Matjažev zapis o smučanju s Tegoške gore naju je zvlekel pod Košuto, kjer je bilo začuda res zasneženo. Po snežnih zaplatah sva pogumno (= leno) krajšala normalko poševno navzgor, dokler nisva trčila ob žico, ki omejuje Planino Pungrat od Tegoške planine, hkrati sva padla v goščavo ruševja. In glede na smučino sploh nisva bila edina (spet Matjaž), tako sva ji vdano sledila navzgor po vse bolj gostem in strmem pobočju, kjer nama je glavo vztrajno hladilo namočeno ruševje. Tegoška gora je zelo prostran in v nedeljo tudi precej obljuden vrh. Da si ne bi delali gneče, sva pod Pungartsko goro (zah…
Vozila sva se za soncem in pristala v Vratih. Tako sva skočila pogledat Za Cmirom, kjer sva še pred kratkim navdušeno vijugala. Sonce nama je namesto dežja mežikalo še vse dopoldne, v krnici se je povsem pooblačilo, na škrbini med Begunjskim vrhom in Rjavčevimi glavami naju je pa zagrnila megla in šele v zaključku, v gozdu, se je ulilo z neba. Plazovina je takorekoč na celotni višini 'vseobsegajoča', smučanje po in ob njej v namočenem snegu ni ravno 'bogvekaj'. Pravzaprav slabše smučarije verjetno še nisva doživela, temu se tako sploh ne more reči, saj sva večinoma vozila od enega brega k dru…
V S E B I N AAKTUALNOKam plovemo in kam bi radiIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJESeznam oddaj o gorahPismo predsednika PZS mag. Francija Ekarja odgovornim osebam RTV Slovenije KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJOVODNIŠKI KOTIČEK GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE KOMISIJA ZA ODPR
naju že kar nekaj časa ni videla in za hiter obisk je pomladi tudi popoldne še dovolj časa. Ob dveh z izhodišča, ob treh robantenje v gnilcu Za Akom (v krnici sva se velikokrat ugreznila do pasu - pse sva po pameti pustila doma), po dobro predelanem snegu ob štirih lahkotno mimo Treh macesnov, nekaj več udiranja ter na lepem wuuuuf izpod klože pod vstopom v Jugovo grapo (napihan sneg od prejšnjega tedna) in ob šestih na spodmolu tik pod grebenom. Na smuči, na vrhu malce drsenja, v grapi kloža, pod njo pomrznjen gnilec, pod Tremi macesni 'ukojfajn' po luštnem (skoraj) veselcu ob sedmih v Za Ak…
Na Luknji sva razočarano zrla v povsem travnate vesine Pihavca. S Cmira je izgledalo bistveno drugače: dovolj snežnih prehodov/jezikov, pravzaprav je bila belina v večini. Le dan kasneje je bil pogled povsem zelen, z le nekaj zaplatami snega. Marko je tako navijal za Slovensko, Marijana pa je prisegala na pravilo, da se bodo snežni prehodi od blizu že pokazali, kot je navadno tudi pravilo. Se ve, kdo je pri M&M glavni, snežno pravilo je nesramno odpovedalo in še od blizu sva vse do vrha 'občudovala' preskromne bele jezike. Iz rokava sva na vrhu tako potegnila zasilni smučarski izhod: na Krišk…
Uroševo grapo (ni vrag, da ima Župančič prste zraven) sva imela že dolgo časa ogledano in označeno. Vršni del se lepo vidi iz Sovatne, v spodnjem delu pa postreže z orientacijsko zanko, saj je grapa prekinjena z visokim skokom, ki se izteče na grušč, ki povsem spodaj preseka Tominškovo pot. Po Tominškovi do vpadnice Uroševe grape (pod skokom) in še naprej po njej v desno čez strm gozdni prehod do večjega snežišča/kotla (nekje 1450m). V levo navzgor (stran od markacij) tik pod steno (levo od ozkega žlebu, mimo okenčka, klopce in skozi čistine med ruševjem) v grapo, ki je v tem delu precej širo…
