Marsikaj je bilo dobro, marsikaj je bilo slabo, ampak generalno sem jaz s tem zelo zadovoljen. Z vsem, kar se je dogajalo. Ja, to mi je gušt. Jebiga, za to živim. (Tomaž Humar) 📷 humar.com
Čutim, kakor da sem del ponosne, v mesečini žareče stene, da sem stolp na grebenu, popolnoma naravno je, da sem tukaj, saj spadam sem, v gore. Kaj bi opisoval to noč, to se ne da brati, to je treba doživeti. Vsak trenutek v gorah, naj sije sonce ali luna, treska in lije kakor iz škafa, tudi če riješ preko pasu po pršiču in ti veter zmrzuje nos, vsak trenutek v gorah je pesem. Napore pozabiš, lepote pa ostanejo, zlijejo se v celoto, v ljubezen do gora in do vse narave. (Nejc Zaplotnik)
Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli. (Marko Dular) 📷 Luka Lindič (Nejčeva smer, VII, 400m, Ojstrica)
Ne vem dobro, kaj je tisto, kar me vleče v hribe: ali strme stene, ki ti nudijo dovolj prostora, da preizkusiš svoje moči, da pozabiš nase, na svoj egoizem, da vidiš, kako si majhen in nebogljen, ali pa trenutki, ko se utrujen od ture zlekneš v mehko travo ali na trdo skalo in pozabiš prav na vse. Najbrž vse skupaj, vse, kar me v hribih čaka. Tu se naučiš dajati in ne le jemati. Kolikor se daš hribom, toliko se gore dajo tebi. (Nejc Zaplotnik)
Veste, beseda alpinista je včasih nekaj pomenila. Kar je izjavil, je bila resnica. (Silvo Karo)
Vse življenje me je bilo očitno ravno prav strah, da se lahko še zdaj pogovarjava (Viki Grošelj) 📷 Vrh Kangčendzenga 8586m, 1991
Zasnežena Kredarica danes. Prihaja čas, ko so gore najlepše 🤸❄️☃️⛰️
V življenju moraš imeti cilj in kakovostno pot. Če ni cilja, lahko zaideš in ne prideš nikamor, je pa res, da mlajših otrok ne zanima cilj, ampak samo pot. Otrok je vedno pripravljen obrniti, njemu ni pomembno, da pride do vrha..(Urška Stritar)
Kdor me je pripravljen sprejeti takšnega, kakršen sem, le ta me ima resnično rad, spreminjal pa se drugim ljudem na ljubo ne bom. (Nejc Zaplotnik) 📷 Delo
Nekomu, ki se je rad skliceval, češ, da ga gora pokliče, sem rekel: Morda te res pokliče, a nikoli ne veš, kaj ima za bregom. (Tone Škarja)
Mi smo bili takrat družba – z Nejcem, mojim bratom in še nekaterimi. Mislili smo si, da smo tako dobri, pametni in telesno pripravljeni, da se nam ne more nič zgoditi. In potem se je zgodila nesreča. Na tem mestu, kjer je Nejca zasul plaz, se takšen plaz utrga morda enkrat na 30 let. Ta nesreča me je tudi najbolj prizadela, šokirala, največ časa sem potreboval, da sem vse skupaj premlel in ugotovil, da je nad nami kljub vsemu še nekdo, ki se odloči, da bo nekaj drugače, kot si si ti sam morda zamislil. (Andrej Štremfelj) 📷 Marko Prezelj, 1991, Kančendzenga
To je življenje, prosti smo kot ptički. Spodaj pa živijo v megli. Civilizacija jih vedno bolj tlači, zasužnjuje. Ne vidijo rešitve - pri nas je rešitev, tu gori, sredi belih sten, rdečih oblakov. (Nejc Zaplotnik)
V spomine se znam tako dobro vživeti, da me zalijejo solze že, ko o njih samo razmišljam. (Andrej Štremfelj) 📷 Grega Valančič
...sicer pa, smrti so takšne in drugačne; doživljaš jih v gorah, na bolniški postelji, med ljudmi, ki jih imaš rad. In mislim, da če bi neprestano o tem razmišljala, bi bila kakovost mojega življenja precej žalostna. Tudi če bi doživela 90 let, pa če bi bila neka zagrenjena ženska, mislim, da dolžina življenja ne odtehta njegove kakovosti. (Marija Štremfelj)
Slemenova špica danes. Kombinacija jesen-zima 🔥❤️ 📷 Franci Pogačar
V 89. letu se je poslovil naš alpinistični kronist Franci Savenc. Svoje življenjsko poslanstvo je našel predvsem v informiranju množic, ki jih zanimajo gore. Kar dvajset let so izhajale njegove Alpinistične novice v Delu. Delal je kot sourednik revij doma in v tujini (tudi Planinskega vestnika), občasno je sodeloval pri izdaji planinskih knjig in zemljevidov ter bil aktiven na področju imenoslovja in izobraževanja. ..zadnje četrt stoletja najbolj znan kot idejni oče in glavni urednik spletišča Gore-ljudje, za katerega je skrbel praktično vsak dan, vse od decembra 1998, ko se je rodila njegov…
Ni vedno dovolj samo tehnično znanje in fizična moč, ampak je za vsak vzpon in vsako delo na gori, predvsem v Himalaji, potrebna notranja srčna moč. Ne moreš je kupiti, ne moreš je dobiti v dar, temveč zraste iz srca. (Marija Štremfelj)
Mislim, da živim tako, da si zaslužim tisti kanček sreče in konec dvomov. Vedno pravim, da moraš imeti za pot v hribe doma povsem urejeno družinsko življenje ali življenje nasploh. Nasprotujem pa temu, da se ljudje v hribe odpravijo zaradi sprostitve, zato da pozabijo na tisto, kar se jim dogaja v dolini. V hribih se lahko dobro počutiš le, če v dolini nimaš težav in slabe vesti, ker se ti v samoti vse skupaj le še potencira, težave pa te dohitijo. (Davo Karničar)
Tragedije nas pripeljejo do drugačnega razmišljanja, kar je prav. Distanciramo se, odmaknemo od hribov. Takrat si moraš priznati, da te je strah, ker se bojiš, da se bo to zgodilo tudi tebi. Sčasoma je pa tako, da na vse gledaš le spoštljivo. Če je nekdo za vedno ostal v hribih, se ga spominjaš v dobrem, podoživljaš čase, ko si bil z njim. Ugotoviš, da če bi bili kolegi živi, bi te stvari še vedno počeli skupaj. Če te stvari rad delaš, če čutiš, da je prav, da jih delaš, potem jih moraš delati. (Davo Karničar)