NŠG - Tandara Mandara
Kamin je bil nekoliko moker in se mi je zdel težji kot prečka. Janez je zlezel vse težje cuge naprej, meni so bili kljub varovanju od zgoraj pretežki in sem se v nekaterih delih vlekla za komplete.
Nalaganje ...
Kamin je bil nekoliko moker in se mi je zdel težji kot prečka. Janez je zlezel vse težje cuge naprej, meni so bili kljub varovanju od zgoraj pretežki in sem se v nekaterih delih vlekla za komplete.
Maša je imela na to-do listi tole smerco. Jaz sem imel sicer najprej v mislih kako lepo navrtano večraztežajko pri severnih sosedih, a ko sem omenil svedrovce, sem že prek WhatsAppa dobil čuden pogled. :) No, prav, no, prav, greva pa trad! :) In to kljub moji boleči rami in Mašinemu zvitemu gležnju. In ni nama bilo žal, ker je skala večinoma res dobra (razen tam, kjer ni :P) in ponuja veliko možnosti za nameščanje svojih varoval. To je kar treba, ker ima smer klinov ravno ene tok, kot svedrovcev, svedrovca sta pa po dva na vsakem štantu in to je to. Ta težji raztežaj je padel na Mašo in tako…
Tokrat sva upe položila v zeleni prehod in se do planine Blato zapeljala kar z avtobusom. Mogoče tudi zaradi 20 € parkiranja za zapornico. Ker naju je spletna stran JPP Bohinj prijazno opozorila, da jutranji prevoz iz Bistrice pripada turistom, sva za štart izbrala P+R v Srednji vasi. Še bolj prijazno bi bilo, če bi zraven napisali tudi, da se tja zadnji bus vrača že ob šestih popoldne. Matic je na dostopu gojil upanje, da nama bo uspelo, a je očitno pozabil, da še nikoli nisva prišla iz ture pred mrakom. Množice pohodnikov sva se otresla z odcepom proti Planini na Lazu. Od tu naprej nama je…
Pri iskanju naslednje ture se poskušam držat sledečih kriterijev: 1) Smer naj bo nabita s klini in orientacijsko nezahtevna. 2) Ravno dovolj težka in dolga, da mi še prinese točke za naslednji čin. 3) Po možnosti naj pride s soplezalcem, ki jo je že plezal. Zato je bralcu lahko jasno, da se je bilo praktično nemogoče upreti Matičevim navdušenim pričevanjem o Smeri Debelakove - petstometrski štirici, ki naj bi jo z mentorjem Tadejem preletela v manj kot štirih urah. Predstavljal sem si položne, mogoče malo šodraste police, po katerih se bova sprehodila do vrha. Če že, me je skrbelo, da mi…
»Pogledam čez oken' in deževen je večer, u trenutku sm se odloču, da grem sam na špancer« poje slavni slovenski pesnik in v podobni situaciji sem se tudi sam znašel prejšnjo sredo, samo da večer ni bil deževen, ampak je bilo popoldne sončno. Odpeljem se proti Zapogam, spotoma pa v Šparu poleg sendviča kupim še tri pločevinke pira, tako, za vsak slučaj, če kje koga srečam. In glej ga zlomka, po 20 minutah čakanja na parkirišču se tam že pojavita moja zvesta prijatelja Jernej in Miha, povabita me v avto in odpeljemo se pustolovščinam naproti. Jerko na križišču zavije proti Gorenjski in kmalu…
Lep dan, lepa smer, lepa tura. Malo smo se zamudili v smeri, bolj kot bi bilo treba, saj sta tečajnika plezala veliko naprej, delala kratke raztežaje, poteka smeri se pa po dobrih 10 letih tudi jaz nisem spomnil. Tako smo zarinili preveč desno k lopam in obrnili pred pretežko zajedo ter nato vstopili v 3. uradni raztežaj 30 m bolj levo, tam pri jami, kjer sta dva svedrovca. Zgoraj za oknom smo sicer zavili desno, a smo se sprehodili po travah in skalnih policah do markirane poti, ne da bi zavili nazaj v strmo skalo, kot priporoča Mihelič. Smo ugotovili šele kasneje. Kakorkoli, tura je bila…
Na potep se podamo lagodno po zajtrku. Pod Brano v kotliče, čez Tursko goro mimo Rink vse do Skute. Vstopimo v zajedo. Majav podprijem, majav star klin, ki mu sledi še bolj majav PZS klin me prisili v majav A1. Nič zato. Na vrh pridemo nasmejani, ulovimo krasen sončni zahod na vrhu Skute in se pricnemo spuscati čez Štruco proti Cojzovi koči na isotonik. Sestopimo v konc, rahel vzpon nazaj na Jermanco in dan zakljucimo pozno zvecer v Lj. Krasno precenje KSA, obogateno s Skutino zajedo. Lepo darilo za RD :srcka:
Mentorska tura na tečajniškem vikendu. Smo se imeli kar fino, tokrat sem plezal neko drugo varianto kot prvič, tako da je bilo spet zanimivo :smesko: Tečajnika sta se dobro obnesla!
