Snežni metež na Viševniku
Na Rudnem polju nama je v vseprevzemajoči belini užgalo, da sva 'pozabila' smuči. Nič zato, peš je bilo v zameno še bolj utrudljivo in manj zabavno... ;)
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kronološki pregled vseh novic
Na Rudnem polju nama je v vseprevzemajoči belini užgalo, da sva 'pozabila' smuči. Nič zato, peš je bilo v zameno še bolj utrudljivo in manj zabavno... ;)
Opoldne smo (dodatek je bila Pikica) v Belski Kočni nad skupino Mrzle gore začudeno ugledali modrino neba, a nas je proti vrhu žal zagrnil oblak. Za zimski/oster dodatek je poskrbel močan veter, ki je sneg izstreljeval v oči in nam mimogrede daleč naokoli raztresel vsebino nahrbtnika, tako da smo del poti veselo ponavljali. Po snegu je pristop lepši in lažji, saj se izmaknemo 'zoprnemu' grušču.
V S E B I N AAKTUALNOSpoštovani prijatelji, člani slovenske planinske organizacije Planinske zveze SlovenijePodeljena najvišja priznaja Planinske zveze Slovenije za leto 200411- december Mednarodni dan goraZa čisto gorsko okolje nadaljevanje elketrifikacije planinskih koč Poreze
PZS - Obvestila
Levo od Osrednje grape (ta iz zatrepa Suhega Ruševja vodi naravnost na vrh) je še ena grapa (kot smučarska smer nosi ime Leva grapa, IV). Večkrat sva jo že opazovala, tokrat sva jo nameravala pobliže spoznati. Iztek grape je precej položen, potem se takoj začnejo cepiti žlebovi na vse strani, tako da je grapa hudo razvejana in posledično nepregledna. Midva sva večinoma izbirala naravnost (desno) navzgor, tja kjer so bili prehodi pač zaliti. Proti grebenu se teren le nekoliko postrmi, izstopila sva na JV grebenu, ko se le ta položi (malo pod vrhom Vrtače). V Suho ruševje sva se spustila po Osr…
V Žmavcarjih sva se razgledovala, kje sem se lani v megli potapljal v ruševju, ki brani pristop do gredine nad Kotliškim grabnom. Tokrat sva se po poti vzpela občutno višje, tako da sva ugledala čistino (čez prvi pas ruševja), ki je vodila do nekdanjega pastirskega stanu. Od ostankov sva po travah nadaljevala do drugega pasu ruševja, kjer sva se za robom brez večje ruševnate nevšečnosti spustila v grapo, ki vodi ob 'najnižji ostrogi' Turski gore. Iz grape sva prečila do iskane gredine in se po njej vzpela do njenega zaključka, kjer se odpre pogled/prehod proti Kotličem (škrbina med Tursko gor…
Po lovski potki nad Velikim Črlovcem do prečne poti, po njej desno čez Mali Črlovec in kmalu zatem po gruščnatem jeziku v vpadnici Slemena navzgor do grebena. Zgoraj je noro pihalo, tako da sva vršnih nekaj metrov spustila, tudi mudilo se nama je (leden klanec nad Peričnikom nama je že spodaj 'ukradel' Kukovo špico, ki sva jo neprestano obiskovala le s pogledi)...
Iz meglenega mesta sva skočila na megleni vrh (za dolgi dve uri sva bila prepozna). Da se je Košuta vsaj malo odkupila, naju je sprejela z orkanskim vetrom...
Vraga, nad Bašljem popravljajo cesto, že tako sva pozna, zavijeva nazaj in v Povlje in greeemo! V enem pekočem (težki zimski čevlji so odlične zavore ;) šusu na vrh in z njega (prek JZ grebena).
