Vzhodni greben Begunjščice sva parkrat že imela na 'smuški muhi', a zgoraj kar ni bilo pravih razmer. Pozimi sva ta 'od gornikov pozabljen' greben že prehodila, tako da sva vedela, da bi bil smučljiv, izkazal se je pa za naravnost luštnega... Šentanc je bil presenetljivo trd, tako da sva se samodejno usmerila proti vstopu Lenuhove smeri, kjer sva z veseljem uzrla, da nama je nekdo podaril stopinje. Sneg nad napoko v direktnem vstopu nama je po par neuspelih poskusih ravno še omogočil poteg navzgor, višje so bile razmere nasploh odlične in stopinje so naju vodile več ali manj po žlebičkih nara…
Odkar sva pričela s TS naju po malem vedno vabi slika v Jenčičevem vodniku, kjer med skalnimi rebri na južnih pobočjih Krna nemoteno uživa osamljeni jezdec... Poročilo na TKG je tako prišlo kot naročeno in sva z veseljem ugriznila. Z izhodišča (planina Kuhinja, 1000 m) naju je pričakal silovit pogled na ogromno razsežnost južnega pobočja, takoj zatem pa še bolj siloviti ostanki plazov, ki so planino le za las pustili pri življenju. Pod osrednjim delom, ki ga prekinjajo pečine in se jim običajna smer umakne daleč v levo, sva sledila stopinjam v plitvo grapo (slabih 300 m, slabih 40°), ki se je…
Tura je opisana v Candolinijevem vodničku (Gruppo del Montasio, delno zahtevno), poteka pa v okviru markirane poti iz Zajzer in mimo koče Grego na vrh. Do koče je očitno vedno uhojeno, nadaljnja smučina izpred tedna nama je pa pri 'Jezercu' utonila pod napihanim snegom. Začuda sledi niti v gozdu niso bile sledljive, tako da sva lagodno vlekla svojo špuro. Nad jezerom je tudi orientacija bolj zapletena, a se najbolj naravno nadaljevanje vedno izkaže za pravilno, kar nam potrjujejo redke markacije. Sam vršni vzpon po grebenu je celo presenetljivo izpostavljen, razgledi so pa naravnost božanski.…
Goli vrh nad Jezerskim (1787 m) ni splošno poznan TS cilj (v vodničkih ga ni), med domačini je pa priljubljen. 'Koroški' Matjaž je celo zaljubljen vanj, saj je malodane vsak dan na vrhu in prav on pozimi vztrajno utrjuje gaz za pešce, ki sva jo uporabila pri vzponu - dosledno vseskozi po markirani poti. S smučmi je šlo po in ob gazi večinoma dovolj lahkotno, vmes smo se pozdravili z neutrudnim Matjažem, nad Jenkovo planino je bilo pa veselja kmalu konec, saj je za hojo na smučeh prestrmo in pregosto. Nekje na polovici naju je ujel domačin (jasno - v tekmovalni TS opremi), nekaj časa smo se še…
Ker v glavi ni bilo nič konkretnega, razen obeta dobre smuke, sva samodejno končala pri 'gamsovi oštariji'. Žal šele opoldne, saj so vremenarji nekoliko zamočili in nama je sonce ojužilo sneg, pri drugem spustu je pa v senci že začelo zmrzovati... Smuka je bila vseeno dobra, resnično bogati razgledi so se nama pa na vrhu Kolka tokrat prvič razodeli.
Namesto pršiča sva ob spremljavi goste megle, sneženja in silovitega vetra zadela povsem spihano vršno pobočje. Začuda tudi spodaj v gozdu ni bilo globoke/mehke smuke, ker je bil 'kvazi' pršič bolj 'grabljive' sorte...
naju je s Pikico prisrčno gostil že lani, tokrat se nam je v lovu na pršič pridružil še Andrejček. Bilo je luštno mehko, braniki še stojijo in so nas pritegnili še bolj temeljito...
