končno nekdo, ki je direkt povedal in nič ne olepšava stvari. Seveda je to večini težko poslušat, ampak kdor bo malo pogledal resnici v oči bo lahko priznal, da ima človek prav. Torej, če koga zanima naj posluša tale podkast, sicer je v Hrvaškem jeziku a glede na to, da nas večina razume jezik
je danes v bistvu že poklic in prav te zadnje dni se malo raziskoval kaj vse se dobi na tem kanalu. Pa pustimo to, da so se bolj ali manj že vsi podkasterji tudi preselili na ta kanal, kar se men zdi kar mal brez veze, saj so podkasti namenjeni predvsem poslušanju in ravno ne vidim, da bi pote
bi se lahko reklo temu vikendu. Končno nam je uspelo uskladiti proste dneve z vremenom in v petek sem postal takoj dobre volje, ko smo se dvignili nad mejo oblakov in se za tri dni prepustili soncu in snegu in, če bi mi nekdo ponudil še take denarje v zameno za to, bi ga gladko zavrnil.Mislim,
na stara pota, bi se lahko reklo, čeprav bolj v šali kot zares. Torej lani sem imel cilj nekako povratek v tek s tem, da pretečem eno polovičko pod dve ure in, da presežem 2000 kilometrov v enem letu. In sedaj ko mi je to uspelo so se apetiti malo dvignili in tako sma si letos s Tatjano d
je stavek, ki ga bo danes izreklo na stotine ljudi, seveda bodo potem nekje po 10. januarju to že pozabili, ampak to sploh ni važno, ker glavo je, da danes vsi vemo, da bo jutri vse čist drugače.Malo ironično, ampak kako pa naj, če pa vsi vemo, da je pač to kruta resnica vsakega začetka novega
z zimsko sezono. V petek sva Miha in jaz uradno odprla našo smučarsko sezono, roko na srce sva v petek samo malo glumila po Rogli, jaz sem šel mal na tekaške, Miha pa malo sankat. No sva pa v soboto na polno zalaufala tud s smučarijo. Itak jaz prvo zjutraj na tekaške, pol pa še skupaj na alpsk
gledam skozi okno prvi to sezonski sneg in sem vesel, da sem na kolesu že prekoračil 3 jurje kilometrov, ki sem si jih zadal kot cilj v tej sezoni, še bolj pa sem vesel, ker sem do tekaških dveh jurjev oddaljen le še ščepec. In med tem, ko sedim pred Tevjem in gledam serijo o Cormoranu Striku,
je sicer malo močna beseda, ker pač še zdaleč nisem v neki hudi tekmovalni formi, a vseeno je jesen in prihajajoča zima čas, ko malo znižamo obrate vsaj kaj se športa tiče. V bistvu tako kot narava, ki se počasi pripravlja da si spočije je tudi za nas, ki smo malo bolj športno aktivni ta čas p
je bil cilj preteči polovičko na Ljubljanskem maratonu. In cilj je izpolnjen, skupaj s Tatjano, ki je še dan pred tem bila prepričana, da gre na 10ko, sva, bom brez lažne skromnosti reku, to naredila res tak z užitkom. Da malo podkrepim to z užitkom, torej še po slabih dveh urah teka pritečeš
sem doma, razlogi za kaj bodo mogoče tu tudi razkriti, saj o tem nastaja en kar obsežen zapis, za katerega pa ne obljubim, da ga bom kadar koli objavil, saj je kot že kak zapisa pred tem malo kontroverzen ali bolje rečeno sem v njem napisal par reči, ki enim sigurno ne bojo všeč, ko bi jih ali
knjiga o tranziciji v Albaniji. Knjiga, v kateri pisateljica, ki je preživljala svojo mladost v Albaniji. Knjiga, ki nam, ki smo v bistvu tako blizu te države da vedeti, da smo še kako daleč in, da v bistvu ne vemo nič ali pa si samo domišljamo, da vemo. Vsekakor pa je to zanimiv prikaz d
najprej ena knjiga in tokrat spet iz domačega branja, torej domača avtorica. Čmrljev žleb, knjiga Agate Tomažič, ki bi lahko bila kriminalka, lahko, da je tudi malo zgodovinska, seveda pa tudi obravnava čisto sedanje moderne teme. Mogoče je to branje, ki bo najbližje bralcem, ki so malo živeli
in to po dolgem času v papirnati obliki. Oj Triglav moj dom, ne ne mislim pesem, čeprav bi vsak Slovenec moral najprej pomisliti na to. Ampak, ne tokrat gre za zadnjo v seriji detektivk o Tarasu Birsi.Knjiga tudi tokrat ne razočara, ravno nasprotno, so knjige iz dela v del boljše. Zgodba ravno
je očitno mnenje sedanjih oblastnikov, ko bodo s tem, ko bodo v naslednjih parih letih za par sto evrov povečali plače svojim aparatičkom. Pa ali je temu res tako? Jaz osebno ne verjamem in imam za to tudi dokaj dobre argumente. Kot prvo, kdo bi rad delal za nekoga, ki že v osnovi do njega nima nobe
Sem naletel na članek o izmenskem delu v katerem "strokovnjaki" no v tem primeru je ena dotična, modruje o tem kako naj delajo ljudje v večih izmenah, no najbolj absurdna pa so priporočila za tiste, ki delajo ponoči.Evo so tule:Zaposleni naj ne krožijo prehitro. Bolje kot v ponedeljek dopoldne
ja saj poznate tisto, "noben me nikol ne vpraša kak sem. In kak si te? Ne vpraši." No če mene keri vpraša kak sem pa mu lahko rečem: "ne, nisem vredu". Pa pri tem ne mislim na splošno počutje, ki je kot bi se reklo "shiti as hell", ker pač me vbijajo nočen in turnus in vikendi in to, da ne mor
tokrat, kot priporočilo za tele vedno bolj turobne dneve, ki prihajajo in ja ravno pravi čas, da si lahko s tem malo zapolnite svoj prosti čas. Veliko bolje to, kot pa ukvarjanje s politiko, ali pa še huje z drugimi ljudmi.Torej najprej knjiga. Sem čisto pri koncu zadnjega dela iz serije o det
in zato bo tole pisanje temu primerno. Kaj to pomeni? To pomeni, da ko človek malo prelista in pregleda medije, vidi vse sorte nebuloznih objav, od tega kako je vse drago na Hrvaškem, ali pa kako in za koliko smo zadolženi, no k sreči so sedja tudi olimpijske igre in še in še. No, pa da na brz
pa najbrž tudi kdaj rdeče, to so barve tega poletja.Očitno je tudi agencija, ki se ukvarja z napovedovanjem vremena, ki se ji pri nas reče ARSO in sem jo jaz imel, do še do pred kratkim za zaupanja vredno ustanovo, zajahala val ustvarjanja panike in ustrahovanja ljudi. Kaj imam s tem v mi
ja tudi letos je naš glavni dopust bil kot že zadnji dve leti od kar imamo avtodom v Grčiji. Sedaj smo že izkušeni mački in glede na to, da smo letos imeli največ časa za oddih, smo si lepo na izi splanirali dopust. Še vedno pa se držimo rekla manj je več in pa čim manj kompliciranja.&nbs