Zapeljal nas (MM s Pikico) je vabljiv spust z Blegoša , le vzpon ter povratek po cestah nam ni prav nič prijal in smo jo urezali po svoje (pravzaprav imamo raje hudo našpičene vzpone kot pretežke spuste). Na pomoč so priskočili zemljevidi (TTN, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje) ter domišljija in že smo s Hotavelj po nekoliko zapuščenem/razritem gozdnem kolovozu brcali strmo navzgor. Nad Srednjim brdom nas je malce zmedlo neskladje zemljevida z naravo (napredek je žal asfaltiran, Jelovčana kar dva), tudi v Lazah smo imeli orientacijsko debato (z domačinom in njegovim dvoriščem). Uvodni klan…
Viš z zahoda prek Turna nad Zadnjo Špranjo, Kugy, II, 800m (Buscaini). Iz Zajzer v Špranjo in po poti k Nabojsevi škrbini do izrazite rame pred Studenci (Čelo, 1891m). Pogled na steno je bil kar oster, potem so se prehodi od blizu lepo odpirali, tako da s sledenjem smeri sploh ni bilo težav (povsod sva izbrala najbolj očitno/lahko varianto; shojeno, smer potrjujejo možici), plezanja je bilo presenetljivo malo, kratke težave do II: Po robu do stene, po gredini v desno, dokler se v levo ne odpre dolga polica, ki preči vse do SZ debri. Nekaj časa po njej, dokler (100m pred omenjenim žlebom) se d…
Opis (Naš alpinizem) Jugove smeri sva takoj pospravila nazaj v nahrbtnik, ker se je izkazal za povsem nesledljivega (kot je v tem 'prastarem' vodniku kar običajno - nit se neprestano izgublja v detajlih, ki jih potem v 'živo' sploh ne zaznaš). Tik nad vznožjem stene (markirana pot pod slapom zavije levo), se v desno odprejo tri poraščene gredine. Izbrala sva srednjo, ki je bila ob stiku s steno prijetno travnata. Na koncu široke gredine sva še skušala razumeti in slediti opisu, potem sva šla raje za nosom in v glavi okvirno obdržala vrisano smer. Po prvem lahkem prehodu (trave, skale, krušlji…
Pred leti sva prečila Špike z Montaža in brez ustrezne opreme pri sestopu s Špika nad Tratico obtičala na gladko odrezanem pomolu nad Škrbino v Tratici (vmes je izzivalno strašil še vrtoglavi stolp, ki sva mu kasneje pri Tumi našla ime Turn v Tratici). Tokrat sva se namenila na drugi del prečenja Poliških špikov in Škrbino nad Tratico dosegla direktno s Pecola navzgor (označen prehod čez vznožni pas pečin je na levi strani). Za začetek sva se kanila pobliže seznaniti s Turnom. Vznožne skale so bile lahke, višje naju je pričakalo izpostavljeno mesto na razu in nad njim še nekaj lažjih metrov d…
Lani sva nad Planino Zajavor zaradi megle namesto prečenja Pihavca (z Luknje po stari lovski potki na Kriške pode: Stritar, 111) izbrala vzpon na vrh prek Malega Pihavca, ki se nama je zelo dopadel. Tokrat sva imela po prečenju v mislih še vzpon na vrh po SZ razu, ki je (tako Naš alpinizem) lovcem služil za pristop s Kriških podov. Z Luknje po vse težje sledljivi potki do razvalin planine Zajavor (1500m) in naravnost navzgor po zmerno strmem travnatem pobočju proti Malemu Pihavcu. Orientacija je lahka, sledenje potki je pa bolj odvisno od sreče. S planine se vzpenjamo, dokler se ruševje na le…
S Pikico sva čezenj že peljala, zatem je povleklo še Marijano. Nama je bilo gori kar všeč in smo šli pogledat, če so strmine še vedno na mestu... Zadnji, najbolj našpičen del vzpona do koče je bil presenetljivo 'lahak' (tokrat sva s Pikico zamenjala vlogi), le nova lesa vrh najbolj strmega dela je ritmu le v nadlogo. Od koče sem kar na kolesu nadaljeval zadnje metre na vrh, kjer pa je povsem druga, neprimerno težja pesem. Nekajkrat so me ovire stresle s sedla, enkrat mi je pa vzelo tudi ravnotežje in sem se zvrnil čez pot, kjer pa tal na moje skrajno začudenje kar ni hotelo biti (s sprednjim…