Na Trupejevo poldne greva vedno v pričakovanju zimske pravljice, tudi tokrat naju je prijazno sprejela. Iz Železnice sva od lovske koče odvila levo na razgledni Z greben (to varianto nama je razkrila strokovnjakinja za hribovske otroke ;), kjer do vrha v sončnem vremenu le uživaš. Z vrha sva se spustila na sedlo z Belimi pečmi in odločno odsmučala na drugo stran, ki sva jo sicer že večkrat nameravala, a sva se vsakič po sili razmer zadovoljila z normalko. Bilo je božansko... Tereni so bistveno bolj smučarski, in ker ni bilo posebne nevarnosti plazov, sva se lahko držala pobočij Belih peči, ki…
Zdaj, ko sem uresničil nedeljsko grožnjo in upepelil vso opremo, ki mi je letos malodane razpadla, je bilo potrebno poskusiti novo: smuči, vezi, pse. Nenavaden občutek, avtomatizmov še ni, uvodni vtisi odlični... Na vrhu sva dolgo cincala, če ne bi zasmučala na Srenjski preval ali po 'Široki' grapi pod Jezerca, a se nikakor nisva uspela prepričati. Po spustu z vršne glave sva 'grobo' preizkusila snežno odejo (točno v vpadnici vrha, kjer je najbolj strmo in se sonce tudi najbolj upre), ki je proti vsem pričakovanjem (sneg ni deloval posebno namočeno) izjemno močno splazila. To nama je odgnalo…
ali Veliki Javornik je prav tako TS klasika, ki sva se je dosledno ogibala. Na spletu sva brala o zaprtih zasebnih cestah in sva ubogala Poljanca (Turni smuki) ter štartala iz Lomščice in se prek številnih ograj/plotov končno prebila na zasneženo cesto, kjer sva zatem naštela štiri avtomobile ;) Za zabavo so se mi že na cesti pošteno potrudili psi in z zagnanostjo niso prenehali vse do vrha, a sem bil vztrajnejši, bolj neusmiljen in jih pod vrhom v pomanjkanju 'šraufizmov' že povsem mirno natikal nazaj tudi na vsakih par minut. Z dolgočasne ceste naju je na (Gabrčev ali Reberčev?) rovt zvabil…
Teče najina sedma turnosmučarska sezona, a naju Baba navkljub (verjetno pa ravno zato) slovesu morda celo najbolj priljubljenega turnosmuškega cilja doslej nikakor ni uspela zvabiti. Tokrat sva šla bolj za hec pogledat, kam romajo silne množice. V tipični 'družinski idili' sva z Dovjega odrinila v četrturnem razmaku in ubrala vsak svojo smučino. Sam sem sledil cesti in za Blaščevo skalo odvil s smučinami, ki so vodile čez senožeti. Višje sem nekje očitno zaštrikal, saj sem moral v neprijetno strmem gozdu nekaj deset metrov oddelati peš, na Ravnah sem spet ujel udobne smučine, vseskozi sem se…
Plaz pod Zajmenovimi pečmi (na kartah imenovan Vranček), ki za zadnjim predorom ljubeljske ceste na desni strani priklene pogled, se nama že dooolgo mota po glavi, pa nekako nikoli ni bilo pravih razmer, morda sva bila pa le midva preveč izbirčna. Enkrat sva ga na pragu poletja (30.4.03) sicer že skusila pri sestopu z Zajmenovih peči, kamor naju je zvabil navkljub precej pozni uri. Zgornji del (ozka in precej strma grapa) je bil izjemno 'vijugast in razcepljen' (v kopnem 'skrajno' podrt), zatem se širok plaz v naletu strmo zažene v dolino. Takrat se nama je strašno dopadel in sva ga naravi pr…
Odlično razpoloženje se nama je nad Kofcami začelo hitro podirati. Pri natikanju smuči sem osuplo opazil, da mi je serviser brez opozorila podaljšal dolžino okovja (pri težjih spustih je vsak mm pomemben - kaj šele cm), zatem sva v megli zgrešila odcep za Veliki vrh in presenečeno ugotavljala, kako ozko je zastavil greben proti Kofce gori. Pihalo je vse bolj nemogoče, sneg je nosilo kot za stavo, pripravnega mesta za ustavljanje pa ni hotelo biti, tako da sem napol miže in povsem ledenega obraza nadaljeval na vrh, kjer so kletvice prosto letele od mene. V 'popolnem bojnem oklepu' je bilo divj…
