Popoldne sva se lahkomiselno zapičila v SV steno Palca, točneje v Vzhodni žleb (Klinar ga imenuje Pomladni cvet, opis je v 55krat Karavanke), kjer poteka smučarska smer Grapa, IV. Opis izhodišča (932 m) in dostop do stene je v vodniku natančen do metra (medtem so gozdno cesto 'povišali'), zatem (v grapo se vstopi z leve, kar je zelo širok pojem) je stvar odprta iznajdljivosti posameznika in midva nisva blestela - razen v iskanju nemogočih težav... Spodaj sva se s kratkimi in sitnimi prehodi preko strmih mest in ruševja še prav veselo zabavala in navdušeno slikala, sam dooolg vstop v grapo nam…
Sneženju navadno sledi pršič, tokrat nama ga je prav nesramno uničil veter in to očitno že med ali takoj po sneženju, saj popoldne o puhcu ni bilo več sledi. Prav veliko časa tokrat nisva imela, za nameček sva na plazu naporno vlekla novo špuro, čeprav je ena dopoldanska že bila, a jo je povsem zamedlo. V grapi je sledilo še odsekoma težaško gaženje, tako da sva se v čim hitrejšem pehanju navzgor precej nagarala. Navzdol po grapi tudi ni šlo lahkotno, a je nagrada sledila na plazu, kjer se je navkljub 'kložici' odlično norelo. Na koncu se nama je izšlo kot ponavadi - na minute...
V S E B I N AAKTUALNOSIJ ZLATEGA CEPINAIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJETONE ŠKARJA DOPOLNIL 70 LET ZAHVALA 15. BRIGADI SV NA OBISKU PRI NAČELNIKU GENERALŠTABA SLOVENSKE VOJSKEKOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJOVODNIŠKI KOTIČEK KOMISIJA ZA ALPINIZEM KOMISIJA ZA Š
Ugodne razmere za spust z vrha je presneto težko ujeti, ali je (običajno) premalo snega ali pa (po sneženju) nevarnost plazov. Po slabo zasneženem pobočju sva na vrh že stopila , tako da sva vedela, kakšna strmina naju čaka zgoraj, le vstop sva tokrat zastavila po svoje, saj se nama je že nekajkrat izzivalno nastavljal, pa tudi južna ostroga je bila preveč kopna za direktni naskok (1900- m). Običajni vstop (smer je opisana v Candolinijevem TS! vodničku) sicer poteka z desne, z izravnave pod Škrbino nad Cijanerico (2200- m), a je ta vbod smučarsko najmanj zanimiv. Brezmejna modrina neba je z j…
Ideja se nama je ob pogledu na vabljivo vstopno rampo utrnila pri prečenju Poliških Špikov. Pozimi mora biti lepo zasnežena, sva upala, nadaljevanje čez rob se nama pa takrat ni hotelo razkriti. Lani sva ga pozimi sicer z druge strani Neveje le ugledala, a več od prečnice in ne dovolj zalitih vršnih žlebov nisva videla. Ni čudno, da sva se v 'steno' zapodila polno 'bojno' opremljena, saj sva dejansko upala le na užitne prehode do vrha, spust pa sva zastavila na drugo stran, ki sva jo s smučmi že spoznala ... S škrbine Forca de la Val (Škrbina v Krni dol, 2352 m) poteka na planino Krni dol in…
Spodaj je s snegom zelo slabo kazalo, meja sneženja je bila nad 1000 m, višje je bilo pa pršiča manj od želja, tako da pričakovane snežne pravljice v Železnici tokrat ni bilo. Vseeno je bila tura kot nalašč za bordarčka, ki niti ne loči polen od smuči! Neustrašen pa je... ;)
Pri preganjanju preko beljaških ostric je ob pogledu na rampo, kjer poteka normalni pristop na Beljaški stolp, padla ideja o možni smučarski smeri prek južne 'stene' Koštrunovih špic. In po obilnem sneženju so se razmere iz postelje zdele naravnost idealne... Navkljub morebitni zlati rezervi (spust z vrha na škrbino Prednje ali Zadnje Špranje), sem na Viški planini razočarano ugledal presneto kopno gmoto Koštrunovih špic. Zatem sem le še upal vsaj na za silo zasnežen pristop, a se je nepričakovano zasukalo drugače. Nad Kapno steno (1950 m; 100 m nad široko polico, kjer poteka markirana pot do…