Moj povratek iz J. Amerike, se je začel z odličnim izborom Maše. Mojstrovina Comici, Fabjan, ki bo kmalu praznovala že stoto obletnico njunega vzpona. Šlo naj bi za prvo smer/vzpon v severni steni Cime di Riofreddo. Nekaj "krušljivih" raztežajev in pa "malo klinov", smeri doda resnost in čar avanture. Raztežaji so šli prosto, razen šestice, ki po mojem mnenju to krepko preseže, in kjer sva postrgala/odlomila nekaj stopov in tudi kak prijem/oprimek. Na prvi pogled je ta kjučni raztežaj ponujal tri možnosti (vse s krušljivimi mesti ali pa formacijami, ki bi jih z lahkoto zmetal s stene) tako da…
Po dolgem času spet na štriku skupaj 😀 skoraj nas je domov napodil dež, in rahlo mokra skala. Ampak se je hitro posušila ..smer je vredna obiska. Navrtana je malo "alpi", razen težjega raztežaja (zajeda s počjo) ki je malo bolše in pa prvih 20m, v katerih ni nobenega svedra. Do smeri se najbolj splača z avtom zavit direkt z glavne ceste ki pelje proti Ljubelji, pod melišče pod smermi in od tam pešačit do stene.. Druga opcija (malo daljša) je iz parkinga na Ljubelju, nato peške proti Bornovim tunelom, in levo dol po melišču. (Kjer se tudi sestopa).. Kljub temu da je bil nad smerjo podor že…
Zdaj razumem, zakaj je Ravnjak 2 leti nazaj uradni oceni dodal še oklepaj s (V+) 😅😅😅
Dobri prijatelj mi je namignil misel, katero sem že večkrat slišal od pravih alpinistov, in sicer,: da je polovična resnica, laž. Tako da moram na tem mestu dopolnit vsaj kakšen pomemben vtis iz potovanja po J Ameriki. Še najbolj bi se lahko in rad dotaknil teme reševanja, saj po mojem mnenju tu ni prav zares in prav govoriti o junaštvu in junakih. Moje skromno mnenje tu je, da je dolžnost vsakega človeka, in tudi alpinista, da naredi vse kar je v njegovi moči, da v kolikor lahko pomaga, to stori. In tu junaštvo nima pravega pomena, ampak bi to dejanje morala biti osnovna etika, ki se v svetu…
Po dveh zlahka osvojenih pettisočakih je Expedicija sklenila, da smo zreli za napad na 6-tisočak. Izbrali Chopicalqui, 6354 m, saj v tistih krajih velja za »lahkega«, razmere na njem naj bi pa tudi bile dobre. Na pot smo se opravili v ponedeljek, 20. julija, 4 ure do izhodišča nas je peljal šofer Toyote Hilux z izrazitim lovskim nagonom, ki je moral za vsako ceno prehiteti vsak avto, ki ga je opazil na cesti pred sabo. Pot od cestnega ovinka do baznega tabora na 4400 m je kratka, mi pa smo še isti dan nadaljevali proti morenskemu taboru. Pot se kar vleče, presenetila nas je tudi njegova…
Čeprav se verjetno vsakemu zagnanemu alpinističnemu pripravniku kdaj primeri, da se poda na enomesečno alpinistično odpravo, me je kljub temu presenetilo, da se je moja odpravila ravno v Peru. Slutnje, da bo temu tako, so se porodile že pred leti, ko sem Tomaža Pahorja komaj bežno poznal, in mi je na stenci v Vevčah med pogovorom o odpravah predstavil Cordillero Bianco in navdušeno kazal slike zasneženih šesttisočakov. Osebno sta me sicer bolj mikala Pakistan ali Patagonija, a ko je decembra zazvonil telefon in mi je Tomi razložil, da bo odprava letos in da je cilj Peru, nisem niti za…
Sva se mladeniča zmenila in po dolgem času šla na kavo. Na Korošico. In ko sva obdelala vse globalne in lokalne problematike, sva se napotila nazaj v dolino na pivo. Seveda cez steno pokončnega Dedca. Mimogrede, razen prvega so štanti navrtani (?), prav pa vseeno pridejo prijateljčki
Lepa, soncna nedelja, v steni pa nobenega. Kaj češ bolšega. Smer je lepa, razn 1. Raztežaja k je mal podrt. Klinov je dovolj, tko da nisva nič zabijala, frendi so pa prou pršli 😀 ampak zaradi obilice klinov in varjant, se hitro kje zaplezaš. Midva sva izbrala kr originalno varjanto in pomojem zadela vse prehode. So pa ocene kr trde. Se pozna da je bila smer splezana skoraj 100 let nazaj..It was a good day 😉