Nekoliko presenečeno sva z Montaževega ledenika zrla globoko navzdol v robno zev, ki naju je ločila do vstopne poči. Skok/padec v razpoko nikakor ne bi bil zdrav, zato sva po ledeniku nadaljevala navzgor. Vmes sva zabeležila lahak prestop do stene (verjetno bi se tam po zevi dalo sestopiti do običajnega vstopa Kugyjeve), vseeno sva nadaljevala proti vrhu klinastega ledenika, kjer se je za robom počasi odpirala še ena možnost vstopa. Tik pred vrhom snežišča sva morala prestopiti dober meter široko napoko, kar s cepinom ni bilo posebno težko, zato so naju pa začeli obstreljevati siloviti kamnit…
Ponovili smo kolesarsko turo na Blegoš. Pri vzponu smo zaradi mokrote bolj garali, grebenski spust smo pa, glede na izkušnje od zadnjič, izvedli kot se šika. Res super tura. Opisani travnat kolovoz v Lazah je slaba izbira (preverili), bolje je zaviti s ceste po potki med hišami (če lastnik dovoli) ali pa do igrišča nadaljevati po cesti. Morda še težavnosti daljših klancev: uvod (V7), pred Debeni (V6), ob igrišču (V6-V7), dolg blaten vzpon 'od jase do jase' (V7), travnata singlca (V6-V7, odsek peš), do grebena (V6).
Zdaj nama je kristalno jasno, zakaj se JV greben Dolkove špice pleza šele s Strmih polic. Midva sva tokrat (enkrat sva JV greben že lazila) morala poskusiti čez Dolkovo glavo. Pod steno Dolkove glave (markacije zavijejo levo v smeri Stenarja) sva po občutku nadaljevala desno navzgor. Višje naju je ujela zaseda ruševja, nad njim skoraj navpične trave (slabih 100m, spodaj trentarska III-IV), zatem sva spet plavala v rušju, dokler se nisva izkopala v macesnov gaj. Nad drevesno mejo se je ponovno razbohotilo ruševje in nama pilo duševni mir, ko sva v desno ugledala obsežne travnate vesine, ki so…
Najbolj izrazit stranski (severni) greben Kanina se s Srednjega vršiča vije prek Bele peči, drugi se s Peči v SV smeri prek Kuntarja (2244m) spušča na Prevalsko ravan. Vmes se dvigne še na Stolp brez imena (dobesedno, 'premore' le italijansko ime: Torre senza nome, 2300m). Mimo Gilbertija, po 'turnosmučarskem' prehodu (ta nadaljuje proti Sella Ursic) in levo na 'škrbino'. Brez težav po grebenu na Kuntar in naprej malček bolj ostro (vstop II-III, višje II) na Stolp brez imena. Sestop v škrbino je bil kar podrt (mesto II-III), nadaljevanje pa zmerno težko z nekaj kratkimi 'buhtlji' (dva pragova…
Popoldne se je začelo v Vratih jasniti, a sva se prezgodaj videla uživati na Rokavskem grebenu. Pod Šplevto naju je objela gosta megla, pod Rokavskim ozebnikom sva se pobijala na grušču, v žlebu je bilo pa tako strašno podrto, da človeka vse veselje mine (v snegu je bila čisto druga pesem). Po 'gamsji' smeri sva pristopila na vrh Visokega Rokava (resda so težave bližje II kot III, a je strašno krušljivo). Nazaj v podrtijo naju ni vleklo, zato sva po grebenu potegnila na vrh Velikega Oltarja in posledično lahko zapiševa, da najlažji pristop na VR nikjer niti za majhen plus ne seže čez II. stop…
Na Stenarjevi planji sva že hodila, le pristop sva izvršila s predolgega ovinka. Tokrat sva že v spodnjem delu Sovatne (pod skokom) z markacij odvila desno po naravnem prehodu (delno uhojeno), ki sva ga imela že dolgo ogledanega. V zatrepu po travah brez težav desno na rob, čezenj in navzgor (izpostavljeno, trentarska II) na Stenarjevo planjo. Na vrh sva nadaljevala po desnem robu planje (JV greben Stenarja). Lušten, izpostavljen, a lahak grebenček - težave le tu in tam za drobec pokukajo čez I. stopnjo.
