Lani sva v popolni megli zgrešila smer Skozi rov in okno in preplezala JZ steber Planjave, ki je verjetno najlažji prehod čez JZ steno Planjave (III/II). Še enkrat sva šla kopat, tokrat s Pikico in drugič so nas ustavili lokalci... Po Wisiakovi grapi do markacij in levo v Grapo za Rdečim kupom, kjer smo ob pogledu na snežišče z robno počjo zajeli sapo, a nas je preduh pod snegom prav enostavno spustil na levo stran, kjer do vrha snežišča razen mokrote ni bilo posebnih težav. Tu smo iskali pravi vstop smeri v desno proti votlini, a je vse skupaj izgledalo najmanj čudno, za nameček je takoj zač…
Ponovila sva zelo lušten vzpon na Osolnik ter v smeri Tošča našla krasen izogib hudemu Anžiču. Po strmem travniku z vrha v smeri markacij za Soro (S6) na kolovoz, ki se nižje okrepi in pripelje na gozdno cesto. Za markacijami ob njej do razcepa (700 m), kjer sva odvila desno v Mavški graben (Ločnica). Nekakšna opuščena vlaka z mestoma drsljivo in zagruščeno podlago (odsek S5-S6) naju je vodila ob potoku, kjer sva kmalu za mostičkom na neoznačenem razcepu (400+ m) odvila strmo desno po slabo markirani potki, ki je za vožnjo kot ustvarjena. Za/skozi kmetijo Gašper sva na razcepu kolovozov odvil…
Pristop v samotno in skrito krnico, ki pada na sever s škrbine Turna pod Cijanerico (Torre Genziana, 1936 m), je bila najina prva prepreka, ki sva jo prav nerodno rešila, saj se je travnata polička na levi strani pragu po zelo strmem cik-caku prav nemarno izkomplicirala, tako da sva se šele ob pomoči vrvi in ruševja potegnila čez vršni previs. Višje z markirane poti proti bivaku Stuparich je zagotovo lažji prehod, ki zna biti celo dobro uhojen, kajti višje v krnici in na travnatih Brdih sva tu in tam sledila potki! Svet se kmalu postavi pokonci, a je plezanje po dnu krnice naravnost navzgor v…
Vzpon na Porezen in lušten spust na Petrovo Brdo sva že skusila, tokrat je bil na pladnju baje najlepši spust z vrha, v Hudojužno! Začela sva v Podbrdu in po makedamu (stara cesta) na Brdo, po asfaltu do Podhočarja in po kolovozu (zgornjem) proti Majdelcu, kjer sta naju presenetila podrta prestopa čez grapi, kjer so potko za silo obnovili. Nadaljevanje sva že poznala, do koče je sedaj 'zloglasna' in dolga šestica povsem obvladljiva, nad kočo je pa hudo. Prvič lani sploh nisem pomislil na vožnjo, drugič sem klanec (do vrha je 40 strmih, ozkih, 'stopničastih', mestoma zračnih in zagruščenih met…
Lani sva že bluzila proti Mali Jerebci, a sva se v presneto strmem gozdu in travah izgubila pod J stene ta velike. Tokrat sva z 'glavne'/prečne poti navzgor odvila nekaj prej in presenetljivo lahkotno sva pristopila pod steno, kjer sva po travah prečila desno čez rob, kjer se je pred nama le odprl greben ta male. Po široki travnati gredini sva se sprehodila do grape in čezenj ter izbirala lahke prehode navzgor, na najvišjo točko (špic tam okoli je precej, a prav najvišja ni kotirana, 1820+ m) je bilo pa potrebno tudi malo splezati, saj je vrh špičasto zračen, razgledi pa temu primerno izvrstn…
Turo smo potegnili zelo velikopotezno in skrajno optimistično, kajti vedeli smo le, da je spust od Kapelske koče po grebenu v Kaplo prvovrsten, da je med tednom zaradi gneče pravi dan in da z Marijano še nisva bila na Kravjem vrhu, kar je določilo izbiro izhodišča, ki smo ga postavili na sedlo Šajda, 1069 m. Na najboljšem zemljevidu je s sedla vrisana cesta, ki jo vseskozi sekajo markacije, najvišje na 1300 m, nadaljnjih 50 m pa se cesta zaključi, tako da smo na zadnjem razcepu odvili po markacijah, malo še peljali potem pa smo se pripravili na dolgo porivanje, ki ga je bilo na 1400 m na naše…