Iz Vrat čez Brinovo glavo do sedla nad Šplevto, kjer sva srečno polovila vse predhodnike in z užitkom zagazila v še nedotaknjeno belino Oltarja. Na vrhu grape nad Grlom sva poskusila tako levi kot desni prehod (manj plezalski je desni, zato pa snežen) na vršno rez razglednega orjaka. V dolino sva se po ta zadnji podričala mimo bivaka in malček obžalovala, da nisva izbrala kaj bolj odmaknjenega (osem gornikov na zimskem Oltarju - gneča).
Iz Kluž naju je skozi tunel vodila označena (sprehajalna) pot, ki sva jo na prvem levem okljuku zapustila in po neoznačeni potki (v spodnjem delu udobna mulatjera) prek 'zgodovinske' kote 1313 dosegla iztek Velikega Doliča. Po brezpotju sva v desno (proti škrbini nad Kucarjem) iskala prehode na Rombonov V/JV greben in zavila takoj v prvi žleb, ki se nama je odprl in ki nama je na 'navpičnem' travnatem izstopu nepričakovano pokazal ostre zobe. Naprej do grebena trave niso bile več tako neprijetno strme in vse bolj sva bila deležna nezastrtih razgledov (morda je pristop na greben nekoliko lažji…
Zimski popoldnevi, ko so dnevi kratki, doline zamegljene, vrhovi pa se kopajo v soncu, so kot nalašč za hitre in barvite večerne obiske. V četrtek smo z Matizovca prek Kofc odbrzeli (sledil nama je bordarček) na Veliki vrh v Košuti. V enem samem dahu (ura in še nekaj minut) smo pritekli na vrh, pri čemer je Pikica začuda popustila šele nad jeklenicami. Sestopili smo po edinem zveznem snežnem jeziku naravnost navzdol in pod višino Kofc nepričakovano stopili na neoznačeno pot, ki je (še) ni na zemljevidu...
Pod Zelenico sva 'padla' v globoke stopinje, ki so vodile v zatrep Plazu nad Zelenico in jim sledila še naprej v Grapo Y (poteka levo ob Osrednji grapi). Pod grebenom so stopinje vodile v levi izstop, si kmalu premislile in greben dosegle naravnost navzgor (vmes so 'preplezale' dva lahka skalna skokca). Na vrhu sva počakala še nekaj trenutkov do škrlatnih odtenkov, preden sva se spustila po Šentancu.
Megla in pršenje sta naju hitro odvrnila od Ponc in sva sprejela vabilo Ciprnika, ki sva ga že večkrat 'lovila'. Po nasvetu Miheliča od Doma v Planici po nemarkirani poti do stika z markacijami in za njimi na vrh. Lepo, da so bile od doma potegnjene stopinje, drugače bi se s potjo spodaj dolgo 'iskali'...
Na hitro sva se odločila za smuči in opoldne sva 'že' raztegnila prvi smučarski korak z Nevejskega prevala. In če sva s Prestreljenika smučala pri 10cm snega, ni vrag, da ne bi tudi tokrat, ko ga je le bistveno več. In res je bilo s samega vrha smučljivo, le po ledenem nevejskem smučišču je šlo s topimi robniki bolj na Lolek in Bolek... Do Prevale je bil vzpon ekspresen, višje naju je pa brez srenačev takoj zaustavila pretrda prečka, tako da sva smuči pospravila v nahrbtnik (po sili razmer je šlo vse v mojega, ker je bil drugi v te namene neuporaben). Trda/pomrznjena skorja je smučarja nosila…
Letos sva več kot samo obsedena z 'Avčinovo' tišino sveta okoli Kanceljnov. Tam je tako lepo, da nama je težko pisati, in morda najlepše je na oblikovno najbolj zanimivem zelenem fotelju na samem vrhu Germlajta. A Germlajt se zna braniti njemu neljubih vsiljivcev, saj je z vseh strani težko pristopen. S severa je v najlažji smeri orientacijska zanka z mestom blizu trojke, z Goličice zahteva spuščanje po vrvi, prek Kanceljnov je neprimerno zahtevnejši, tudi z juga, ki je njegova najšibkejša točka, je pristop pravi labirint. In prav je tako! Od Zlatoroga mimo ovčjih stanov in do konca les, kjer…