'Prosto' po Buscainiju sva skombinirala grebensko prečenje obeh Lojtric in Krniške špice (normalka na ML, po grebenu čez VL na KŠ, sestop po normalki). Vodniček nama je težave obljubil pri sestopu z VL (spusta po vrvi) in nadaljevanju na KŠ (IV-/III). Ostalo naj bi bilo lažje (beri 'plezanje' v okviru dvojke)... V dolini Belega potoka sva pod bivakom odvila desno na izrazito gredino, ki prereže južno steno ML. Okoli grebena in po travah/skalah do kratke, a zelo strme vršne zgradbe, kjer je bilo potrebno do najvišje točke splezati (II). Sam vrh ML je zelo ostra rez, prostora na najvišji točki…
Avtorji vodnika Sto slapov v dolini Loške Koritnice (Miha Žužek,... - lani je bil izdan ponatis, Župnijski urad Dravlje) so naju s slikami in besedo tako pritegnili, da sva čakala samo na ustrezni čas, da naju bo najvišje slapišče pri nas začaralo še samo. Potok Fratarica se napaja s stalnim snežiščem visoko pod Oblico (1600+ m) in v številnih slapovih (30!) in skokičih pada globoko v dolino (600+ m). Turo sva sklenila naravno zaključiti s Tumovo smerjo (II-III, 350m), ki greben Loške stene doseže na manj izraziti glavi Vrh Rup (2245m). V uvodnih metrih sva ugotavljala (spregledana Fratarica!…
V S E B I N AAKTUALNOČopov steber - 60 letDobrodelna akcija >Za Triglav<IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEPeter Skvarča na obisku v SlovenijiOtvoritev obnovljenega Doma na KomniRazstava Klement Jug (1898-1924) - Iz zapuščinePeta obletnica na Okrešlju Filmska trilogija o Gorj
Od Anceljna po kolovozu (sprva travnat, višje prijetno gozdnat) na greben (pod njim kolovoz 'uplahne' v stezico) in nekaj metrov desno kratek skok na Skubrov vrh (rama, zadnji/prvi vrh nad Jezerskim). Po grebenu se kmalu prične luštno hodna potka, ki jo tu in tam začini prebijanje čez podrto drevje. Gozd se razmakne šele na Visokem vrhu, a so nama razglede ukradli oblaki. Po grebenu naprej na Makekovovo sedlo, levo na Štularjevo planino in po markacijah nazaj na izhodišče. Kratek, prijeten sprehod.
Bukovnika (leži povsem v Italiji) gorniška literatura ne pozna kaj prida, v slovenščini je kratek stavek zapisan v plezalnem vodniku Nad Mangartsko dolino, drugod je le omenjen. Pristop po SV pobočju je na kratko orisan v Alpi Giulie (Buscaini), ki omenja tudi pristop iz Remšendola (JZ pobočje). Tu se ena zgodba konča, najina pa ravno prične... Za markacijami proti Plazju, tik pod njim (vpadnica Bukovnika) desno v zagruščeno grapo, ki pada z Rateške škrbine (1851m) med Bukovnikom in Kopo. V spodnjem delu žlebu se je v levo odprl prehod na SV pobočje, ki pa naju zaradi poraščenosti (žal?) ni p…
Namesto obljubljene razjasnitve je na Planini Pungrat popoldne pričelo kapljati. Malce sva še navijala za sonce, a je le še bolj deževalo. Po rezervnem planu sva tako čez Škrbino stekla na Veliko Kladivo, sestopila sva kar nagliho (turnosmučarska varianta) po travah (levo od vrha) navzdol, prečila desno in pri stiku z rušjem srečno padla na neoznačeno potko, ki naju je elegantno vodila skozi goščavo. Po redkem gozdu sva spodaj, mokra kot cucka, padla na cesto le nekaj minut od izhodišča.