Neverjetno, kako malo snega je v Mlinarici, pa smo komaj konec marca. Nad gozdom tako sploh 'ni za nikamor izgledalo', snežna odeja v žlebu nad Grivo, ki vodi k Turnu pod Razorjem, je bila celo prekinjena s širšim pasom grušča. Navkljub vsemu se je dalo navzdol brez snemanja smuči začuda prismučati prav do gozda. Na Razor sva z Mlinarice nameravala že dvakrat, a so naju obakrat ustavile slabe razmere, tokrat sva bila bolj odločna, čeprav ni veliko manjkalo, da bi naju prezgodnja pomlad v Mlinarici odvrnila. Na višini 2200- m (nekje 100m nad markirano potjo) sva glede na majhno količino snega…
Popoldne je navkljub vremenarjem in 'celodnevnim deževjem' še vedno sijalo sonce in sva šla reševat, kar je od dneva še ostalo. Z vršiške ceste, 1200m, po PP na Visokega Mavrinca, 1564m, in naprej po slemenu/grebenu (večinoma skozi rušje 'izžagana', nezahtevna pot) na Kumlehovo glavo, 1785m. Razgledi z glavnega grebena so za 'polovico neba' (veriga Rateških Ponc z Mangartom in Jalovcem) bogatejši od 's klopco opremljenega' in glede na vpisni knjigi bistveno bolj obleganega razgledišča z Visokega Mavrinca.
Z izhodišča sva opazovala večji plaz gnilca, ki je pot sekal ravno pri vstopu z grušča na gredino, do kamor sva se povzpela v dobre pol ure. Ob natikanju čelad in razmišljanju o smiselnosti nadaljevanja proti gredini (v mislih sva imela Krničko goro, sneg je bil skoraj v vodenem stanju), se je čez steno visoko nad nama v ogromnem trušču razlil še bistveno večji plaz. Curek je deloval zelo impresivno in se je v zraku razširil v slikovito cesto. Ob neprikritem 'občudovanju' sva se na hitro pobrala daleč na varno, odlepila pse in po 'vodi' odsmučala dolini naproti.
V S E B I N AAKTUALNO- Slavnostnim obletnicam na rob- Umrl je Avgust Delavec, Častni član PZS- Zoran Jerin (1925 2005)IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE- Beseda na vrhuKOMISIJE POROČAJOVODNIŠKI KOTIČEK PLANINSKI VESTNIK KOMISIJA ZA ŠPORTNO PLEZANJEPLANINSKA DRUŠTVA IN MED
'Nedeljci' so na spletu pod Jalovcem oglaševali tak pršič, da sva v torek popoldne neobhodno skočila pogledat, če ga je še kaj ostalo tudi za naju. Žal prav nič, je veter ustvaril njemu tako ljubo kložo. Dobro, da sva navzgor zastavila v skrajni brzini in tako nad ozebnikom pridobila dodaten čas za vzpon na vrh Jalovca, kjer je bilo nad meglenim morjem nezemsko lepo.
Na Briceljk in z njega sva v mislih zastavila v okviru (ne)markirane poti, a naju je 'šokiralo', kako malo snega je v Bavšici, tudi nad lovsko kočo ga ni bilo kaj prida (vse brez podlage), tako da sva smer pristopa počasi le prečrtala s sestopnega (= smučarskega) sporeda. Nad kočo sva se malček še lovila v dolgi levi prečnici, kjer sva pot le slutila, a začuda ob dih jemajočih razgledih le enkrat za kratko izgubila. Mimo Stadorja je bilo nadaljevanje v izjemnem okolju prav lahkotno (snega veliko, strmina ravno pravšnja za turno napredovanje), v zatrepu krnice Predelna (nekje 2100+ m) je bilo…
Pravzaprav smo iz Medvedjega dola nameravali na Vajnež, a se je Pikici v spodnjem delu Dolge riže tako pogrezalo v snegu, da sva se zbala, da jo še izgubiva, ko bi postala le mala črna pikica med vsemi belimi... Tako smo odvili na precej 'turistični' Ovčji vrh (2016m), kjer sem se slabih 200m pod vrhom Pikice le usmilil in ji dokazal, da je pešec, če je le dovolj strmo in se ne udira do riti, z malce truda lahko (bistveno) hitrejši od smučarja.