Planica, Zabreška planina, Široki plaz, po njegovih (zgoraj kar strmih) travah na Čelo, Stol, sestop čez Mali Stol, Zabreški plaz, kjer sva spremljala razjasnitev, ki je prihrumela z zahoda. Vremenarji so žal malce pomešali (do/po)poldne in pri lovski opazovalnici v spodnjem delu Zabreškega plazu sva si ob preobilici najčistejše modrine zaželela, da bi se tura šele pričela... In res! Po mestoma gostem sestopu naravnost skozi hosto (deloma podrto/izruvano drevje, najhuje so jo odnesle smreke pod Širokim plazom) sva na izhodišču nejeverno opazila, da v mreži na vrhu nahrbtnika manjka jopič... P…
Še enkrat s kolesom na Lubnik, da sva posnela Lovrenško goro. 'Malce' tudi zato, da sva malega bordarčka peljala na res luštno turco. Potem nama je v 'zahvalo' (kar tako - tebi nič, meni nič) prevozil vse klance pod Lubnikom, vključno s tistim, ki se hvali, da premore mesto V7. Na grebenu, malce pod vrhom, smo obrnili, ker nismo dovolili, da bi nam vršno nošenje kolesa pokvarilo prijetne vtise. Spust je še bolj sladek od vzpona, tokrat smo ujeli tudi 'Loško pot' pod Gabrovim. Za konec je tudi Pikica popustila in silovitega klanca pod Kobilo (resda za las) ni zmogla, tako da je bil red v hiši.…
Monte Cregnedul, 2351m. Mihelič priporoča markirano pot z Nevejskega prevala do sedla Scalini, 2022m, (markacije prečijo še naprej proti koči Corsi, ki je glede na gaz tudi pozimi močno obiskana) in po brezpotju ob vzhodnem grebenu na vrh. Midva na dolgovezni prečki nisva zdržala, tudi luštna grapca naju zvabila, tako da sva nekje na 1850m odvila naravnost navzgor. Grapa se je izkazala za presenetljivo strmo in se brez cepina in derez z nama sploh ni hotela pogovarjati. Na blagem južnem grebenu in višje derez nisva več potrebovala, vršno skalnato glavo sva pa naskočila kar naravnost. Pravzapr…
Letos poleti sva na Kočno pristopila po neobljudenih pobočjih naravnost z juga, bila presenečena nad skromnimi težavami in vzpon sklenila ponoviti v zimskih razmerah. Smer vzpona do škrbine nad Malimi vratci sva v soboto zastavila drugače. Takoj pri Suhadolniku sva se usmerila navzgor (prva vlaka nad kmetijo) in po redkem, strmem gozdnem pobočju dosegla kolovoz, mu sledila do potoka in višje v levo poiskala slikovit prehod čez zaporo. Nad njo sva v lahkem svetu pociljala naravnost na škrbino. Višje po manj izrazitem južnem grebenu na koto 2484m tudi v snegu ni bilo resnih težav (zemljevidi vz…
Tura je opisana v vodniku Strme kolesnice, na Gorsko kolesarskih turah izboljšana z mikavnim spustom in v komentarju dodatno še z alternativnim (neasfaltnim) vzponom do Breznice pod Lubnikom. V naseljih pri Škofji Loki sva se malce lovila, nad Zmincem je šlo nato zares. Po strmem makedamu sva pripeljala mimo izjemno slikovite lokacije cerkve Sv. Lovrenca (na ozkem grebenu, pod vrhom Lovrenške gore), višje prekmalu zavila na asfalt in po njem nadaljevala do sedla, 800m, kjer se glavne težave prično. Prvi klanci služijo ogrevanju, potem se kratki odseki silovito poganjajo navzgor. Vožnja je tol…