Kronološki pregled vseh novic
Da bi lahko 'uničevala' pršič, sva iskala zavetje pred 'škodljivimi' vplivi sonca, vetra in smučarjev. Pod Kriško steno je bil pršič do nedelje še povsem nedotaknjen, za utiranje smučine sva bila pa malce prepozna...
Cesta na Pecol je tako položna, da omogoča imenitno smuško laufarijo. Po tako temeljitem ogrevanju, sva mislila, da bova kar en, dva, tri tudi na Škrbini Vrh Strmali (2201m), a naju je vse do nje varala optična zanka ogromnih razsežnosti Montaževe visoke planote. Za razvedrilo so skrbele cokle na psih, za katere nisem imel pojma, da lahko sežejo tudi čez 10cm debeline :( Brez nevarnosti pred plazovi se da s škrbine po slemenu nadaljevati še 100m višje proti Montaževemu ostenju, kjer sva vzpon zaključila. Zadovoljna z videnim (težje smučarske variante v območju Poliških Špikov se odpirajo ena…
Nad Mojstrano začuda(?) sploh ni bilo snega. Kljub temu sem po nezveznih belih krpicah na smučeh trmaril za 'pešakom' navzgor, dokler mnogo prepozno le nisem obupal. Za leso se je snežna slika končno povsem obrnila, saj je bilo z belino vse na debelo obloženo. 'Prave' smeri nisva poznala, tako da sva na vrhu dolge čistine, ki s planine pripelje na greben, uvidela da bo nadaljevanje pač gosto. Med smrekami sva po 'taborniških variantah' (izraz je izposojen pri strokovnjaku za hribovske otroke) izplavala na obsežno vršno ravan. Najin jutranji cilj, Sleme, sva oklestila na Vrtaški vrh in odvihra…
Nad Blejsko kočo sva sledila samotni gazi (do koče je ponavadi že takoj po sneženju avtocesta) in nad strmo stopnjo ugledala najina dobrotnika, ki sta ciljala na Lipanska vrata. Da si ne bi delali gneče, sva nadaljevala v smeri Debele peči in se na Brda vzpela z vzhoda, ravno ko sta predhodnika odsmučala navzdol ;) Pod Blejsko kočo je smučanje po potki/gazi nesmiselno, tako da sva jo urezala naravnost skozi goščavo. Mestoma je bilo precej gosto, terena nisva poznala, ena špura pa je bila urezana in te sva se na približno tudi oklenila...
Lani pomladi sva na Trupeju že bila, a je bil sneg težak in je šlo navzdol le naravnost. Tokrat so bile razmere prvinsko zimske, saj naju je spremljala z globokim pršičem na debelo ogrnjena narava. Vzpenjanje in spuščanje sta bila en sam, nedeljen estetski užitek.
Kolk zna bit zoprn! Pršiča na kile, a pod Zelenico nikamor ne gre, ker je strmina pač premajhna, drugod pa ni varno...
Na Rudnem polju nama je v vseprevzemajoči belini užgalo, da sva 'pozabila' smuči. Nič zato, peš je bilo v zameno še bolj utrudljivo in manj zabavno... ;)
Opoldne smo (dodatek je bila Pikica) v Belski Kočni nad skupino Mrzle gore začudeno ugledali modrino neba, a nas je proti vrhu žal zagrnil oblak. Za zimski/oster dodatek je poskrbel močan veter, ki je sneg izstreljeval v oči in nam mimogrede daleč naokoli raztresel vsebino nahrbtnika, tako da smo del poti veselo ponavljali. Po snegu je pristop lepši in lažji, saj se izmaknemo 'zoprnemu' grušču.
V S E B I N AAKTUALNOSpoštovani prijatelji, člani slovenske planinske organizacije Planinske zveze SlovenijePodeljena najvišja priznaja Planinske zveze Slovenije za leto 200411- december Mednarodni dan goraZa čisto gorsko okolje nadaljevanje elketrifikacije planinskih koč Poreze
Levo od Osrednje grape (ta iz zatrepa Suhega Ruševja vodi naravnost na vrh) je še ena grapa (kot smučarska smer nosi ime Leva grapa, IV). Večkrat sva jo že opazovala, tokrat sva jo nameravala pobliže spoznati. Iztek grape je precej položen, potem se takoj začnejo cepiti žlebovi na vse strani, tako da je grapa hudo razvejana in posledično nepregledna. Midva sva večinoma izbirala naravnost (desno) navzgor, tja kjer so bili prehodi pač zaliti. Proti grebenu se teren le nekoliko postrmi, izstopila sva na JV grebenu, ko se le ta položi (malo pod vrhom Vrtače). V Suho ruševje sva se spustila po Osr…
V Žmavcarjih sva se razgledovala, kje sem se lani v megli potapljal v ruševju, ki brani pristop do gredine nad Kotliškim grabnom. Tokrat sva se po poti vzpela občutno višje, tako da sva ugledala čistino (čez prvi pas ruševja), ki je vodila do nekdanjega pastirskega stanu. Od ostankov sva po travah nadaljevala do drugega pasu ruševja, kjer sva se za robom brez večje ruševnate nevšečnosti spustila v grapo, ki vodi ob 'najnižji ostrogi' Turski gore. Iz grape sva prečila do iskane gredine in se po njej vzpela do njenega zaključka, kjer se odpre pogled/prehod proti Kotličem (škrbina med Tursko gor…
Po lovski potki nad Velikim Črlovcem do prečne poti, po njej desno čez Mali Črlovec in kmalu zatem po gruščnatem jeziku v vpadnici Slemena navzgor do grebena. Zgoraj je noro pihalo, tako da sva vršnih nekaj metrov spustila, tudi mudilo se nama je (leden klanec nad Peričnikom nama je že spodaj 'ukradel' Kukovo špico, ki sva jo neprestano obiskovala le s pogledi)...
