Za smučanje s Špika nad Plazom (2606 m) je treba razmere res dobro zadeti. Tokrat je bilo snega presenetljivo premalo, povrhu naju je s pomrznjene skorje Visoke Montaževe planote takoj na vznožju Špikove južne ostroge (1874 m) presenetila namočena brozga, v katero je neusmiljeno sonce v soboto spremenilo vsako zaplato snega, ki se mu je le nastavila dovolj pokončno. Začetni del hrbta, ki vodi neposredno na vrh, je bolj položen in šele nekaj nad priključkom žlebu, ki omogoča lahak prehod s snežišča pod Škrbino nad Cijanerico, se strmina postavi na 40°. Spodaj sva izbirala zaplate trave, kmalu…
Pri nadvse lahkotnem vzpenjanju po 'avtocestni' gazi sva V Klinu mimogrede občudovala v nahrbtniku sestopajoče smuči in nad Pastirci še dve kitari, tako da sva bila kar v resnih dvomih, če imava vso ustrezno opremo sploh s seboj... Na prečki do Z stene Planjave naju je mrzel veter tako prepihal, da sva opravila temeljito ogrevanje premraženih prstov, preden sva se zagnala v zalito (tako je bila 'oglaševana' na spletu) Wisiakovo grapo, ki sva jo poleti že 'plezala' z levim vstopom (I). Težji (a presenetljivo lahak) del grape je sam vstop, ki je precej ozek, visok nekje 50 m in je bil res vzorn…
V obeh TS vodnikih je opisana tura na Vajnež skozi močno zaraščen Medji dol. Na zemljevidu je vrisana tudi očitno bolj obiskana varianta čez planino Stamare, kamor sva se usmerila z nebodigatreba zamudo ('napačnemu' M s smuči odtrgana pručka). Že tako sva imela strogo omejen čas, po vključitvi servisa na Jesenicah sva turo tako prekinila na Kamnitniku in v končnem se nama je izšlo točno na minuto in še nekaj sekund natančno... Po odprtem vršnem delu sledi gozdna smuka od Hrašenske planine prek planine Stamare na izhodišče. Za ponavljalce: gosto je le v spodnjem delu, kjer se sicer neprehudi g…
Pršič v gozdu čaka dlje. Tokrat naju je 'tako in drugače' nedotaknjen čakal vse do sobote. Zanimivo varianto so od konca ceste v Železnici ubrali predhodniki: naravnost/desno navzgor v smeri izrazitega sedla na JZ grebenu Belih peči...
V S E B I N AAKTUALNOOb svetovnem - mednarodnem Dnevu gora Dve obvestiliIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJENekaj novic o dejavnosti PZS v preteklem mesecu dni Aljažev stolpIzredno koristna pomoč Zelena luč za čezmejne zdravstvene, iskalne in reševalne polete Otvoritev plezalne stene v Kam
Ta, plazovom relativno neizpostavljen turni smuk nad Pokljuko sva prvič skusila lani. Z glavne ceste na Rudno polje se proti parkirišču pod Blejsko kočo usmerijo tri gozdne ceste, tokrat so bile prevozne le s terenskimi vozili (in seveda s smučmi). Izbrala sva najkrajši, zadnji odcep...
naju je usmeril Klinar (55*Karavanke: Bistriška špica, 2114 m). Nenevaren turni smuk z visokim izhodiščem (planina Luža, 1230 m) je bil ob visoki meji sneženja najino upanje, ki se kar ni hotelo uresničiti (nasproti napovedim je bolj snežilo kot deževalo šele nad 1600 in še nekaj m). Sneg je bil v globino namočen do kamor sva le imela voljo riti (nekje 1750-1800 m), tako da nama nekaj kilske obloge na spodnji in zgornji strani smuči niso bile ravno v užitek. Pravzaprav sva glede na počasno vzpenjanje odnehala zaradi pozne ure...
V soboto sva po večinoma samotnih, na nepredstavljivo debelo zamedenih potkah Šmarjetne in Jošta (ki so kar najbolj luštne za vožnjo s kolesom) v snežnem metežu štiri ure brodila naokoli in ugotavljala, kako bi se sprehoda lahko brez težav lotila s turno opremo. Odjuga nas je v nedeljo pognala na Pokljuko. Poteptano je bilo do vrha smučišča, kjer smo z veseljem nadaljevali po rovu, ki so ga pred nami rili neumorni deskarji. Nekje na polovici do Zlatih vod smo jih zamenjali v vodstvu in skopali (sneg se je mlel tudi do popka in čez) nadaljevanje do izravnave, kjer sem neutrudne rovokopače zapu…
Čez Lašte, Brda in Špičje. Gladki in Debeli lašt (Tuma: ime po izrazitih skalnatih ploščah) ležita južno nad globoko konto Za dolino (najnižja točka 1973 m) pod veznim grebenom Vogel - Špičje. Laštov sva se dosedaj le dotaknila na manj izraziti koti 2069 (tudi 2050) m, ki je verjetno le po pomoti zašla na zemljevide kot vrh Debelega lašta (nasprotno kažejo Državne topografske karte). Zahodno od te kote sta neprimerno bolj izrazita vrhova 2098 in 2100 m, za kateri drživa imeni Debeli in Gladki lašt. Sam. Za Črnim jezerom sem nadaljeval po Lopučniški dolini, odvil od markacij in sledil bližnjic…
Z Luknje prek planine Zajavor okoli Pihavca na Kriške pode. Mimo Glave na streho Planje in čez vrh nazaj na pode. Sam. Trentarski del ture sem zastavil za rogatimi prebivalci, ki jim namesto pastirjev in lovcev sedaj sledimo gorski 'romantiki'. Dvakrat sva že obkoljevala Pihavec (in obakrat naju je trentarski velikan predčasno premamil na vrh), a sem se spet kot po pravilu lovil okoli planine Zajavor. Potka se pred gozdom izgubi (nadaljevanje je vedno potrebno iskati spodaj), nad planino (v desno navzgor lahko tu in tam za kratko sledimo potki) sem pa tokrat zastavil močno levo in se krepko u…
V S E B I N AAKTUALNOO slovenskih planincih in planinskih društvih zunaj slovenskih meja IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEPoročilo z Novinarske konference (19.10.2005)KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJOPLANINSKI VESTNIK KOMISIJA ZA PLANINSKE POTI VODNIŠKI KOTIČEK KOMISIJA ZA G
je najvišji (1593 m), skrajno zahodni vrh Mežakle in slovi kot izreden razglednik, a v lepem vremenu naju prav gotovo ne bi 'nikoli' videl. Zato je bil turobni dan vseh svetih kot nalašč za obisk. Na poti, ki vodi iz Mojstrane (Severni pristopi: 'Strma pa je!'), sva v navdušenju kmalu spremenila najino mnenje ('Never is a long word.'). Še se vrneva in to v lepem vremenu, resda nekoliko drugače in po daljšem ovinku...