V Bodovljah smo se na koncu vasi zaprašili v precej strm kolovoz, ki je priključil boljšemu, ta pa nas je pripeljal na gozdno cesto in po njej do Andreja nad Zmincem. Spustili smo se po markirani poti v Puštal, po uvodni gozdni cesti smo nižje lovili in sumničavo izbirali številne potke (markirane tako in predvsem drugače, kot imajo navado v loškem koncu ;), ki ravno vzbudijo okus po luštnem. Naslednji, zelo zelo lušten krog smo potegnili preko Osolnika in ta opis bi konkretno dopolnili in popravili: Namesto asfalta v Hrastnici smo na razcepu pri turistični tabli peljali desno, kjer asfalt pr…
Iz zatrepa Remšendola sva kar nejeverno zrla v severno pobočje Malega Bucherja, ki je ponujalo le goščavo in na videz preveč raztreskane pečine. Odločila sva se za prvo izbiro, vendar ruševja na pogled nisva uspela zvezno povsem povezati, zato sva na razcepu poti nadaljevala še nekaj časa za markacijami v levo in se širokega predvrha lotila z boka. Lahkotno sva zagrizla po kar strmem gozdu, dokler na 1300 m nisva trčila na previsne pečine, ki sva jih za kratko prečila v desno in po vse bolj strmem svetu nadaljevala navzgor. Kmalu sva padla v morje ostrega ruševja, ki je v 'skoraj' navpičnem s…
Kucer v Klonicah sva iskala že z grebena Pelcev, a od zgoraj nisva našla uporabnega prehoda v krnico, zatem se nama je lep pristop pokazal pozimi z Briceljka: po dolgi gredini nad Prevalo... Na 'bavško' markirani poti 100-200 m nad sedlom sva v levo stopila na veliko travnato gredino, kjer se je na najino presenečenje vila lepo uhojena gamsica, ki naju je prek večje 'stopnice' (sestop je ozek in izpostavljen) privedla v Klonice, odkoder sva jo navzgor ubrala kar po luštnem grebenu, ki razpolavlja krnico in ki naju je brez večjih težav (mesta I-II) pripeljal na vrh samotnega Kucerja v Klonicah…
Ob zadnjem obisku sva nevede našla zloglasne Borovničke in smo jih šli konkretno potipat. Nad Breznico smo tokrat najprej poskusili po travniku (neuspešno, kolovoz se konča), zatem pa popravili varianto do 'gozdne ceste', ki vodi na Lubnik. Z grebena do Breznice smo se z dvema težjima dodatkoma in eno zgrešeno varianto spustili v okviru vzpona, z Ostrega vrha pod/nad Breznico pa smo se držali slastnih borovnic vse do vlake tik nad Zmincem... Popravljen opis vzpona na Lubnik: Po makedamu iz Zminca in na razcepu nad kmetijo Mežnar levo do izravnave, kjer se v desno navzgor požene prijetna potka…
Lep spust z Davovca v Kokro je bil očiščen podrtega drevja (celo preveč temeljito) in smo šli še enkrat čezenj prek Štefanje gore. Roberto je pokazal še luštno in naporno potko na drugi strani Kokre, zatem smo se po strmi gozdni cesti zagnali na Jakoba, pri čemer se nam ta hud odsek nad znamenjem kar ni dal omehčati in je terjal vsaj en stop, čeprav smo večkrat poskusili. Spust prek Studenca v zgornjem delu in mimo Senčnice spodaj je bil lušten zaključek...
V S E B I N AAKTUALNOPIPA MIRUIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEMINISTER JANEZ PODOBNIK SPREJEL PREDSEDNIKA PZS EKAR FRANCIJA PODPIS POGODBE MED PZS IN SLOVENSKIM GORNIŠKIM KLUBOM SKALA OBVESTILO STROKOVNE SLUŽBEKOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJOKOLEDARPLANINSKA ZALOŽBA KOMISIJA ZA V
Potipala sva le vzhodni (najvišji) konec dolgega grebena med Dunjo in Kanalsko dolino, ki sva ga zaradi barv in razgledov sicer imela na jesenskem programu. Celotni greben od Vrha Dunje do Poldnašnje špice s številnimi navihanimi dodatnimi vijugami za nosom preko grebena je sicer dvodnevna tura. Namesto dolge vožnje v Dunjo sva se raje odločila za Zajzero in nekaj več hoje, tako da se je vzponov za letošnje prvo gorsko potepanje kar nabralo: Zajzera - Rudni vrh - Dve špici - Piparji - Poldnašnja špica. Vršna 'glava' Dveh špic je prav posebna gmota, saj sta tako nižji, vzhodni Vrh nad Cijaneri…
