Lani sva pri iskanju smeri po zahodnem grebenu na vrh Kalškega Grebena našla potko, ki se je nekje na 1500m (pod prvimi skalami, na izrazitem pomolčku) usmerila daleč v levo. Glede na slabo napoved sva šla 'za hec' pogledat, kam neki vodi. Ne prav daleč! Po uvodnem prečenju strmih gozdnih pobočij sva 'kmalu' prestopila grapo, se vzpela na rob in obstala pred prepadno zaporo. Obvoz bi morala poiskati kar precej nižje pod pečinami (nad Suhim dolom), a se nama ni ljubilo. Obrnila sva in nazaj grede lagodno pretaknila vse (ne)potke, ki so nama padle v oči. Pokukala sva v Neškarjev plaz in za kone…
Z Jermance po neoznačeni poti v smeri Kaptana do prečne poti, ki vse iz Konca vodi do Studenca. Luštna, razgledna pot prek mestoma strmih pobočij, kjer nam pomaga celo nekaj jeklenic. Na razcepu sva ubrala zgornjo pot, ki vodi ob žičnici in naju je dostavila v iztek Bosove grape (spodnji krak pripelje na markacije ravno pri strugi). Priporočljiva alternativa markirani poti. Za začetek sva zabavljala nad nedoslednostjo opisa Gamsjih polic v vodničku KB, ki prečijo celotno vzhodno steno Brane (od Bosove grape do Šije). Opisan in vrisana (dva) 'vboda' so si povsem različni! Zatem sva se jezila n…
Tura prek planin Košute je tako lepa, da sva jo lani kar trikrat odpeljala. Iz Tržiča v Medvodje, na Spodnjo Dolgo njivo, prek planin na Kofce in lušten spust prek Kala v Čegelše (težave okoli V5 in S5, podroben opis v Strmih kolesnicah). Prav prijetno sva bila presenečena, kako lahkotno nama je kolo 'kar samo' vozilo prek ovir. Strm klanec pod Dolgo njivo (V6) sem lani vozil le odsekoma, pa še to le s ponovitvami in en kamnit odsek sem kolo tudi porinil. Tedaj se mi je zdela neprekinjena vožnja prek celotnega klanca čista utopija. Tokrat je šlo od tal do vrha prav elegantno in le en kamen na…
V S E B I N AAKTUALNOPlaninska jesenIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEDan slovenskih planincev 2005 v kamniški Bistrici Društvo slovensko-črnogorskega prijateljstva podarilo knjigoČopov steberKOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJOPLANINSKI VESTNIK KOMISIJA ZA ODPRAVE V TUJA GORSTV
Ko zažarijo macesni, je zagotovo smiselno obiskati Macesnovec, toliko bolj, ker nama je bil predlagan (Tomaž, hvala!): Z zgornjega konca Zasipske planine ('okrogli' vikend) v gozd, kjer sva kmalu ujela staro lovsko pot, ki se je zlagoma in v dolgih ključih vila navzgor. Vse bolj strma in razgledna pot naju je nad skokom pripeljala v Ambrožev žleb, ki v Krmo pada s sedla med Dimniki in Macesnovcem (1773m). Po prijetno hodni in položni grapi sva nadaljevala do zožitve (1550m, razcep: levo vodi stranski žleb, naravnost navzgor se nadaljuje Ambrožev žleb, desno se usmeri travnata gredina), kjer s…
Pred tedni sva že neuspešno poskušala na Zadnje Lastavice in sva šla pogledat, če so že kaj manj strme. Iz pestre ponudbe 'lahkih' smeri (Mihelič, Buscaini) sva tokrat izbrala Kamin Y (II, III) v srednjem vrhu Zadnjih Lastavic (špice bova pisala kar z Mala, Srednja in Visoka Lastavica) in zatem računala s prečenjem vrhov ter priporočenim (Mihelič) sestopom z Male Lastavice na Žabniško škrbino. Sama smer Y ni posebno zahtevna, skala je večinoma odlična, le prestop na vrhu desnega Y v levi krak je precej zračen, malček dvoumen in na začetku tudi presneto podrt (III), tako da je na pomoč priskoč…
'Normalko' Krvavca smo že večkrat peljali, tokrat smo iskali nekaj bolj začinjenega in s pomočjo 'paberkov' na Tabli sestavili turo, ki se cestam karseda izogiba: Od spodnje postaje gondole po kolovozih prek Stiške vasi na Ambroža, po cesti na Kriško planino in po kolovozih na vrh Zvoha. Spust po markirani poti, ki vodi ob trasi gondole. Prečkanje potoka je bil prvi problemček, tok je bil močan in smo se kar naigrali, da smo postavili zasilno brv. Tudi strm kolovoz ni bil kaj prida, saj je bil spodaj zelo namočen, višje pa preveč kamnit in smo malo več porivali in manj vozili. Zatem se je pod…
