...zelen Viševnik
Zvečer sva na hitro skočila pogledat na vrh Viševnika. Trave sicer niso bile zelene, bele pa tudi ne, saj snega ni bilo kaj prida. A je bilo zato na potki toliko več ledu.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kronološki pregled vseh novic
Zvečer sva na hitro skočila pogledat na vrh Viševnika. Trave sicer niso bile zelene, bele pa tudi ne, saj snega ni bilo kaj prida. A je bilo zato na potki toliko več ledu.
Letos sva po grebenu čez Licjanovec že hodila. Mehka grebenska gozdna potka se nama je precej dopadla in sva jo v nedeljo ponovila. Na vrhu so naju namesto sonca pričakale meglice in sva jo z Bašeljskega prevala nemudoma ucvrla nazaj v Podstoržič. Na Jezerskem se nama je zatem režalo sonce...
Grapa, ki s konca dolge zagruščene prečnice pripelje na trenutno precej kopen Gladki rob, je bila sicer zasnežena (zimska bližnjica), a šele malo pod Prednjim oknom naju je pričakalo pravo zimsko vzdušje. Po trdi, lepo zaliti in kar strmi zimski varianti (od okna pozimi ne greš levo v kline in zajle!) sva odpikala na glavni greben, kjer sva v dobrih snežnih razmerah z užitkom in dolgimi razgledi premagovala nepretežke ovire. Prisank je pozimi presenetljivo osamljena gora, čeprav grebenski pristop z Vršiča ni pretežak, zato pa toliko lepši.
Popoldne sva šibala gor po JV grebenu čez Malo glavo, s tem da sva se Suhemu ruševju povsem ognila. Pri odcepu sva nadaljevala kar naprej po markirani poti, dokler nisva prečila pečin spodnjega dela JV grebena, po tekočem grušču odvila navzgor in se višje po travah pridružila 'uradni' varianti s Suhega ruševja. Odstopila sva po Osrednji grapi, ki vodi v Suho ruševje. Zgornji skok je primerno zalit, spodnji (težji, v kopnem II) pa ne, tako da dereze praskajo tudi po skali (en M je čez skok splezal na desni, drugi M na levi strani). V skoku sva tako dolgo kvačkala, da naju je spodaj že lovila n…
Dopoldne se je sonce vrhovom še globoko skrivalo za oblaki. Popoldne je bila druga, lepša pesem, ki sva jo našla na Mali Mojstrovki. S soncem obsijana vršna pobočja Mojstrovke so povsem zasnežena in 'zratrakirana' do gladke kompaktne površine, ki omogoča fantastično smuko. Najina turna oprema je še zapečatena in sva čepe z vrha 'odsmučala' navzdol v/po dolinici med Malo in Veliko Mojstrovko.
V petek proti večeru sva iz Vrat odkurila navzgor proti Bivaku II, zaradi pozne ure sva lovila normalko in višje ob svetlobi polne lune obžalovala, da se nisva odločila za daljšo, a lepšo varianto čez Brinovo glavo. Zjutraj se nama nikakor ni mudilo iz bivaka in še pod Šplevto sva z začudenjem opazila dva hudo zgodnja gornika, ki sta jo iz Vrat primahala čez Brinovo glavo. Ker sva imela isti cilj, sva se z veseljem poslužila njunih stopinj. Skok do Grla je bil že malce južen in le na pol zasnežen, tako da se praskanju po 'šodru' ni dalo umakniti, višje je bil pa sneg ravnopravšnji in za stopi…
Včasih se ti res nikamor ne da. In za malo truda sva dobila nič sonca. Viševniku je proti večeru 'zmanjkalo' nekaj metrov višine, da bi videla modrino neba.
Zemljevid sva žal pozabila doma in sva šla za nosom na Virnikov Grintovec. Cesta naju je z Jezerskega pripeljala do cerkve Svetega Ožbalta, kjer sva z zadovoljstvom našla smerno tablo za VG. Nekaj obledelih markacij in dolga cesta sta naju pripeljala na Murnovo planino, kjer se cesta konča, začetek markirane gozdne poti, pa je tebi nič meni nič presekal na novo pridobljen in 'ekstra nobel' lesen vikend z bazenom, ki je bil opremljen s slovensko in evropsko zastavo ter grožnjo s privatno lastnino in hudim psom. Taki grožnji sva bila primorana verjeti in sva v nasprotju s smerno tablo (ki jo je…
S Kriške planine na Planino Koren, po markirani poti prek Planine Košutne na Košutno, 1974m, naprej na Kompotelo, 1989m, Vrh Korena, 1999m, in po grebenu Ježa na Veliki Zvoh, 1971m. Sestopila sva mimo Doma na Krvavcu. Prijetna in zelo razgledna tura z malo višinske razlike. Zapisati morava, da je pot od Planine Koren čez Planino Košutno na vrh Košutne markirana (zemljevidi trdijo drugače) in zavarovana!
V nedeljo (dan po vožnji s Kuklo ekspres) leve noge nisem mogel pokrčiti niti malo, v sredo pa že do 90°. Tako sva v četrtek popoldne v soncu poskusila na Begunjščico z juga. Z avtom sva se brez večjega problema pripeljala na Planino Planinica, 1137m, se prek Roblekovega doma vzpela na Begunjščico in sestopila čez Preval. A bi bilo bolje narediti krog v obratni smeri, saj je bil sestop na Preval za mojo bolečo in trdo stegensko mišico nekoliko prestrm.
