Iz zime v pomlad v nekaj dneh. Vsaj sonca imamo v obilju, da o razgledih ne govorim (če odmislimo praznično sredo, ko nas je do vrha prehitela megla …). V petek so odprli cesto čez Vršič in tik pred prvim kolesarjem (!) sva se sredi dneva pripeljala na neobičajno samoten prelaz. Na soncu nama
Sončni dnevi vztrajajo in vikend smo seveda izkoristili. Vendar suho, toplo in vetrovno vreme vztrajno slabša smučarske razmere, zato izbira ciljev ni bila najlažja. V soboto smo se ob napovedanem viharnem vetru in delno oblačnem nebu odpravili v Zajzero – tam ni bilo niti oblakov, še manj pa
Krasen zimski vikend z odlično smuko – kaj bi lahko bilo lepšega? V soboto sva z Marušo upala na lepše vreme na zahodu, pa ni bilo kaj dosti od teh obetov. Kljub številnim objavam v prejšnjih dneh in pričakovanju množice, sva se tudi midva namenila na Ojstrnik. Na koncu sva bila kljub neprijaz
Kar se mene tiče, bi lahko prestavili začetek zime z 21. decembra na 21. januar. Če smo se zadnji mesec ali dva spraševali, kateri letni čas je, zdaj ni več dvoma – prava zima! V soboto smo se zapeljali na Ravne in po progi navzgor, nato pa levo do lovske koče in skozi bukov gozd, … Nada
Najboljši del včerajšnje ture je bilo zavedanje, da bo končno konec obupavanja pri iskanju in načrtovanju ture, kjer bi sredi zime lahko našli dovolj snega za “normalno” smučanje. Tokrat smo se vendarle odločili za obisk Nockbergov, ki nekako nikoli niso bili dovolj vabljivi. Iskreno pov
Na prelomu iz starega v novo leto smo nadaljevali z iskanjem okusa po zimi. Prav veliko izbire ni, zato smo se držali preverjenih ciljev. Edina sprememba je, da je vsak dan manj snega, ampak o tem raje ne bi. V soboto sva šla z Džanijem v Ozebnik. Snega je dovolj, do Tamarja je itak urejena …
Naslov bi lahko bil tudi v iskanju zime, podnaslov pa kdor išče, ta najde. Na Ljubelju je stanje precej klavrno, kljub temu se za hotelom prismuča do avta (minislalom med kamni in smuk skozi ruševje je pač del turnega smučanja). Na smučišču je bilo kar pretrdo za pravi užitek, zato pa so v grapah Be
Kot je že običajno, tudi med letošnjimi prazniki ni veliko izbire smučarskih tur. A kot običajno, se prav Mojstrovke pogosto izkažejo za dobro izbiro. Razen kadar se ne. V nedeljo sredi dopoldneva je bilo na Vršiču nenavadno samotno, še manj nas je bilo ta dan na Mali Mojstrovki, na Veliki pa sploh
Po skoraj natanko enem letu od Arrabe smo se v skoraj enaki, žal rahlo okrnjeni zasedbi 3 alpincev in 3 turašev, odpravili v, če zanemarimo tistih nekaj hribov in dolin vmes, skoraj sosednji kraj, to je St. Vigil in Enneberg/San Vigilio di Marebbe, sicer del območja smučišča Kronplatz. Tudi letos sn
Jesenski prazniki so bili letos na nek način zaključek poletja. Z Marušo sva sprva ciljala bolj na jug, s približevanjem konca oktobra pa sva ugotovila, da prihaja jug v Alpe. Tako sva uživala v obilju sonca med pohajanjem po hribih v kratkih hlačah in si privoščila kakšno večerjo zunaj na terasi na
Na visokem sprehodu čez Kočno smo se ponovno zavedeli mogočnosti te divje gore. S Slavko in Zoranom smo se namenili po jugozahodnem grebenu, ki je že od daleč lepo viden in obeta nadvse razgleden vzpon. Seveda pa je greben le manjši del ture, ki je vse prej kot enostavna, kaj šele dolgočasna. Nismo
Vremenski obeti v naši kotlini danes res niso bili kaj prida, a nedaleč stran so se zahodne Karavanke kopale v toplem jesenskem soncu – meni se je to zdela izvrstna ideja za popoldanski izlet. Še največje težave sem imel z odločitvami po kateri poti naj grem, ko pa je toliko izbire. Napotil se
Spet so tisti dnevi v letu, ko malce pretiravam s slikanjem dreves in vznesenimi opisi jesenskih lepot. Vreme se sicer ni najbolje ujelo z mojimi željami, saj se je v soboto zjasnilo šele pozno popoldne, ko se mi je že mudilo v dolino; v nedeljo, ko bi z veseljem malo dlje spal, pa se je … Nad
Barvitost je nekako najbolj ustrezna beseda za opis hribovskih izletov te dni. Prav zahvaljujoč tej barvitosti lahko tudi že poznani kraji zaživijo v povsem drugačni luči. Malce skrita dolina Remšendol me je vsakič navdušila, delno prav zaradi svoje odmaknjenosti in občutka divjine. Najbolj mi je os
Nekaj let že nisem bil v Belci, ki je pravi kotiček divjine na pragu civilizacije – po podoru leta 2018 je postal še bolj odmaknjen in osamljen. Sam se sicer nikoli nisem peljal z avtom do konca doline, a tudi prehodil sem celo zgolj enkrat v sestopu. Tako sem se danes odločil, da jo zopet 
Poletja v hribih je konec – to se še posebno občuti v senci mogočneža kot je Prisank. Po drugi strani ostaja še nekaj poletne gneče, k sreči tokrat povsem znosne. Seveda je visoko izhodišče kot nalašč za dopoldansko turo, ko se obetajo popoldanske plohe; vzpon po Kopiščarjevi poti skozi okno n
Montaž se z vseh strani zdi nedostopen v svoji mogočnosti, a najveličastnejše lice kaže nad Dunjo, iznad katere se pne v nebo strašljiva stena, ozaljšana s stolpi in nazobčanimi grebeni. Zgolj za ta pogled se splača obiskati to odročno dolino, kjer je že vožnja po ozki cesti pravo doživetje, nekaj ž
Tudi siva in turobna nedelja je lahko lepa v pravi družbi nekje tam zgoraj … Greben Zeleniških špic je pravi biser brezpotnega poplezavanja, zato nisem ugovarjal vabilu, da ga po več letih znova obiščem. Namenoma smo se odpravili ob bolj nedeljski uri, ko je bil v Kamniški Bistrici že skoraj v
Pretekli vikend smo šli na izlet v bližnje kraje čez mejo. Za bazo smo izbrali meni že znani Alpencamp v kraju Koče-Muta (Kötschach-Mauthen), ki leži na strateško odlični lokaciji: na vzhod se razteza Ziljska dolina, na zahod se cesta dvigne skozi Lesno dolino, na sever je prehod v Dravsko dolino, n
Letošnja zima je bila, kot je zadnja leta že običajno, spet neobičajna. Kljub temu sem veliko smučal in tudi prvomajski zaključek v Ötztalskih Alpah je bil, kot cela sezona, nad pričakovanji. Po tem sem že hitro odmislil smučanje za letos, pa vendar to še ni bil konec, saj smo se po več letih govorj