V slovenski gorniški literaturi in na zemljevidih o vrhu Ciuc di Vallisetta ni veliko zapisanega, še tisto kar je, je netočno. Ciuc (2090m) ter njegov predvrh Mucul (2055m) sta zahodna soseda Strme peči. Pristop z juga je opisan v dobrem starem Buscainiju in ta ni prav nič lahak! Svet je tam resnično nepredstavljivo divji, na severni strani toliko bolj - soteska, ki jo vrhovi obrobljajo, pomenljivo nosi ime: Sfonderat (= brez dna), kar kot pribito tudi velja... Pod južno steno Strme peči sva zapustila markacije (razcep 641 - 621, od Pecola dobro uro) in zložno navzgor prečila obsežna travnata…
Po opisu (Plezalni vodnik Kamniška Bistrica) iz Kurje doline prek grape Jermenci na Kompotelo (I): Na koncu ceste v Kurji dolini smo (MM+P) nadaljevali po kolovozu, ki se je kmalu usmeril levo proti prodnati strugi. Še pred njo smo po občutku 'srečno' odvili navzgor po enem od kolovozov, ki se je višje prelil v potko, katera nas je vodila mimo klopce (lovsko stojišče na skali, začetek opisa) in naprej (vseskozi na desni strani struge) do zatrepa doline. Z opisom smo vdeli nadaljevanje, a se nam pri pretrgani jeklenici (krušljiva in izpostavljena prečnica v levo) pričakovani preduh (Kovačnica)…
Južna krnica Belega potoka (Circo Sud di Riobianco) je malo poznan svet 'na drugi strani' Visoke Bele špice, tudi v literaturi o njej ni veliko zapisanega (Buscaini je opisal smer pristopa prek krnice na Zgornjo škrbino Belega potoka). Obetali (pridružila se je Pikica) smo si res čudovito, samotno turo, a je čaroben zaključek presegel prav vsa pričakovanja... Od koče Bruner po Poti Saškega kralja do drugega zelo izrazitega žlebu in po njem navzgor na škrbino Angolo (1730m; zaporo v zgornjem delu obplezamo na levi, II) pod istoimenskim vrhom (1910m). S škrbine po rušnatem grebenu navzgor (steč…
Da je ponoči močno scalo, smo spoznali takoj na uvodnem klancu, kjer zaradi mokrih skal ni bilo pravega trenja. Zato smo se na Možjanco vzpeli po kolovozu, ki vodi navzgor na desni strani asfaltirane ceste. Tudi ta klanec v mokrem niti najmanj ni od muh. V nadaljevanju smo predvsem popravljali smer od zadnjič, kar nam je šlo odlično od nog. Cesti v Dvorje smo se izmaknili mimo Češnjevskega jezera in po gozdni poti nadaljevali mimo/skozi grad Strmol do markacij, ki vodijo na Štefano. Tu smo ulovili bolj obetavno (nemarkirano) smer vzpona (mimo klopce), tako da je bilo porivanja nekaj manj. Za…
Tretja etapa PP (opis v Severnih pristopih) je nekakšno nadaljevanje Gamsovih riž, vendar bistveno krajša in tudi manj slikovita, a vseeno zelo luštna: Na 'drugi' strani Vratic sva našla zelo obledel znak PP in odvila po lepo sledljivi potki na pobočje Robičja, ki naju je popeljala do opisane travnate izravnave. Tu bi se morala spustiti po gruščnatem žlebu, ki ga kar ni hotelo biti na spregled. Zato sva lepo sledila potki še naprej, zlagoma navzgor čez pobočja dokler se nisva na lepem začudena znašla na grebenu nekje med Prednjim in Zadnjim Robičjem, kjer je potka skočila na drugo stran v goš…
Zadnje Lastavice so izjemno nabrušen vrh s tremi vitkimi, drznimi stolpi. Opisi za to področje so najbolj bogati pri Buscainiji, na voljo je tudi Tinetov 'izborni' vodniček Viševa skupina . Računala sva na vzpon iz Žabniške krnice na Visoko Lastavico (2150m), prečenje prek Srednje Lastavice (2044m) na Malo Lastavico (2000m) in sestop po normalki na Žabniško škrbino. Po moji 'zaslugi' sva res izvedla prečenje, ampak žal okoli Lastavic... Iz Žabniške krnice vodi na najvišji stolp smer spodnje tretje stopnje, a sva kmalu ugotovila, da nekaj ne 'štima'. Smer se je zagnala čez strmo in povsem odpr…
Ko se je najhujši naliv umiril, sva skočila iz avta, vmes se je potem parkrat pošteno ulilo, na vrhu je snežilo, v čevlje zamočilo (klinc pa gore-tex!), nasploh sva bila spodaj na Rudnem polju tako namočena, da sva bila bistveno težja... Ko pridejo žabe na plano, je pač mokro, ko pa žabi (med Zlatimi vodami in Plesiščem) le nemočno spodrsava - takrat gre zares.
