Nalaganje ...
Smer vsebuje 6b+ detail, ki močno odstopa od težavnosti preostanka smeri, zato smo ga tako kot večina navez potehničarili. Takeaway dneva. Sredi manevra se nam je na videz brezhiben svedrovec na sidrišču odšraufal in matica padla v dolino. Zanesljive točke torej niso vedno zanesljive.
Simpatična smer, na ključnih mestih kar lepo navrtana. Nekateri deli so malo izsiljeni, ampak saj vemo, kako rad ima Viki gladke plošče :smesko: Na koncu 2. cuga je na štantu en sveder odžagan, upam, da se to čim prej uredi.
Lepa in konkretna detajlna cuga, ostalo pa zelo plezabilno, v splošnem bolj načiliran jesenski modras, kot pa črni gad - če zadosti prelagaš in vmes nabiraš izkušnje, zgleda lažje zagrabiš kačo v roke. Pomaga tud, če kdaj zgrešiš, pa veš kje NE vstopaš 😅
Ni nek presežek, meni bila Sešetra boljša:) Zadnjo streho obvozila, se nama ni zdelo da je to V+ pa tudi znakov civilizacije ni bilo v njej. V smeri pustila še 2 klina.
Dolgoletno iskanje opojnosti; pred leti že z Janezom v meglicah, tako v glavi, kot pred njo; je končno obljubljalo potešitev. Pa se izkaže, da bi smeri, glede na njen floričen karakter, bolj pritikalo ime Džojnt opojnosti. Skala je zgolj povprečno slovenska, vseeno pa se v njej najde nekaj precej lepe, a kot take izjemno kratke plezarije, nekako 2x5m. Pomanjkanje vneme v rokah, ki jo je zadala dolinska plastika, je botrovalo k temu, da nisem utegnil izbiti dveh klinov, tako da je smer zdaj 50% bolj opremljena. Izstopni greben pa je lep, poplezavanje in iskanje prehodov je zabavno, ne škodi…
Gotovo, mogoče pa tudi za ČAO school. Ampak o tem nekoliko kasneje. Jedro odprave – Blaž, Jakob in 2XMatej – štarta v petek ob 22:00. Blaž fura celo noč. Kot odgovoren sovoznik se poskušam upirat spancu. Vsakič, ko odprem oči, smo 50 km bližje cilju. Fanta zadaj smrčita od začetka do konca. V Chamonix prispemo zjutraj, še preden se odprejo recepcije kampov. Najprej preverimo očitno izbiro – plezalski kamp Les Arolles, kjer pa se ne počutimo domače. Ljudje hodijo okoli v Arc'teryx spodnjem perilu, spijo v bivak vrečah s štriki za vzglavnik itd. – malo preresno za naš okus, pa tudi čisto polno.…
Bomba smer za tiste ki imajo radi platke, izpostavljenost in "varnost" 😀👌Nažalost je bla na večih delih še mokra, tam sva malo manj uživala, ampak sva si zaradi obilice svedrov kljub temu upala rint naprej. Primerno tudi za tiste ki jim je plezanje 6a blizu limite. Vmes se najde še kak klin, kjer je bla prej alpi smer Črna lepoticka. Kapo dol tistim ki so to plezali na tradicionalen način, ker je skala zelo monolitna in je malo opcij za varovanje😀🤝 Dol abzajl 3x 60m. Lahko uporabiš tudi kakšen štant od desne smeri, ker čene moraš cel čas abzajlati rahlo po strani..
Spodaj se kar pleza in so prov lepi cugi... Od okna naprej pa so vse te trave kr mal odveč 😅
Po dveh mesecih plezanja "vsak zase" in mentorskih turah smo se večina tečajnikov dobili na Kamniškem sedlu, kjer je bil plan odplezati nekaj alpi smeri pod vodstvom mentorjev. Verjetno je bil marsikdo napaljen, ker alpi smeri čez poletje sami nismo smeli plezati… :) Večina nas je prišla na Kamniško sedlo že v petek zvečer. Po 1250 m višincev (tisti, ki smo štartali iz koče v Kamniški bistrici) in 20+ kg plezalne robe je večerna piva (po primorsko bjrčka 🙂) kar pašala. 1. Sobota - slabo vreme jbg Po precej tihi noči (čudežno brez pretiranega smrčanja, kar je precej redko v sobi s 15+…
To pa je bla konkretna tura. Štiri tisočak dobi realen občutek ko greš peš na njega iz doline, ko moraš 2700m nadmorske višine nardit, brez gondol in vlakcov😏😬 prvi dan do Mischabell hut (3200). "Prespat" za par urc, pol pa sred noči štart proti vrhu, kjer malo poplezavaš po grebenu, prečiš ledenik in na vrhu plezaš malo mixa. Neprecenljivi občutki na vrhu🙏😀 Po kratki pavzi pa dolg sestop v dolino. V Saas Feeju smo bili 10 min preden je začelo deževati. Vse se je lepo izšlo😀
Smer sem plezal že tretjič, ampak me je tokrat zaradi meglic najbolj skrbelo, da bo težko najti smer, saj se večino časa še stene ni videlo. Hvala bogu sva našla vstop in tudi oblačnost se je kasneje razkadila. Pred seboj sva imela eno navezo, ki sta nama sem in tja poslala kak pozdravček, a sta bila še kar uvidevna. Tečajnik Žan je pogumno pristal na plezanje cug-cug in bolj začinjeni raztežaji so padli nanj. Ni pa seveda nič kaj težkega, a to, da ima smer dejansko detajl, kjer za sekundo zadržiš sapo, mi je res že ušlo iz spomina. Smer sva plezala še kar tekoče. Bravo Žanu za preplezano…
Idejo sva dobila od vedno bolj uveljevljane naveze G-G, plan pa je dokončno zacementiral Rousov opis. Smer poteka v čudovitem ambientu južnih sten nad kočo Corsi. Zraven koče je odprt tudi bivak (8 ležišč), če bi koga zamikala večdnevna pustolovščina. Orientacija je zaradi značilnih oblik skale enostavna, me je pa zmedla ena izmed skic, ki te pred koncem prvega cuga usmeri v nekoliko podrt pokončen kamin. Tam sem nekaj časa študiral, zabil srednje dober klin, naredil nekaj gibov. Na srečo me je zdaj že izpiljen alpinistični čut prepričal, da plezam daleč izven okvirov štirice* in sem obrnil.…
PlanB dneva, ampak lepo, v dobri družbi. Fotk iz moje strani ni, ker je telefon počakal v Lj. Ključ smeri je kar zanimiv, drugače tekoča pleza, brez posebnosti. Kar nekaj sidrišč je opremljenih s svedrovci.
Kera poka, ej… Čez šoder in lepo prečko, potem pa malo bolj alpinistično, direktno pod poč, brez ovinkov. Zadnji raztežaji v teatru oblakov, na sestopu pa tuš s sodro. Dvakrat zagrmi, dovolj daleč, da je še zabavno, tudi zajla (še) ni preveč mokra.