Prav pestro sva si zastavila vzpon k Veliki Črnelski špici (2332 m) čez Klinkonov žleb, ki naju je vztrajno motril z zemljevidov, kjer se je dalo razbrati, da ima v povprečju 45° (550 m). Prehod nad škrbino pri Vrhu Klinkonovega žlebu (1978 m) nama je drugače dal precej več misliti, saj ga poznava v kopnem in tudi z Jalovca se nama pred dnevi z zalitostjo ni prav pretirano pohvalil. Za spust sva imela označeno prek Meli v Korita (vesine pod severno steno Klinkona), kjer sva 'ugibala', da glede na plastnice poteka smer z vrha Velike Črnelske špice: SV stena, IV+, 800 m ('v resnici' slabih 1000…
Turo na Jalovško škrbino je opisal Jenčič (TS vodnik), spust z vrha Šit (2308 m) po južnih vesinah naju je vabil s spiska alpinističnih spustov (III, 350 m) in sva se šla na veliko sončit in uživat v konec, ki ga pozimi še nisva skusila... 'Osamljena' smučina naju je od konca ceste v nasprotju z vodničkom potegnila v desno, stran od markacij. "Mojster, ta že ve", sva si mislila, in sva ji vdano sledila ob izrazitem grabnu, a se je kmalu vse bolj turno neugodno začela zaganjati navzgor. "Res pravi mojster", sva priznala, midva sva jo zmogla z enim zdrsom, s padci, z večkratnim štamfanjem, vleč…
je bila dolgo najina želja le na zemljevidu, saj nikoli ni bilo pravih snežnih razmer, da bi sploh poskusila. Vrh Jalovca je le malokrat smučljiv, sam Loški žleb do Dolgih prodov sva že presmučala pred leti, zdaj pa lahko zapiševa, da bi bil spust s samega vrha vse do Koritnice v primeru res dobre zalitosti povsem mogoč. Ne samo to, več kot 1500 m zahtevnega spusta bo (ko bo) karseda imeniten podvig... Vstop v steno je bil, ko sva končno le uspela pogledati okoli vogala, na najino globoko hvaležnost zalit. Nasploh so se nama prehodi res srečno odpirali, vedno tik pred nosom in prav nikoli naj…
Po kratkem ogrevanju z Zasipske planine je sledila takojšnja vertikala, s katero nama je postregla grapa Dolgi plazi, ki se odpre v steni Brd tik levo od markirane poti na Lipanska vrata. Nad vstopno ožino se je grapa za slab lučaj (10 m) postavila skoraj povsem pokonci, a je bila tako čudovito zalita s trdim snegom, da je bilo pikanje naravnost uživaško. V kopnem je ta skok v 'davnem' spominu popredalčkan kot naravnost oduren... Na Brda sva zastavila v okviru markirane poti (smučarska smer Zimski vihar, V-), za spust sva imela v mislih lovski prehod ob steni Debele peči (smučarska smer Grapa…
V soboto so nama dvakrat pokazali preostre zobe in ob drugem renčanju sva odstopila od velikopoteznega načrta (skoraj ne upava izdati, da sva se videla malodane na samem vrhu Špika), ki se nama je časovno in težavno povsem podrl na tistem delu, ki ga nisva poznala, do 'terra cognita' naju je na koncu ločilo sto metrov... Rušev graben ima spodaj neprehoden skok, kjer je tokrat tudi zelo glasno bučalo. Na levi sva z zamudo zaradi 'ubijalskega udiranja' mukoma našla strm gozdni prehod ter zatem neznansko dolgo in naporno nadaljevala po slemenu nad globokim grabnom. Ko sva se končno le spustila v…
Smer v Z steni Kalškega Grebena Neškarjeva prečka (IV-, 800 m, do 45°) sta prva našla in presmučala Črnivec in Terčelj. Ključ spusta je odkriti prečko z vršnih vesin v Neškarjev plaz nekje na višini 1650 m. Midva sva se 'popoldanske' ture lotila od Suhadolnika: po cesti do lovske koče, levo po gozdni vlaki in višje na križiščih po občutku desno navzgor do 'konca' (1300+ m), odkoder sva prečila v Neškarjev plaz. Višje se je glavni krak grabna zožil v kratek žleb (skok je bil dovolj zalit), nad njim pa sva v nepregledni 'pahljači' izgubila vsakršno orientacijo. Nekako neučakano sva nemudoma pre…
Turnosmučarska klasika: Kriška planina - Zvoh - planina Dolga njiva - Kalški Greben - Vrh Korena - planina Koren - Kriška planina. Prav luštna zanka! Še ena popoldanska, ki se nama je že spet ravno poklopila s sončnim zahodom. Na podobni trasi sva se že enkrat lovila z alpsko opremo, tokrat sva prehod z Zvoha našla brez težav in je 'prav enostaven' (za turnosmučarsko zahtevno, II), zato pa naju je za sam zaključek zmahala čisto odvečna prečnica do Kriške planine, kjer sva se namučila po predirajočem in strmem snegu...
