Sva se mladeniča zmenila in po dolgem času šla na kavo. Na Korošico. In ko sva obdelala vse globalne in lokalne problematike, sva se napotila nazaj v dolino na pivo. Seveda cez steno pokončnega Dedca. Mimogrede, razen prvega so štanti navrtani (?), prav pa vseeno pridejo prijateljčki
Lepa, soncna nedelja, v steni pa nobenega. Kaj češ bolšega. Smer je lepa, razn 1. Raztežaja k je mal podrt. Klinov je dovolj, tko da nisva nič zabijala, frendi so pa prou pršli 😀 ampak zaradi obilice klinov in varjant, se hitro kje zaplezaš. Midva sva izbrala kr originalno varjanto in pomojem zadela vse prehode. So pa ocene kr trde. Se pozna da je bila smer splezana skoraj 100 let nazaj..It was a good day 😉
S strahospoštovanjem sva se urila za vzpon v strmi steni in čakala stabilno vremensko okno. Ko sva udela dostopno grapo z zagozdenim balvanom, ni bilo več večjih orientacijskih izzivov, če le nisva preveč gledala skice in opisa smeri. Pred bunkerjem naju je prehitela germanska naveza, katere vodilni se je sproščeno sprehajal v šesticah. Po preplezani smeri se nama je na vrhu le še smejalo in veselo sva sestopila po panoramski poti na Vršič.
Opis smeri je na željo mnogih tokrat v obliki daljšega prispevka. Tako kot se jih je pisalo v zlatih časih, ko si za nagrado še dobil klin. Ko mi je Hana predlagala Severni raz, sem bil, kot se pogosto zgodi, nekoliko zadržan. Kdor me pozna, namreč ve, da najraje plezam počasi in po štiricah. A po prebranih zapisih o najbolj kompaktni skali v širši okolici sem se le ogrel. Na koncu je bilo plezanje res športno, a je tura zaradi dolgega dostopa vse prej kot enostavna. Zato si je fino vzet dan z dobro napovedjo, po možnosti po obdobju suhega vremena. Prav takšna je bila tudi najina nedelja: V…
Že nekaj časa me je mikalo potipati skalo zahodnih Julijcev. Res dobro drži, kar potipaš. Lepa linija, ki se vije na vrh mnogih stolpov v okolici. Sama v steni, razen glasovi planincev z poti na Viš in Viške planine. Vrhunski dan v dobri ružbi 👌
Nobenih znakov da bi kje hodila človeška noga, tako da sva se ves čas spraševala, a sva sploh v smeri. Notri sva pustila en štant in en klin.
Vedel sem, da se bova imela z Maticem super, nisem pa pričakoval take dogodivščine. Čeprav sem si zadnjič rekel, da bom zdaj nekaj časa samo kratke, je tokrat budilka zazvonila ob štirih zjutraj, domov pa sva prispela okoli osme zvečer. Med gobcanjem na dostopu sva falila smer. Z melišča sva slepo nadaljevala po vedno bolj podrti soteski. Na neki točki je postalo sumljivo slabo za popularno navrtano smer, zato sva le vklopila GPS. Spust bi na tisti točki verjetno vključeval kar nekaj bednih abzajlov, zato sva jo raje vsekala počez, ampak tudi to ni bilo preveč prijetno. Šodrasto in…
Ker sva se držala “pravil”, potem ko sva spodaj presenečena uzrla tablo o prepovedanem parkingu zgoraj, sva ne poceni plačala celodnevni parking v KG, šla na štop na Vršič in dol z avtobusom. Za razliko od vseh ostalih 100 milijonov avtov na Vršiču, veliko od teh brez parkirnine in tudi kazni kljub parkiranju na cesti ali v naravi TNP … Turisti imajo pri nas pač prednost pred planinci, alpinisti, tudi gorskimi reševalci … v smereh okoli pa ni bilo gužve, temperature v S steni idealne in pod črto super dan! :)
Vročeeee 🥵 Še tri mesce treba nekako preživet do zime. Drugače pa precej našodrana smer. Spet smo se družili s počasnimi italijanskimi navezami. Skala je kr ok. Smer je slabo opremljena, tako da dva pustila v smeri tri kline. Najlepši cug je tretji cug, ki je kamin. Večina iz neznanega razloga dela obvoz po desni. V kamin treba iti kolikor se da globoko in je potem precej enostaven. Štanti navrtani, sva pa nekaj štantov zgrešila, predvsem štant pod polico, kjer te čaka 80m prečka v desno, tam sva splezala neko varianto.
Kaplje polzijo po glavi. Vpijajo se v jopico, v hlače, v gate. Štrik je v rokah izgubi trdoto in postane ves zdrizast, z dinemic vedno bolj teče mokrota. Nad seboj zaslišim rjovenje, pa potem grlene zvoke odobravanja. Korejski safari? Wmokrota se združi z vetrom in telo začne drgetati. V tej mokroti bo potrebno mrzlo skalo še bolj stisniti. Prsti se močno oklepajo trde, vlažne skale, guma plezalk pa nežno drgne po njej. Ko postane najbolj neznosno in napeto, naenkrat popusti, vseprisotna temna vlaga zbledi v nič in lahkotno toplo sonce pospremi nežno sapo, ki posuši obraz in nudi olajšanje s…
Popolnoma novi konci za naju z Aljošo. Kolk imajo enih hribov te Italjani :) Spala sva v koči Brentei tako, da so bili dostopi potem malo krajši. Prvotni plan, da bi plezala v Crozon di Brenti je zgodaj zjutraj padel v vodo, ker so bile pod smerjo Via Delle Guide že tri naveze, za tako dogo smer je to čisto preveč. Enourni dostop je šel v nič in na hitro najdeva plan B ki je bil kašno uro stran. Smer via Fehrmann v Campanile Basso je bila super izbira. Pri nas imamo stene v hribih visoke 600m, Campanile Basso pa je stolp ki je visok 600m :) noro! Smer sicer ni težka plezarija pa je…
Lepa smer, tudi klinov je veliko, le skala v 4. in 6. raztežaju je nekoliko slabša.