Kar pisana družba se nas je zbrala v Kobaridu, a je vzpon na Matajur dovolj dolg in predvsem lahak, da smo se lahko nagobcali/spoznali. Po prečenju meje visoko nad dolino smo nadaljevali po luštni mulatjeri, ki je za razliko od napredka spodaj (cesta) ostala nedotaknjena in jo je čas počasi zarasel v čudovito potko. Dobrih 100 m pod vrhom je bilo pa šale konec, saj se naravnost navzgor na greben usmeri travnat kolovoz, ki je resnično strahovito strm in ravno na meji voznega, tako da je bilo potrebno na vrh malo (ali 'malo' več) tudi poriniti. Spust je bil srčece ture, a ga kar ni in ni hotelo…
Ponovitev lanske 'ta hude' čez Zvoh. Tokrat sva nad Stiško na razcepu (900- m) nadaljevala navzgor/naravnost, a je zaključni del prestrm, pregruščnat, vse skupaj pa manj razgleden in sploh neprijeten glede na prečno nadaljevanje... Drugače se pa pozna, da je poleti podlaga malo boljša kot jeseni. Vršni del Zvoha je hud pri direktni varianti, cik-cak je pa čisto znosen. Spust je še vedno zelo zahteven, a se pozna kilometrina in sva peljala '''skoraj''' vse. A zakaj trije narekovaji? ;-)
Glede na večerno stanje, ko zaradi bolečin niti hoditi nisem mogel, je bila nedelja začuda prav prijetna. Prilegla se je ena kratka, a sladka. Na planino sva se s kolesom podila že dvakrat, tokrat sva ta 'nemogoč' vzpon (V7) pokazala še Pikici, ki: "V sanjah si nisem mislila, da je tako težak!" Res je težak, a vsakokrat se ga prevozi malo več, tokrat je začuda 'padel' tudi najbolj drsljiv in strm klanec iz rdeče zemlje tik pod planino. Tako je 'trenutno' blizu 90% klanca voznega, še najbolj nemogoče je na gruščanith serpentinah v uvodnem delu, kjer je porivanja največ. Spust? ;-) !
Tura čez Stol je v SK vabljivo opremljena z 'vsemi' zvezdicami, le malo jo je bilo potrebno vseeno popraviti: vzpon z juga, vključen vrh Stola in po grebenskem spustu nadaljevanje po markirani poti naravnost v Kobarid. Pridružil se je še Roberto, ki nam je nazorno pokazal, kako se je potrebno peljati navzdol tudi tam, kjer izgleda malodane nemogoče. Dolgočasno in nemarno cesto, ki dobesedno rani celotno južno pobočje Stola (glede na blag naklon in zabrisano nadaljevanje do vrha je to včasih morala biti prijetna mulatjera), smo malo skrajšali, tako da smo iz Stanovišč ulovili kolovoz (zagrušče…
Skočili smo pogledat, kako 'naši' klanci izgledajo v dobrih/sušnih razmerah in bili smo (hmmm, negativno) presenečeni. Prvi in tretji ostri klanec sta bila lepo vzdrževana in posledično za vsaj pol stopnje lažja ('le' še V6) kot lani po močnih neurjih. Nadaljevanje je še vedno kot se šika, vključno s ta hudim klancem od 'jase do jase', na jasi je pa vedno sploh pestro... Od koče smo tokrat s kolesi nadaljevali na sam vrh Blegoša (spodnji in zgornji del sta vozna, vmes 80 m porivanja), odkoder smo poskusili ujeti markirano pot (JV), a smo zaštrikali preveč desno (J, neoznačena pot). Po prehodu…
Zadnjič nam je pri vzponu (beri porivanju) čez Brvoge kapnilo, da bi se dalo tu potegniti spust in smo nemudoma poskusili. Zadeli smo čudovito turo, z luštnim spustom vse od vrha Vošce čisto do Save, vzpon je bil prav tako zelo zanimiv, zahteven kot sam hu... Iz Loga (med GM in KG) čez most in po cesti do Frtaleža (mlin), kjer se začne zelo strm, a vozen kolovoz (V6, V7), ki se na travniku ublaži in prijetno pripelje na Srednji Vrh. Po 'prečkanju' glavne ceste se kolovoz takoj strmo zažene navzgor, umirjeno preči prek travnika desno v gozd in naprej do potoka Jerman, zatem pa se navzgor do Že…
V SK je opisanih več variant potepanja po Mežakli, le da smo mi hoteli zaključiti z manj znanim spustom z Jerebikovca v Mojstrano, kar je za sabo potegnilo, da moramo gor v okviru smeri, kjer gre v SK dol, saj nam tlaka iz Mojstrane v Gorje niti najmanj ni dišala. Po cesti v Srednjo Radovno in takoj za mostom ostro levo (spomenik Požgana Radovna) in kmalu zatem desno po kolovozu zelo strmo navzgor, ki nas je pripeljal na večji rovt. Nad/mimo obeh poslopij v gozd in desno po grabnu navzgor (peš), dokler se 10-20 m višje v levo ne odcepi prijetno vozna potka, ki nas je vodila daleč v levo do 'z…