Ker normalko poznava, sva se odločila za (menda) lepšo varianto od Kugy-a. Smer začetka poti je potrebno pravilno določiti (shojenih potk v bližini je veliko), potem je pot lepo sledljiva skoraj do Kukle, kjer pot 'ponikne' (v pomoč nama je bil 'le' zemljevid Trente). Tudi višje sva poskusila po alternativi. Pri velikem možicu nekoliko pred sedlom pod Debelo pečjo sva jo ubrala po slabše shojeni potki navzgor (normalka nadaljuje prečno proti sedlu), ki pa se je kmalu izgubila. Vzpenjala sva se po plitvi grapi, vmes sledila nekdanji lovski potki (skozi rušje je bil včasih izsekan prehod, lažje…
Iz Bašlja, popoldanski trening. Navzgor sva občudovala ozaljšano drevje (ivje z južne strani), navzdol pa sva z zadovoljstvom pregledala/prehodila grapo, ki pada z vrha JZ grebena vse do gozdne ceste nad izhodiščem za Lovrenc. 'Samo' še na sneg počakava in šusss...
S Planine Blato sva sledila stopinjam, ki so se usmerile proti Planini v Lazu. Pravzaprav sva imela spodaj povsem drugačne načrte, a sva Vogle v mislih že zamenjala za Ograde. In kot nalašč so tudi stopinje zavile naravnost k Ogradom (z juga). Sestopila sva na Lazoviški preval, lenobno prečrtala Debeli vrh s seznama nedeljskih želja in se še pred samim prevalom po riti spustila navzdol proti Lazu. Sneg je bil v nedeljo za pravi zimski občutek kar preveč namočen, tudi v čevlje si je utrl dober prehod :(
Na Rudnem polju naju je ob enih pozdravilo 10cm snega. Višje je bilo snega več; zgoraj sva gazila (do) 20cm pršiča. Uživala sva v samoti, v zimski atmosferi s sneženjem. Nikjer ni bilo žive duše. So čakale, da se meja sneženja dvigne in skupaj z nedeljskim soncem namoči pršič v vodno brozgo?
Na vrh sva jo z Zelenice ubrala po lahkem brezpotnem JV grebenu, navzdol pa sva si ogledala ozko in plitvo južno grapo, po kateri sva se po snegu vozila s ta 'gvišno' nogo. In ta grapca je za smučanje (pre)cenjena celo s III-...
Za podaljšan vikend so nam obetali mokro vreme in res naju je v petek z vetrom vred pralo na Kriški gori, v soboto naju je pa z Jošta nad Kranjem skoraj dobesedno odplavilo. Na celotni potki je tako navzdol z nama tekel tudi simpatičen potoček (kakšen potoček neki, deroča mrcina...) in nama vodo neumorno zlival v čevlje. Drugič greva v naliv z gamašami. V nedeljo je opoldne dež le izpraznil svoje mehove in sva skočila na Storžič. Po direktni in močno namočeni potki z juga.
V S E B I N AAKTUALNOPlaninska zveza Slovenije vabi Kategorije članstva in članarina planinske organizacije v letu 2004 in obvestilo društvom Planinska zveza Slovenije na sejmih športa in narava zdravje Pregled sestave komisij/odborov UO PZS IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEIz de
Trupejevo poldne. Tam še nisva lazila in sva šla pogledat za (čudovitimi) razgledi proti Julijcem. S Srednjega Vrha sva se vzpenjala skozi Železnico. Pri lovski koči je zemljevid ponujal dve varianti, midva sva pociljala nekam vmes in nekako direktno dosegla vrh Trupejevega poldneva. Od lovske koče je bilo shojeno vsevprek, najbrž pa je najlepša grebenska varianta. Sestopila sva v sedlo pod Belimi pečmi, kjer naju je nepričakovana gaz premamila v levo. Ob strugi Žlebnice sva se spustila do še ene lovske koče, odkoder naju je cesta pripeljala do izhodišča.
Z Rudnega polja po gazi na vrh odkoder sva po 'deviškem' grebenu zagazila proti Srenjskemu prevalu. Snega je na grebenu veliko (zameti) in se je mestoma udiral tudi čez rito. S prevala sva se spustila na Jezerca in prek Konjščice do izhodišča. Viševnik je bil v soboto tudi presmučan ('A gre kej po kamnu?'. 'Neprestano.'). Tudi Veliki Draški vrh je imel obiskovalce.
Z VD vrha je videti zadnji del grebena do Tosca izjemno zašiljen in strm, tako da naju je enkrat že preplašil (opisa v vodnikih ni) in sva takrat na Tosc splezala z Vrtačice (tik desno ob izrazitem žlebu, I-II). Tokrat sva morala skalo vsaj potipati in greben naju je sprejel brez večjih težav. Pred 'navpično' stopnjo naju je pričakala nažagana rez, kateri sva se umaknila tik pod grebenom na levi strani po mestoma zelo ozki in izpostavljeni polički (shojeno, II). Sam prag (ki z VD vrha najbolj straši) je bil potem prav lahak in prehodov je začuda kar mrgolelo (slaba II). Nadaljevanje, vršna re…