Z Bovškega Gamsovca (2392 m) sva nadaljevala po lahkem, a vse bolj zašiljenem in zračnem grebenu v smeri nama res ljubega Pihavca, dokler se le ta ni na rami strmo prelomil navzdol. Čez (previsne) težave sva se dvakrat zapored spustila po vrvi (2*25 m) in se znašla na ostri rezi tik nad najnižjo točko grebena (2268 m). Nadaljevanje je izgledalo kar strašljivo, saj je iz škrbine v desno vodila le bolj nakazana in hudo izpostavljena polička. Previdno sem plezal navzdol proti zarezani škrbini, jo prestopil v širokem razkoraku in se prijetno presenečen znašel na skoraj 'hodni' polici. Prav enosta…
in naslov je potrebno brati tako dobesedno kot preneseno, saj sva kmalu obtičala na prostrani rami Na Kolenu globoko pod Malo Jerebico. Tam je na TTN vrisana stara lovska pot, ki se z rame usmeri levo proti grapi med Malo Jerebico in Jerebico (smer po grapi ima glede na plezalni vodniček zgoraj mesto petice), kjer zavijuga prek grape in s pomočjo travnatih polic seže na Malo Jerebico. Južno ostenje Jerebice sva občudovala lani z Rombona, sam greben z Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico je pa sploh že dalj časa na najinem spisku. V literaturi o normalnem pristopu na MJ ni niti besede, v vo…
Ob vožnji skozi Dolino sva se v nekem trenutku odločila za izrazit Vanežev rob, ki naju je res dolgo časa vztrajno vabil na grebensko potepanje do Kukove špice. V glavi sva imela meglen spomin iz Našega alpinizma, da kratke težave (okoli štirice) čakajo na vrhu, kjer naj bi bilo precej podrto - prav tak je tudi vizualen vtis, ki ga SZ (Kajzljev) steber Kukove špice podarja naokoli... Iz Za Aka po PP na izjemno očarljiv Rutarski Vršič (1696 m), odkoder so ob barvni jesenski kulisi naravnost čudoviti razgledi na martuljške divjake. Z Vršiča naju je sledljiva in prijetna potka vodila po grebenu…
Lani nama je na Lajnarjevem sedlu zmanjkalo dneva, tokrat bi se moralo iziti, če ne bi Pikici pri lovski koči (kjer se idila šele pričenja) počilo v menjalniku. Po uri neuspešnega 'šraufanja' smo obupali in sva Pikico usmerila nazaj na Petrovo Brdo. Po res čudoviti mulatjeri sva nadaljevala na Lajnarjevo sedlo, prečila Slatnik in se po krajšem spustu vzpela na Možica, 1603m. Kamnita in z drsečim listjem posuta pot naju je pri spustu na Vrh Bače kar preveč morila in tako sva se glede na pozno uro žal odločila, da bova nadaljevala kar za Pikico (v planu je bil spust po prav tako enkratni mulatj…
Lani se nam je Lubnik zelo dopadel in smo skočili spet gor. Tokrat smo (pod 'mus') obiskali slikovito cerkev na Lovrenški gori, tudi na Breznico smo bolj luštno prikolesarili po starem, opuščenem kolovozu. Vršno (gor-dol) porivanje kolesa je bilo čisto odveč (listje obupno drsi), pri spustu pod Gabrovim smo pa poskusili z markirano potko, ki pripelje točno na serpentino, a za nas navzdol mestoma ni bila vozna...
Pod Košuto sva veselo ugotavljala, kako nama pod rito kolo letos mnogo lepše vozi in sva se navkljub nasprotnim zaobljubam izpred leta ponovno zaprašila na planino Korošica, da vidiva, če so klanci še vedno tako nemogoči. Še vedno so hudi! A nama bistveno bolj prijazni, spust je bil pa presenetljivo prav ljubek. Lani sem tako do planine približno polovico vzpona porival, tokrat je bilo takšne tlake občutno manj od četrtine. Resda pa tekoče vožnje podlaga ne omogoča in sem se trudil po odsekih (težavnost le tu in tam za kratko pade pod V6). Spodaj je cesta izjemno zagruščena, ko zavije v gozd,…
