapa je lepo prehodna. Vmes je sicer 2 m visok skalni skok, ki smo ga uspeli preplezati s samo z enim cepinom (bi bil
Sneg se začne na vrhu prvega klanca. Nato je po servisni cesti ravno še za silo dovolj snega, da se da iti s smučmi. Do vstopa vznožja Centralne grape nadaljujem z derezami, ker je bilo trdo in ledeno. Naprej pa po grapi Y do vrha Begunjščice. Grapa je bila trda – idelane razmere za pikanje. [
Za regeneracijo sem se odpravil na turno smuko na Pokljuko. Sem predvsem zato, ker se še vedno z lahkoto prismuča do avta. Vreme je bilo cel dan lepo. Presenetljivo pa obiska na Pokljuki ni bilo veliko. Najprej sem se povzpel na hit letošnje zime – Debeli vrh. Smuka po ravno prav zmehčanem sne
Včeraj sem naredil za trening 1000 višincev po kuclih nad Soriško planino. Noge sem imel odlične. Zato sem vedel, da sem dobro pripravljen na nov izziv. In sicer turni smuk na Krn iz Savice in nazaj. To turo sem že velikokrat pretekel poleti. Običajno sem potreboval okrog 8 ur. Zato sem pričakoval,
Triglavska turnosmučarska magistrala je naše najdaljše turnosmučarsko prečenje. Štart ture je na Voglu. Potem pa gre pot prek Komne in Doline Triglavskih jezer na Hribarice. Sledi spust v Veljo polje in vzpon na Kredarico. Na koncu pa sledi še smuka v Krmo. Zaradi dolžine poti (cca. 50 km) planinci
Parkirali smo pri Peričniku. Cesta je sicer splužena še 2 km naprej, ampak je prevozna samo s snežnimi verigami. Do tja samo zato morali nesti smuči. Mimo Aljaževega doma in skozi Bukovlje smo se pozpeli na sedlo Luknja. Snega je zares ogromno – struga Triglavske Bistrice je skorajda povsem za
Tako zelo zalite Lenuhove grape še nisem plezal. Tudi desni vstopni krak je popolnoma zalit. Zaradi velike množice prehodnikov so narejene stopnice po celi grapi. Snega je celo toliko, da je grapa prehodna s samo enim cepinom (čeprav to vseeno odsvetujem). Na vrhu smo uživali v sončnem zahodu. Nato
Cesta na Vršič je splužena in prevozna brez zimske opreme. Pohvale cestarjem, da so splužili zelo veliko število parkirnih mest, tudi na predelih ceste, kjer niso ravno glavna izhodišča za ture v hribe. Parkirala sva pri Erjavčevi koči. Nad meterskimi bandami sva nadaljevala na vrh prelaza. Potem pa
S turo smo začeli pri Mihovem domu. Najprej smo odsmučali 100 višincev do planine V Klinu. Nato pa smo se mimo Koče v Krnici vzpeli do vznožja Kriške stene. “Reklame” v preteklih dneh so privabile celo procesijo turnih smučarjev. Sneg je bil resda še dober za smuko – zvožen pršič,
Če so bile še včeraj na Pokljuki razmere spomladanske, je bilo danes tako vreme, kot da bi bili na samem vrhuncu zime. Dež je v sneg prešel že na nadmorski višini 700 m. Ves čas ture je močno snežilo. Bolj kot sneženje pa je motil zelo močan veter, ki je v sunkih dosegal hitrosti okrog […]
Že kar 6 tednov nisem smučal na Pokljuki. Snega je na srečo ostalo še ogromno, kar obeta smuko še dolgo v pomlad. Žal pa fronta na tem območju ni prinesla nobenih (snežnih) padavin). Najprej sva se z Rudnega polja povzpela na Viševnik. Na prvi pogled varn vzpon, sploh ni tako zelo varen: čez celotno
Tik pred napovedanim poslabšanjem vremena in hkratnemu poslabšanju lavinskih razmer sva se odpravila po grapi Y na Begunjščico. Imela sva izrazito srečo z vremenom, saj se je zvečer megla nenadoma razkadila. Izrazitega vetra pa v grapi tudi ni bilo. Je pa veter od zgoraj navzdol nasul nov sneg ̵
Vedno sem mislil, da je Nanos gora na Primorskem. Vendar uradno sodi v Goriško statistično regijo. Zato je obisk nanj dovoljen. S kolesarsko turo sva začela v vasi Podnanos (175 m). Po slikoviti in zelo ovinkasti cesti sva se najprej povzpela na Plešo – najvišji vrh Nanosa (1262 m). Cesta je d
Po treh tednih smo se končno razveselili novega snega. V Kamniško-Savinjskih Alpah ga je zapadlo največ. Zato smo se odpravili na turo na Kalški greben. Na izhodišču – planini Jezerca (1410 m) – je približno 10 cm novega snega. Prek Kriške planine smo se vzpeli na planino Koren. Do sem j
Po službi običajno hodim na turno smuko na Zelenico. Vendar je le ta popoldne v mrzli senci, kar ni preveč prijetno. Zato sem se tokrat raje odpravil v nasproti ležečo dolino – na Hanjževo sedlo, ki pa ga ravno popoldne obsije sonce. In to res ni bila napaka. Sneg za smučanje je bil odličen &#
Cesta skozi Završnico je prevozna do konca zadnje planine pod Tinčkovo kočo v Završnici. Nato je na cesti led in mestoma tudi sneg. Hkrati pa je snega premalo snega za vzpon na smučeh. Tud višje se je snežna odeja le počasi debelila. Smuči smo na nahrbtnikih nesli skozi celoten Zagon, vse do spodnje
Kanjavec velja za najdaljši slovenski turni smuk. Prejšnji teden smo se ga neuspešno lotili iz smeri Krme. Danes pa smo za izhodišče izbrali Bohinj. S turo smo začeli na parkirišču v Stari Fužini (570 m), ker je cesta zaprta (zapornica se ne dvigne). O tem kaj si mislim o Bohinjskem načinu dojemanja