Za nedotaknjen pršič sva bila v 'grozljivem' turnosmučarskem navalu vsaj dan prepozna, a nič ne de. Za vršni (najboljši) del se vedno najde dovolj prostora za podpis, spodaj sva ga pa poiskala v gozdu na desni strani, kjer pa žal nisva vztrajala vse do konca. Tokrat nama Kok (Monte Cocco) ni ponudil nič posebnega - glede na izkušnje bi ga morala posmučati v petek, a sva pozabila dokumente... :(
Za hec sva popoldne skočila gledat, kakšna je kaj smuka tam okoli. Gor sva zastavila po 'obmejni' cesti (PZS, Turni smuki), ki sva jo spodaj skrajšala čez senožeti, zatem sva se je pa žal držala vse do grebena. Nad 1100 m se je začela muka, saj je gaženje ravne gozdne ceste presneto dolgočasno opravilo in ga kar ni hotelo biti konec. Zgoraj sva po neumnem še naravnost navzgor prečila čez greben na smučišče in za kazen potlačila še vmesno 'sidrno' grbo, na vrhu Petelinjeka sva bila tako že precej pozna. Spust sva zastavila čez Lomiče, kjer smo se lani tako uživaško preganjali s kolesom. Po J g…
S parkirišča Medvedjega dola (1140 m) sva razočarano zrla v več ali manj kopna severna pobočja Stola, posebno pogled na steno ob Osrednji grapi, kjer sva imela od zadnjič ogledano luštno smer, nama ni čisto nič ugajal. Tako sva dremavo obležala v avtu, dokler naju ni povleklo naravnost navzgor na Vajnež, kamor je tik desno nad parkiriščem proti grebenu vodilo dolgo melišče. Desni krak je obetal zasnežen izstop na greben in sva poskusila. Za začetek sva 'premagala' 300 m ne tako neprijetnega grušča in nadaljevala naslednjih 300 m s pikanjem po prijetno trdem snegu. Na lepem se je skorja začela…
'Kekčev kompanjon' nama je namignil na potrjeno dobre razmere v Bogovski grapi med Šplevto in Pihavcem, a naju 600 m dolga ledna smer ni nič potegnila. Dodatno naju je vzpodbudil z natančnimi podatki (samo dva ledna skokca: 70°, 20 m in do 90°, 6 m) in sva bila takoj 'pečena' ter sva že dirkala po dva ledna vijaka. Svet okoli Pihavca in Šplevte namreč kar dobro poznava, tako da sva imela na rezervi tudi nekaj zanimivih alternativ (beri pobegov). V Zadnjici je bilo parkirišče sumljivo polno avtomobilov in res je bil pri klopci (1550 m) večji zbor, kjer sva skoraj prejela svoji vstopni številki…
Kot nalašč je lenuhoma spet priskočil na pomoč Vršič, kjer naju je namesto mravljišča Mojstrovke pritegnila Kopiščarjeva na Prisank. Vstopno preganjanje po klinih je bilo kopno, zatem je šlo v utrjeni gazi prav lahkotno, izven sledi se je pa pod predirajočo skorjo mlelo tudi do rite. Do izpostavljene prečnice, ki vodi do 'zloglasnega' kamina, je bilo sledi vse manj, na njej so naju pa kot nalašč pričakale daleč najboljše razmere celotne smeri. Z užitkom sva odpikala pod kamin in se za številne kline potegnila čezenj. Višje so bile sledi povsem zamedene, nekaj časa sva z mukotrpnim mletjem mok…
Torre Lazzara (2263 m, Turn nad Oltarjem?, Turn v Tratici?, Turn nad Cijanerico?) in Torre Mazzeni (2212 m, Turn nad Nosom) sta gotovo najbolj nepristopna vrha Julijskih Alp. Za nameček sta oba stolpa mestoma presneto krušljiva ter odlično skrita pod mogočnim grebenom Poliških Špikov. Tudi s slovenskimi imeni je križ, saj jih Tuma ne določi natančno in tudi ne vedno enako. Lazzara je sploh doživel en sam obisk (Comici, V), Mazzeni (Darko Majcen) pa premore celo dve smeri, od katerih je prva/težja jasno Comicijeva (V). Midva vrhov nikakor nisva imela v planu (poleti bova najela kakega psihota…
V S E B I N AAKTUALNOČLANSTVU PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE – NAGOVOR PREDSEDNIKA PZSTURIZEM IN HIMALAJA (11. IN 12. DECEMBER 2006, KATHMANDU)IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEOBVESTILO O SREČANJU PREDSTAVNIKOV 3. DEŽEL V KRANJSKI GORIKOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJOPLANINSKA ZALOŽBA KO