V S E B I N AAKTUALNOJakob Aljaž, njegov stolp in miSpomin na dogodke pred šestdesetimi letiDobrodelna akcija >ZA TRIGLAV< Vlada izbrala Strokovni svet za šport V spomin: Albin Vengust (1921-2005)Delovanje Planinske knjižniceIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEPeter Skvarča na
'Zgodil' se je vodnik 55×Karavanke in posijalo je sonce. Torej hajd na popoldanski izlet na Cjajnik. Avtor (Stanko Klinar) je popravil napako v opisu vršnega dela S(Z) rebra, po drugi strani pa vzbudil radovednost z (novo) oceno normalne poči IV(+). Tokrat sva pobrala še Andrejčka in Pikico, ki sva jo s čelado vred na hitro snela s kolesa. Gor po S rebru, dol po normalki v žleb. V soncu je bilo lepše kot v megli, v suhem bolj zanesljivo kot v mokrem, vršni del S rebra nikakor ni za III (razen samega izstopa), tudi normalna poč ni tako zelo težka (neizpostavljeno - podobna mesta normalnih pris…
Nad Zgornjim slapom (dobro uhojeno je tako levo kot desno ob potoku) sva nadaljevala po potki na desni strani, prestopila cesto in nekje na višini 1200m (pod pečinami Lengarjevega Komna) dosegla prečno lovsko pot, ki naju je zlagoma in prek številnih robov vse bolj razgledno pripeljala na ograjeno Vrtaško planino. Pot (gotovo najlepši pristop) na kartah sploh ni vrisana! Sestopiti sva nameravala po 'srednji' prečni potki (vrisana je nad Lengarjevim Komnom), ki pa je v naravi očitno ni! Ob ograji sva namreč sledila slabo uhojeni potki navzgor (vmes sva stik izgubila), dokler nisva trčila na ma…
Pri Klinarju (Karavnke, 3. izdaja, vključeni plezalni vzponi) sva zgrabila za 80m visok stolp Cjajnik, 1960m, kamor se menda samo pripleza. Najbolj elegantno turo izvedemo iz Avstrije, izhodišče je Koschutahaus, 1280m (mitnina 3€, zemljevid 2€). Tura ni predolga in je nadvse luštna. Le sestop po žlebu je malček siten. Na vrh sva pristopila po SZ rebru (Larhenrucken/Larchenriegel, označeno, a nezavarovano - v smeri tiči več klinov). Takoj za gozdno mejo (nižje z rebra odcepi pot za Pischenzasattel) nas preseneti zašiljen rob (zelo ostra II), višje se težave umirijo na I, zaključek pa v crescen…
Zapeljal nas (MM s Pikico) je vabljiv spust z Blegoša , le vzpon ter povratek po cestah nam ni prav nič prijal in smo jo urezali po svoje (pravzaprav imamo raje hudo našpičene vzpone kot pretežke spuste). Na pomoč so priskočili zemljevidi (TTN, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje) ter domišljija in že smo s Hotavelj po nekoliko zapuščenem/razritem gozdnem kolovozu brcali strmo navzgor. Nad Srednjim brdom nas je malce zmedlo neskladje zemljevida z naravo (napredek je žal asfaltiran, Jelovčana kar dva), tudi v Lazah smo imeli orientacijsko debato (z domačinom in njegovim dvoriščem). Uvodni klan…
Viš z zahoda prek Turna nad Zadnjo Špranjo, Kugy, II, 800m (Buscaini). Iz Zajzer v Špranjo in po poti k Nabojsevi škrbini do izrazite rame pred Studenci (Čelo, 1891m). Pogled na steno je bil kar oster, potem so se prehodi od blizu lepo odpirali, tako da s sledenjem smeri sploh ni bilo težav (povsod sva izbrala najbolj očitno/lahko varianto; shojeno, smer potrjujejo možici), plezanja je bilo presenetljivo malo, kratke težave do II: Po robu do stene, po gredini v desno, dokler se v levo ne odpre dolga polica, ki preči vse do SZ debri. Nekaj časa po njej, dokler (100m pred omenjenim žlebom) se d…
Opis (Naš alpinizem) Jugove smeri sva takoj pospravila nazaj v nahrbtnik, ker se je izkazal za povsem nesledljivega (kot je v tem 'prastarem' vodniku kar običajno - nit se neprestano izgublja v detajlih, ki jih potem v 'živo' sploh ne zaznaš). Tik nad vznožjem stene (markirana pot pod slapom zavije levo), se v desno odprejo tri poraščene gredine. Izbrala sva srednjo, ki je bila ob stiku s steno prijetno travnata. Na koncu široke gredine sva še skušala razumeti in slediti opisu, potem sva šla raje za nosom in v glavi okvirno obdržala vrisano smer. Po prvem lahkem prehodu (trave, skale, krušlji…
