S raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280 m) je tako opevan, da ga je bilo potrebno enkrat potipati. Ker je Manjca pri rehabilitaciji še v 'asfaltni' fazi (v soboto prikolesarila na Pecol, v nedeljo na 'Mangart'), sem si izposodil Pikico, ki je po neumornem namakanju v horizontalni slanici, že pogrešala vertikalo. Seveda sva se lahko zadovoljila samo s celotnim razom, ki ga začuda pleza le slaba tretjina, večina začne kar na sredini. Malce naju je vnaprej sicer mučil raztežaj v spodnjem delu, kjer naj bi bila plošča z gladkim previsom (IV+), tako da sem doma trikrat preveril, če imam plezalnik…
Točno mesec dni od nesreče je ravno pravšnji čas za pričujoči zapis. Poškodba je skoraj zaceljena, noga počasi vse bolj obremenjena, glava po nesreči umirjena, želja po gorah pa tudi vse močnejša. Veliko se vas je z dobrimi željami in mislimi obrnilo na naju, nekateri osebno, nepričakovano veliko po pošti, še več gotovo v mislih: vsem iskrena hvala, brez vas zdravljenje ne bi potekalo tako hitro in brez zapletov. Navkljub zlomu (zdrobljena kost) sem po dveh tednih v želji čimprejšnje rehabilitacije plavala, po treh kolesarila, po mesecu dni pa že lahko vse hitreje hodim. Beri 'komaj opazno' š…
Ko sva čudovito kolesarsko Učko površno spoznala, sva tudi povratek z morja zastavila prek Istre in se gore vsaj glede na podatke tokrat lotila bolj našpičeno. Ta, drugi vzpon nama je bil bolj všečen, saj ni prav nič nemarno razvlečen, zato pa odsekoma zelo divji in zanimiv, tudi spust v Medvejo je lepši, zgornji del je sicer mestoma (pre)težak, zatem pa čudovito tekoče vozen vse do morja, zadnji del je pa sploh lušten kamnit/stopničast cukrček, ki te s čudovitim pogledom na morje pripelje (pazi na potko, ki obvozi kamp na levi!) točno v zaliv - in s primernim zaletom po pomolu naravnost v mo…
Velebit se razteza v dolžini 150 km, od tega je dobrih 50 km 'opremljenega' s Premužićevo stazo, ki se vije vse od Oltarov v severnem do Baških Oštarij v srednjem Velebitu, pri čemer sta oba konca dostopna z avtomobilom iz Senja oziroma Karlobaga, prav tako je dostopen tudi prelaz Veliki Alan, ki leži 'točno' na sredini. Ustrezna zemljevida založbe Smand za to področje sta številka 16a in 17, 1:30.000. Osrednji in najbolj atraktiven del Premužićeve staze poteka od Zavižanov do Alana, nasploh pa je vse od Oltarov do Alana pot brezgrajno vzdrževana, za kar je 'kriv' Nacionalni park Sjeverni Vel…
Pred leti sem nad Stinico v pripeki odtekel malodane maraton: po cesti do Alana in po potki navzdol v Zavratnico, kjer me je prav popolnoma nemogoča markirana pot fizično dotokla, dokončno me je sesul odsek ob morju nazaj do Stinice, saj sem se zatem pobiral vse do večera, da sem po sončarici in dehidraciji prišel k sebi. Seveda sem bil zelo skeptičen, ko je Manjca navijala za prav tako kolesarsko turo... Po cesti do PK Alan ni posebne umetnosti, saj je sedaj skoraj v celoti asfaltirana (pred leti le do meje NP Sjeverni Velebit), nad kočo sva resnično le za hec skočila pogledat še nekaj metro…