V dolini Belega potoka (skupina Viša) še nisva bila in zadnja/najnižja skalnata vršaca sta se nama zdela kar pravšnji cilj za prvi obisk. Buscaini (Alpi Giulie) in Mihelič ( Bele vode ) sta nama ponudila pester izbor smeri, tako da sva si zamislila prav luštno prečenje obeh vrhov: Pod Škrbino Belega potoka (Forcella di Riobianco, 1860m) sva po gredini v desno pociljala na res nezgrešljivo Vzhodno rampo (III-/II+, 250m), po kateri sva pristopila na vrh Lepe glave (Cima Bella, 2049m). Plezanje je bilo prav luštno in skala trdna. Ko se gredina proti koncu zoži, naju je v temačnem kotu čakal malč…
Dve leti je, kar sva bila Petrova gosta na grebenu najtanjše gore JA. Prav nerodno in počasi sva se kobacala za njim in se prvič spustila po vrvi. Na tipično trentskem grebenu nama je bilo res strašno všeč in sva ga imela vse od tedaj nekje v mislih. Tokrat sva zastavila v obratni smeri, od Obljaka prek Malega Pihavca na Velikega. Normalna smer poteka navzdol, tako da z najtežjim delom (sestop v škrbino) opravimo lepo po zraku. Uradno je menda mesto ocenjeno s III+; Peter se je na to pridušal, da je gotovo IV; midva zdaj zapiševa, da tudi IV verjetno še ne bo točna številka... Na Obljak sva p…
Na grebenu prek Rušice do Vrha nad Rudo sva že hodila, a sva se hudo lovila pri nadaljevanju proti Frdamanim, ki sva ga izkusila po najbolj podrti/nemogoči grapi, kar sva jih 'šlatala'. Bolj normalen pristop iz Kačjega grabna sva tako iskala lani, a sva ga v megli izgubila, tokrat sva z ogledano smerjo poskusila znova. Z markacij po PP v Kačji graben in naprej do grape, ki loči greben Stržiča (JZ greben VnR) od markantne, z macesni in ruševjem poraščene gredine. Prvi skok sva obvozila med macesni in se vrnila v grapo, kjer sva si obetala luštno poplezavanje. Žal je bil to račun brez gamsov, k…
S Pikico sva v podobnih razmerah ponovila turo od lani ( Mangart uber alles , 19.6.). Sončno jutro sta proti vrhu žal zamenjala megla in veter, tako da je bilo tudi za orientacijo (beri pestrost) na začetku spusta poskrbljeno... Tokrat sem v živo lahko opazoval, kako je v danih (pozno pomladnih) razmerah in na takem terenu (dolge prečnice, vse tudi delno navzgor) snežna deska bistveno bolj omejena od smuči. Ne samo, da z desko navzgor (ali čez kratke kopne odseke) ne gre in jo je potrebno večkrat odpenjati. Problematično je, da pod smučmi od sonca namočeni gnilec na veliki strmini hitro splaz…
Nepogrešljive Jiržijeve Gorskokolesarske ture so naju s Pikico zvabile na Porezen . Izkoristila sva kratko ogrevanje do Zgage, zatem je sledila strmina, ki se je le tu in tam na kratko oddahnila, še bolj pogosto pa strmo, včasih prav silovito zagnala navzgor. Avtor pri turah na Porezen vedno omenja težaven klanec pod kočo, ki nama ga je 'posebej' izpostavil tik pred turo, tako da sva bila višje, pod Cimprovko, vse bolj nestrpna, 'našpičena' in za vsakim voglom sva pričakovala 'tisto' leso. (Po turi sva si v vodniku Strme kolesnice, Marko Paternu, prebrala opis tega klanca: ...izjemno zahteven…
Tokrat sva šla potipat za najkrajšim prehodom z Vadin na Rinke, Ozebnik med Koroško in Kranjsko Rinko, 300m (izstopi na sedlu, 2399m). Ko sva pod steno okoli vogla le pokukala notri, sva bila kar malce razočarana, saj so se v spodnjem delu smeri zvrstile kopne 'kaskade', od katerih je zadnji skok (delno z ledeno svečo) deloval najgrše (drugače bi 'morala' biti naklonina ozebnika 40-50°). Po ozkem snežnem klinu sva se povzpela do zožitve (2200 m), kjer nama je ozebnik le nekaj metrov višje takoj dal 'tinte pit'. Niti tako visoko nisva splezala (sneg/led nista nič držala), da bi pogledala, če i…
Steber/Grapa Skute je smučarska smer ocenjena s peto težavnostno stopnjo. Smer se 'nenaravno' (= neestetsko) zaključi pod vršnim delom severne stene Skute in premore celo dve podvarianti. Desna seže na obsežno vesino, ki se konča na višini 2400m, dobrih 30m pod glavnim grebenom. Od daleč sva imela na njenem vrhu ogledano zasneženo gredino, ki bi naju lahko privedla čez steno... Vstopni del smeri (desno od Ledenika pod Skuto) se je za smučarsko petico začel v res silovitem stampedu. 'Ledni' skok (Marijana je ob pogledu nanj odvrgla smuči) je bil vzorno napet in kar ni hotel odnehati. Po kratke…
V S E B I N AAKTUALNONaredimo vse za svobodo in ohranitev kulturnega in dostojanstvenega gibanja v planinskem svetuRazmerje števila članov planinske organizacije proti številu drţavljanovPlaninska zveza Slovenije (PZS) JUTRIFilmska trilogija o TriglavuOdgovor generalnega direktorja Rad