Skočila sva posmučat še zadnjega vzhodnega podanika Storžiča, preden odjuga odnese sneg iz dolin. In res sva ujela zadnji vlak, saj so bila pobočja v Podstoržiču in nad njim ravno še za silo zasnežena, prav tako naju je v gozdu čakal (resda malce težji) pršič in na vrhu naju je pozdravilo še 'predvečerno' sonce. Z Bašeljskega vrha, 1744m, po širokem slemenu na Bašeljsko sedlo, v okviru markirane poti na sever v Podstoržič, 1000m, in po cesti do zapornice, 765m. Nad in pod sedlom najbrž vedno moti kloža, v dovolj redkem gozdu je smučarija luštna in tekoča. Tudi po cesti gre hitro.
Na Kredarici nisva bila že celo 'večnost' in tokrat je bila ravno pravšnja (= začuda redko obiskana) za popoldanski obisk. Pod pastirskim stanom naju je sicer obšel daljši (polurni) trenutek slabosti, ravno toliko da sva kot nebogljena cucka ob cincanju 'bialinebi' zmrznila (za pse preveč naluknjana špura in posledično za samo majico nekaj neprijetnih/mokrih padcev v sneg - za nameček sva bila le z enim nahrbtnikom in lastnik ni hotel tovoriti vseh smuči). Naprej naju je zvlekla trma in mraz, nadaljevanje do Kredarice potem ni bilo več vprašljivo, smuka pa, z izjemo predela pod Kalvarijo do p…
Nad Savico sva si med vzpenjanjem po dolgočasnih serpentinah krajšala čas s štetjem (do Pekla jih je točno 49), pri Domu na Komni sva bila tako začuda en-dva-tri, razvlečeno nadaljevanje (prvič sva zbrala dovolj volje za tako imenovani 'turnosmučarski paradiž') naju je pa navkljub pričakovanim dimenzijam Komne skrajno dotolko. Nad planino Na kraju sva z veseljem sledila špuri v 'Lepo' Komno, ki je bila z vsakim novim dolcem bolj duhamorna. Namenjena sva bila na Kal, ki je, vsaj kar se naju tiče, 'najtežje' dostopen slovenski dvatisočak. Tudi tokrat naju je odbil, saj sva brez volje le sledila…
Južna pobočja Storžiča so se nama v torkovem pršiču tako močno dopadla, da sva sklenila pogledat, zakaj na zemljevidu modre črte ni vrisane tudi z Mačenskega sedla naravnost v dolino, kjer sva pozimi peš že večkrat kolovratila. Vzpon sva si olajšala po špuri do Dolge njive, po njej na greben in levo na vrh Malega Grintovca, 1813m. Odsmučala sva na drugo stran, kjer naju je na vrhu morila skrajno smotana kloža, med drevesi le še zoprna kloža, šele v gozdu sva ujela nekaj mokrega pršiča, ki ga je večinoma že krasila rahla skorjica. Tudi teren je za razliko od Srednjega vrha tod manj smučarski (…
Srednji vrh, 1853m, imava takorekoč pred hišo, tura je vrisana na zemljevidu, peš sva že šibala tam okoli, a sva še potrebovala zunanji impulz (razmere na Turni klub Gora), da sva se v torek popoldne končno tudi 'turno' zbudila. Zdaj brez sence dvoma veva, kam bova odrinila, ko pade prva velika pošiljka snega... S parkirišča nad Mačami (nekje 575-600m) po cesti do spodnje postaje žičnice in po uhojeni sledi za markacijami na rob nad Kozjekom in naprej na Dolgo njivo. Vmes sva si dobro ogledala, kje se je potrebno ogniti odločno pregosti goščavi pod robom in še eni krajši tik pod Dolgo njivo,…