Po sili razmer sva bila hudo pozna in za nameček je bilo parkiranje in obvezno kupovanje zemljevida v prenatrpanem Lovranu tudi prava umetnost. Z Učko sva se le bežno seznanila z interneta, zato je morala priskočiti tudi pomoč od zgoraj (Mauro, hvala!). Preden sva začela brcati, sva nahitro naštudirala še zemljevid in odrinila točno pol ure pred poldnevom morda letos celo najbolj vročega poletnega dne... Za vročinsko puhteč asfalt nisva preveč marala, čeprav je vsaj spodaj obvezen, tako da sva si zamislila dve varianti dostopa do makadamske 'kolesarske poti', ki se vije iz Tuliševice in prek…
Gamsov rob naju je resnično dolgo vabil, pravzaprav vse od takrat, ko sva si prebrala Avčinovo štorijo o bingljanju na vrvi. Opisa sva imela celo dva, italijanskega sicer nisva preveč zastopila, Miheličev je bil pa bolj vzpodbuden, a se je v zgornjem delu izkazal za precej netočnega, kar pa sploh ni bistveno, saj si smer verjetno vsak 'plezalski posebnež' izbere po svoje, glavnih prehodov pa praktično ni moč zgrešiti, ker so ponujeni na pladnju. Gamsov rob je stranski greben, ki se iz doline Mangartskih jezer pripne na glavni greben tik Z od Hude škrbine, ki Kortiniški Mali Mangart loči od Ma…
V S E B I N AAKTUALNOKAČJE LETO NAPOTKI OBISKOVALCEM GORA PRED POLETNO PLANINSKO SEZONOPLANINSKA DRUŠTVA NAPROŠAMO IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEPREDSEDNIK PZS PODELIL »ZLATI ČASTNI ZNAK PZS« GENERALNA SKUPŠČINA SAC ŠVICARSKE PLANINSKE ZVEZE NOVINARSK
Kam si odšel tudi ti, Cjajnik? Nisi šel prostovoljno, praviš! Tudi tebe so, ne? Drugi še pridejo na vrsto. Tako to gre! Žal... Cjajnik sva na srečo spoznala v njegovih še neupogljivih časih, ko ni kar vsakega akcije hrepenečega planinca spustil na svoje teme, temveč si moral nanj splezati, po normalki si se moral poskusiti v celo malce previsni poči štirice, tudi po najlažjem pristopu po S grebenu si se zgoraj moral potegniti čez previsno trojko v kaminu. Zdaj pa, zdaj pa pride gor vsaka 'gospodinja', ki jo adrenalina željni mož za sabo na vse pretege vlači na špagi. Se oproščava za primerjav…
Z velikopotezno turo (višinomer je na koncu pokazal celo 3700 vm) sva ciljala na vrhunec najdaljših poletnih dni, ko je 16 urni dan dovolj dolg in sva imela na koncu pred mrakom res še uro rezerve. Bohinjsko-Tolminski krog je bil 'nekoč' objavljen v NonStop-u in se nama je kot smiselno zaokrožena tura strašno dopadel, v 'originalu' so jo sicer brcali dva dni in na veliko šimfali, nama pa bolj ležijo enodnevne, poskočne in prisrčne variacije. Ob petih zjutraj sva tako odrinila od Savice, in da bo dan še presneto dolg, me je takoj opozorila zadnjica, ki se je pekoče vnela že takoj na uvodnih sk…
Ponovitev s spustom v Brezje. Posebno me je presenetila kar tekoča vožnja v ostrih 'ograjenih' serpentinah, kjer jih le par nisem uspel zvoziti, tudi v spodnjem, peščenem delu sva razen nekaj detajlov začuda uspela povsod voziti. Hja, morda bo pa naslednjič tudi nama šlo povsod ;)
Ponovitev , tokrat z dodatkom nenadnega neurja, ki pa pri spustu ni pretirano oviral, saj bi bilo za naju v spodnjem delu nekaj peš detajlov tudi v suhem pretežkih. In še Manjčin komentar mesta, kjer si je lani zlomila roko: "Kakšno razočaranje, na tako bednem mestu!..."