Pred leti sva prečila Špike z Montaža in brez ustrezne opreme pri sestopu s Špika nad Tratico obtičala na gladko odrezanem pomolu nad Škrbino v Tratici (vmes je izzivalno strašil še vrtoglavi stolp, ki sva mu kasneje pri Tumi našla ime Turn v Tratici). Tokrat sva se namenila na drugi del prečenja Poliških špikov in Škrbino nad Tratico dosegla direktno s Pecola navzgor (označen prehod čez vznožni pas pečin je na levi strani). Za začetek sva se kanila pobliže seznaniti s Turnom. Vznožne skale so bile lahke, višje naju je pričakalo izpostavljeno mesto na razu in nad njim še nekaj lažjih metrov d…
Lani sva nad Planino Zajavor zaradi megle namesto prečenja Pihavca (z Luknje po stari lovski potki na Kriške pode: Stritar, 111) izbrala vzpon na vrh prek Malega Pihavca, ki se nama je zelo dopadel. Tokrat sva imela po prečenju v mislih še vzpon na vrh po SZ razu, ki je (tako Naš alpinizem) lovcem služil za pristop s Kriških podov. Z Luknje po vse težje sledljivi potki do razvalin planine Zajavor (1500m) in naravnost navzgor po zmerno strmem travnatem pobočju proti Malemu Pihavcu. Orientacija je lahka, sledenje potki je pa bolj odvisno od sreče. S planine se vzpenjamo, dokler se ruševje na le…
S Pikico sva čezenj že peljala, zatem je povleklo še Marijano. Nama je bilo gori kar všeč in smo šli pogledat, če so strmine še vedno na mestu... Zadnji, najbolj našpičen del vzpona do koče je bil presenetljivo 'lahak' (tokrat sva s Pikico zamenjala vlogi), le nova lesa vrh najbolj strmega dela je ritmu le v nadlogo. Od koče sem kar na kolesu nadaljeval zadnje metre na vrh, kjer pa je povsem druga, neprimerno težja pesem. Nekajkrat so me ovire stresle s sedla, enkrat mi je pa vzelo tudi ravnotežje in sem se zvrnil čez pot, kjer pa tal na moje skrajno začudenje kar ni hotelo biti (s sprednjim…
'Prosto' po Buscainiju sva skombinirala grebensko prečenje obeh Lojtric in Krniške špice (normalka na ML, po grebenu čez VL na KŠ, sestop po normalki). Vodniček nama je težave obljubil pri sestopu z VL (spusta po vrvi) in nadaljevanju na KŠ (IV-/III). Ostalo naj bi bilo lažje (beri 'plezanje' v okviru dvojke)... V dolini Belega potoka sva pod bivakom odvila desno na izrazito gredino, ki prereže južno steno ML. Okoli grebena in po travah/skalah do kratke, a zelo strme vršne zgradbe, kjer je bilo potrebno do najvišje točke splezati (II). Sam vrh ML je zelo ostra rez, prostora na najvišji točki…
Avtorji vodnika Sto slapov v dolini Loške Koritnice (Miha Žužek,... - lani je bil izdan ponatis, Župnijski urad Dravlje) so naju s slikami in besedo tako pritegnili, da sva čakala samo na ustrezni čas, da naju bo najvišje slapišče pri nas začaralo še samo. Potok Fratarica se napaja s stalnim snežiščem visoko pod Oblico (1600+ m) in v številnih slapovih (30!) in skokičih pada globoko v dolino (600+ m). Turo sva sklenila naravno zaključiti s Tumovo smerjo (II-III, 350m), ki greben Loške stene doseže na manj izraziti glavi Vrh Rup (2245m). V uvodnih metrih sva ugotavljala (spregledana Fratarica!…
V S E B I N AAKTUALNOČopov steber - 60 letDobrodelna akcija >Za Triglav<IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEPeter Skvarča na obisku v SlovenijiOtvoritev obnovljenega Doma na KomniRazstava Klement Jug (1898-1924) - Iz zapuščinePeta obletnica na Okrešlju Filmska trilogija o Gorj
Od Anceljna po kolovozu (sprva travnat, višje prijetno gozdnat) na greben (pod njim kolovoz 'uplahne' v stezico) in nekaj metrov desno kratek skok na Skubrov vrh (rama, zadnji/prvi vrh nad Jezerskim). Po grebenu se kmalu prične luštno hodna potka, ki jo tu in tam začini prebijanje čez podrto drevje. Gozd se razmakne šele na Visokem vrhu, a so nama razglede ukradli oblaki. Po grebenu naprej na Makekovovo sedlo, levo na Štularjevo planino in po markacijah nazaj na izhodišče. Kratek, prijeten sprehod.