Marijana nama je s Pikico razkazala luštne gozdne potke okoli Štefanje gore (med Preddvorom in Krvavcem). Težavnost vzponov ni bila pretirana, razen nekaj krajših ostrih klancev (daljši je bil le prvi, enkrat pa smo morali kolesa za nekaj minut celo porivati). Tudi spusta sta bili prijetna, predvsem pa zelo tekoča in hitra, z nekaj nepretežkimi tehničnimi deli, ki so vedno nepogrešljive začimbe. Večinoma smo se držali markiranih poti, cestam smo se izogibali (verjetno bi se dalo smer malček še popraviti), nasploh smo uživali v zelo razgibani in luštni popoldanski turci (700m višinske razlike,…
Z Mangartskega sedla naju je z vetrom takoj zagrnila taka megla, da sva svet skoraj bolj tipala kot videla. V mislih sva sicer imela greben prek že poznanih Malih špic in Skale do povsem italijanskega Monte Bucherja, kjer pa še nisva bila na obisku. Preko prvih špic sva še pridno telovadila, dokler se ni dež dokončno odločil, da bo ob nesebični pomoči vetra bolj resno zastavil. Tako sva se na nekem sitnem in zračnem mestu navezala (tokrat sva vlekla povsem grebensko varianto) in se za zadnjo špico po žlebu spustila do travnate grape med Malimi in Visoko špico ter nižje vsa namočena po potki p…
naj bi bilo ime za svet na drugi (= severni) strani Zelenice. Na avstrijski strani mejnega prehoda sva po cesti nadaljevala do prvega odcepa in se po neoznačenih potkah namenila na greben Na Možeh. Potka (kolovoz) je bila na napačni strani potoka, višje je bilo vse zaraščeno, zavila sva v strugo, kjer pa hoja ni bila prav nič prijetna. Kmalu sva ugotovila, da se glede na Palec gibava nekako narobe in da se nama orientacija podira. S pomočjo kompasa in resnega pogleda v zemljevid sva presenečeno ugotovila, da najino izhodišče ni bilo pri Pamžu, ampak nekje 150m nižje in čisto v drugem grabnu/s…
V S E B I N AAKTUALNODan slovenskih planincev Na Kredarici slovesno ob letošnjih jubilejih Jakoba AljažaO slovenskem planinstvu IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEObisk vodstva planinske organizacije na Direktoratu za šport Delovanje planinske knjižnice Nova čistilna naprava Spomin
Kdor fotografira po gorah in od blizu pozna Prednje okno, se zagotovo mora vprašati, kako za vraga je lahko nastala prva fotka, če je že druga posneta z zelo širokim kotom (Leica ekvivalent 28mm). Se pozna, da se bliža konec sezone, saj je Prisojnik grdo usran od obiskovalcev (bilo je tako nastlano, da sva odstopila od čiščenja, kar se nama redko primeri). Morda delava krivico in sva celo nestrpna, ampak večina planincev je bila v nedeljo Čehov. In res se povsod na markacijah najdejo češke embalaže. Seveda zdaleč niso edine in ne v večini, saj smo Slovenci pravi Balkanci. Niti za mejo nismo č…
Dolga Nemška (IV-/III, 1400m) je (presneto dolga) klasika in je kar najbolj direkten pristop na vrh Triglava. Že nekaj časa sva se odpravljala v Steno, prebrala nekaj popisov (najbolj naju je mamil prehod preko Luske), se oborožila s skico in opisom (Slovenske stene) ter ob sedmih zjutraj vstopila v skale. Po skupnem raztežaju s Slovensko Nemška zavije daleč v desno na steber za Wagnerjevo grapo. Glede na bogato razčlenjenost ('povsod' se je ponujalo več prehodov) netežavnega terena sva nadaljevala po najbolj naravnih prehodih, opis (ta je tako bogat v podrobnostih, da se že takoj spodaj na s…