Greben Kucerjev od Male Jerebice na Jerebico se nama je dal dolgo prositi, tokrat sva ga namreč prepričevala že četrtič in ga končno tudi pregovorila. Pametnejši pač odneha... ;) Na Malo Jerebico sva poznala od lani, le da je bila 'pot' tokrat za spremembo polna klopov. Ključno mesto grebena preži tik (15 m) nad škrbino, kjer je z raza potrebno prestopiti v izrazit kamin. Z robu zelo izpostavljeno desno okoli vogala in po ozki 'polički' z gromozanskim gladkim trebuhom, ki ponuja le nekaj podprijemov, proti notranjosti, kjer je na koncu potreben v šiiiirok zračen razkorak, zatem pa po 'polžje'…
Pred leti, še pred pisanjem dnevnika sva se prek grebena Košute že zapodila in zgoraj nama je bilo prav luštno, tako da sva večkrat razmišljala o ponovitvi. Resnično prijeten je potep po večinoma travnatem grebenu, tokrat smo vključili še Tolsto Košuto, zato pa smo goljufali z izhodiščem. 'Zaradi' snemanja smo malce preveč tekli in obremenjevali 'mišični skelet', tako da smo za kazen v sestopu bolj jamrali ;)
Ponovili smo turo (Pridružil se nam je Matej, ki je drugače po 'fohu' plezalec.), ki se nam je lani po celodnevnem garanju ter iskanju tako strašno dopadla in tokrat moramo povsem neskromno zapisati, da nam je lani trasa 'kolesarskega Obirja' po dolgem in počez resnično izvrstno uspela. Letos je bila tura brez nepotrebnih zapletov (Razen 'povsem' zlomljenega okvirja, ki nam je z dvakratnim nameščanjem obližev popestril dobro uro - kolo je pa začuda zdržalo, nikoli ne bi verjeli, če ne bi videli!) prav čudovito tekoča, lovsko potko smo zadeli iz prve, porivali vsega skupaj 150 vm, se čudili, k…
Pavličev vrh (1339 m) - Pavličeva stena (1653 m) - Lesnikovo sedlo (1527 m) - Jerebičje (1762 m) - Matkovo sedlo (1623 m) - Matkov Grintovec (1711 m) in Jerševec (1731 m) - Matkova kopa (1952 m) - Krničko sedlo (1798 m) - Krnička gora (2061 m) - Mrzla gora (2203 m) - Matkov kot. Krnička gora naju je zaradi odmaknjenosti že nekaj časa vabila na obisk, pravo idejo za turo nama je pa končno prišepnil Prletov vodnik po grebenih slovenskih gora. Na kratko še nekaj o tej novi knjigi, dobrih idej za ture je res veliko, opisi, pisanja in izvedba tur so tipično 'Prletovski', kar pomeni, da se na opise…
Greben nad Ajdovščino, med Predmejo in Colom, naj bi bil kolesarski posladek, če se ga seveda pravilno lotiš, v nasprotnem pa bi znala biti potka 'Po robu' prava nadloga. Ker sva imela komunikacijske težave z gospodom Ekselenco , smo se slišali šele pod Otlico, kjer nama je prijazno izdal, da sva nit vdela z napačnega konca. Sicer do 'tamarja' pod Otliškim majem ni bilo kakšne hude sile, le na Dolski maj sva morala pogurati... Po luštni in naporno vozni (tokrat je zaštrajkal 'tekoč' kamnit odsek) Resslovi cesti proti Predmeji ter še pred stikom z asfaltom desno in na travnik z angleško travco…
Za začetek naju je navdušil bohinjski smisel za gorništvo, saj so tudi 'planinsko' parkirišče opremili s parkirno uro, kjer je treba ure zakupiti vnaprej (1 ura = 1 eur), prekoračitev časovnice pa se plača s kaznijo. Začuda je tudi 'vselej' prisotni možakar, ki pobira cestnino za planino Blato, iz čisto druge bohinjske 'firme', saj za parkirišče skrbijo spet tretji redarji. No, tako so vsem možnim planinskim strahovom na turi bohinjci ustvarjalno dodali še strah oziroma nervozo pred prekoračitvijo parkirne ure. "Koliko bo dolga tura? Kako naj vem, ene tri ure. Kaj pa nepogrešljivi zapleti? Ok…
Planine Košute sva s kolesi že prečila in tudi tokrat je šlo že spet bolj luštno kot prejšnjič. Oster klanec na Dolgo njivo se je navkljub blatu končno le poklopil v neprekinjeno vožnjo, tudi na sami prečnici je 'zdaj' le še tu in tam kakšno mesto, kjer je potrebno kolo ročno prestaviti, spust sva pa zastavila, kjer me je lani prehitelo silovito neurje in je pravi sladkorček ;) S Kala po markirani poti, ki gre preko Samuhe in se nadaljuje kar naprej v isti smeri čez Pirmance v Tržič. Prvi del je bolj lušten, a tudi težji ter bolj strm od drugega in sva morala nekajkrat za kratko peš, v spodnj…
Traso povsem neasfaltnega 'gira' nam je tlakoval Nejc, mi smo jo seveda navdušeno in hvaležno posvojili. 'The' krog je bil čisto druga pesem kot kratek krogec izpred par tednov, na koncu je višinomer pokazal celo blizu 3k vm, tako da ni čudno, da smo dooolgo brcali. Pikici je bila tura sploh blazno všeč, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, dodatno je seveda neumorno stišala pokukat tudi na Robleka, ki sem ga lani tako hvalil, in tudi prečnice pod Pečmi ni hotela niti za ped zamuditi, za kolovoz je kar nisva uspela prepričati in smo se tako namučili še z iskanjem in brcanjem gori doli pod g…