Mikala naju je Škrbina nad Plazom, pogled v Hudičev žleb in pristop po/ob grebenu na Špik nad Plazom (2606 m), ki naj bi bil po starem dobrem Buscainiju II. stopnje. Grapa, ki s škrbine pada čez južna pobočja, je prav tista, kjer poteka normalni pristop na Montaž, kateri na dobri polovici pri izrazitem oltarju/obelisku odvije levo na snežišče pod lojtro. Pri oltarčku se nama je zdelo, da sva mnogo prezgodnja, tako da sva odvila proti lojtri in na prvem pripravnem mestu skočila desno navzgor na obisk k Vrhu Brda (2661 m). Vstopni skokec je bil ravno zalit, višje je bilo še eno bolj strmo mesto…
Še enkrat sva se poslužila komodne MM, saj ti po celonočnem 'lumpanju' in tipanju postelje ob uri, ki je običajno primerna za vstajanje, kaj drugega niti ne preostane. Tokrat sva se zapičila v (Sestopno? Centralno?) smer med Pripravniško in Župančičevo (Najin stari vodniček Vršič ima v tem delu praznino.), ki sva jo že nekajkrat gledala, pa naju je spodaj vedno motil skok. Pod steno sva le za malo zamudila stampedo neznanskega števila tečajnih črnih pik, ki so navzgor odropotali po vseh treh smereh, tako da sva se sprijaznila z gnečo, a vsaj z orientacijo in gaženjem nisva imela težav. In pre…
Mala Mojstrovka je tako strašno primerna za vse 'ta lene' mojstre, da sva se je v obupnem vremenu na novega leta dan z veseljem poslužila tudi najhujša lenuha. Oster veter je vlekel kot za stavo, v popolni megli se ni videlo čisto nič, za nameček je sem in tja tudi ledene kapljice brilo naokoli, za konec naju je premočilo še rosenje. Luštna turca! ;) Do vstopa Butinarjeve (Smeri še nisva zlezla, sva pa enkrat zaradi 'nerazmer' že obračala.) sva srečno pritipala, kjer sva se prepustila vodstvu stopinj, ki so se cepile in obakrat sva se držala uhojene avtoceste, ki se je umaknila (obema?) skoko…
Hja, kako malo snega je v tem koncu, saj se je vse do pod stene prediralo do presnetega grušča. Osrednja grapa je bila tokrat čisto drugačna, kot ob najinem edinem (takrat smučarskem) obisku dosedaj, ko sva vseskozi enostavno rinila več ali manj naravnost navzgor, tokrat je bilo pa ravno za silo zalito, vse čudno zavito in razcepljeno, tako da sva dvakrat ali trikrat potipala tudi malce naokoli - povsod je potrebno slediti grapi čim bolj naravnost navzgor in v dvomu izbrati levo. Izstop je bil kopen, poskusila sva desno po zasneženem žlebu, ki se je končal v divje izpostavljeni rdeči podrtiji…
Po tako luštnem potepanju je težko kaj smiselnega napisati, ne da bi se izgubljala v samih presežnikih. Pred dvema letoma naju je zimski Montaž strašansko navdušil, tokratna pustolovščina nama je podarila še tisti dodatek, ki globok stik z goro požene v nebo. Prestop v samoto na drugi strani gore, divjina, pričakovanje, dolgouhi in okameneli lokalci, raziskovanje, resnost, razposajenost, tesnoba, spoštovanje, razgledi in silovit zaključek - predstava na Velikem platnu. To pravljico sva/bova vseskozi neumorno lovila in lakomno grabila, krog brez konca in kraja... S Škrbine Vrh strmali na izpos…
Kje točno z Rokavske škrbine poteka normalni pristop na Visoki Rokav (s škrbine sva trikrat splezala na vrh, vedno po varianti , ki nama jo je razkril gams v sestopu ) nama je bila še vedno uganka, ko sva ujela, da je 'na frišno' uhojena. Navkljub (delno zamedenim) stopinjam sva od bivaka do ozebnika garala, po njem je bilo pa vzpenjanje prav luštno. Normalna smer je bila res povsem drugačna od gamsje variante, vstopni kamin je drug, enako velja za zgornjega. Nasploh se normalka po spodnjem kaminu usmeri desno naokoli in nad zgornjim kaminom je do vrha povsem lahko. V snegu je bila smer skora…