Iz meglenega mesta sva skočila na megleni vrh (za dolgi dve uri sva bila prepozna). Da se je Košuta vsaj malo odkupila, naju je sprejela z orkanskim vetrom...
Vraga, nad Bašljem popravljajo cesto, že tako sva pozna, zavijeva nazaj in v Povlje in greeemo! V enem pekočem (težki zimski čevlji so odlične zavore ;) šusu na vrh in z njega (prek JZ grebena).
Iz Vrat čez Brinovo glavo do sedla nad Šplevto, kjer sva srečno polovila vse predhodnike in z užitkom zagazila v še nedotaknjeno belino Oltarja. Na vrhu grape nad Grlom sva poskusila tako levi kot desni prehod (manj plezalski je desni, zato pa snežen) na vršno rez razglednega orjaka. V dolino sva se po ta zadnji podričala mimo bivaka in malček obžalovala, da nisva izbrala kaj bolj odmaknjenega (osem gornikov na zimskem Oltarju - gneča).
Iz Kluž naju je skozi tunel vodila označena (sprehajalna) pot, ki sva jo na prvem levem okljuku zapustila in po neoznačeni potki (v spodnjem delu udobna mulatjera) prek 'zgodovinske' kote 1313 dosegla iztek Velikega Doliča. Po brezpotju sva v desno (proti škrbini nad Kucarjem) iskala prehode na Rombonov V/JV greben in zavila takoj v prvi žleb, ki se nama je odprl in ki nama je na 'navpičnem' travnatem izstopu nepričakovano pokazal ostre zobe. Naprej do grebena trave niso bile več tako neprijetno strme in vse bolj sva bila deležna nezastrtih razgledov (morda je pristop na greben nekoliko lažji…
Zimski popoldnevi, ko so dnevi kratki, doline zamegljene, vrhovi pa se kopajo v soncu, so kot nalašč za hitre in barvite večerne obiske. V četrtek smo z Matizovca prek Kofc odbrzeli (sledil nama je bordarček) na Veliki vrh v Košuti. V enem samem dahu (ura in še nekaj minut) smo pritekli na vrh, pri čemer je Pikica začuda popustila šele nad jeklenicami. Sestopili smo po edinem zveznem snežnem jeziku naravnost navzdol in pod višino Kofc nepričakovano stopili na neoznačeno pot, ki je (še) ni na zemljevidu...
Pod Zelenico sva 'padla' v globoke stopinje, ki so vodile v zatrep Plazu nad Zelenico in jim sledila še naprej v Grapo Y (poteka levo ob Osrednji grapi). Pod grebenom so stopinje vodile v levi izstop, si kmalu premislile in greben dosegle naravnost navzgor (vmes so 'preplezale' dva lahka skalna skokca). Na vrhu sva počakala še nekaj trenutkov do škrlatnih odtenkov, preden sva se spustila po Šentancu.
Megla in pršenje sta naju hitro odvrnila od Ponc in sva sprejela vabilo Ciprnika, ki sva ga že večkrat 'lovila'. Po nasvetu Miheliča od Doma v Planici po nemarkirani poti do stika z markacijami in za njimi na vrh. Lepo, da so bile od doma potegnjene stopinje, drugače bi se s potjo spodaj dolgo 'iskali'...
Na hitro sva se odločila za smuči in opoldne sva 'že' raztegnila prvi smučarski korak z Nevejskega prevala. In če sva s Prestreljenika smučala pri 10cm snega, ni vrag, da ne bi tudi tokrat, ko ga je le bistveno več. In res je bilo s samega vrha smučljivo, le po ledenem nevejskem smučišču je šlo s topimi robniki bolj na Lolek in Bolek... Do Prevale je bil vzpon ekspresen, višje naju je pa brez srenačev takoj zaustavila pretrda prečka, tako da sva smuči pospravila v nahrbtnik (po sili razmer je šlo vse v mojega, ker je bil drugi v te namene neuporaben). Trda/pomrznjena skorja je smučarja nosila…