Letos sva se s kolesom spustila po luštni (beri izpostavljeni) Bornovi poti s Prevala na Ljubelj. Tokrat smo zastavili povsem drugače. Z Ljubelja smo se kot trop divjih volkov zapodili na Bornovo pot, šibali do tunela, čofotali po njegovih temačnih jezerih, preskočili melišče, divjali po mehkih iglicah, grizli po kar strmem kolovozu in se prijetno utrujeni zaustavili na Prevalu. Čemu tak uvod? Se je zgodilo, da naju je po kolesarski turi po Bornovi poti oštel 'ljubitelj miru in užitka v hribih' in naju prepredalčkav v 'preganjalca' njemu enakih ljubiteljev. Stvar ima dolge korenine, temelji p…
V mislih sva imela iskanje prehoda s Pelcev v Klonice in pristop na Kucer v Klonicah, 2161m. Zadnja Trenta, prečna pot proti Bavškemu Grintavcu, Vršac in po ostrem grebenu Skutnikov na Veliki Pelc . Ta izjemno slikovit pristop na greben Pelcev sva našla lani in se nama je tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Nekoliko naju je presenetil svež odlom na enem izmed rogljev v škrbini med Vršacem in Skutniki. Najtežje mesto grebena (ocenila sva ga s III+: kratek, a izjemno zračen raz) je bilo glede na vse, kar sva plezala letos, celo malce podcenjeno. Z Velikega Pelca sva se spustila naravnost n…
Zapeljala sva se v Povlje, da vidiva najvišje ležeči asfalt kranjske občine (to čudo so 'ustvarili' lani in ga 'reklamirali' v časopisih). Razočaranje (beri slab makedam) se je pričelo že na okoli 750m, končalo pa dobrih 100m višje. Čudno, prečudneje! Asfaltirana cesta na Jošt (nad Kranjem) seže na sam vrh, 850m... Gor in višje po shojeni potki desno do stika z najinim najljubšim pristopom (z juga) na Storžič .
Popoldne se je vreme počasi pokvarilo in ob spremljavi redkih kapelj sva potegnila 'prvenstveno' naravnost na vrh. Na mestu, kjer se huda strmina ceste, ki od Planine Planinice vodi proti Prevalu, konča, vodi navzgor ozka struga. Po travah ob njej, v njej (izjemno prijetno poplezavanje po odlično trdni skali, kak pragec je bil celo za I) do razcepa in potem naravnost navzgor po travah na vrh (greben sva dosegla v popolni megli lučaj desno od vrha). Po 'teku' navzgor je prijal tudi tek navzdol na Preval. Sva že kar pozabila, kako luštno je noreti po gorah. Dvanajst in večurne ture te povsem iz…
Opis pristopa iz Dunje je moč najti v Sidartinem vodniku (Mašera, ZJA), žal se opis preveč izgublja v številnih podrobnostih, ki so tudi mestoma netočne ali celo povsem napačne. Za nameček vodnik pri takorekoč edini orientacijski zanki pristopa odpove (ključni odcep proti zasilnemu bivaku Muschi je skrajno nerazviden, saj odlično shojena pot z možici kar naprej vztrajno preči nad sotesko Clapadorie)... V petek ob treh popoldne z izhodišča. Do noči sva imela še dobre štiri ure in pol, vodnik pa do bivaka Suringar obljublja šest ur in pol. Torej bo za naju ravno prav svetlobe. Začetek odcepa po…
Smer Potočnik-Tominšek, III/I-II, 700m (Slovenske stene). S parkirišča sva ciljala navzgor in zadela rob med krnico Pod Dolkom in Suhim plazom. Začetni del grebenčka je ravno toliko strm in drnast, da je nekoliko neprijeten (po opisu bi morala ciljati v krnico na levi). Višje sva se držala luštnega macesnovega grebena, dokler se pod steno ni zaključil. Tu sva spet 'padla v opisan dostop' in desno v gruščnat iztek zelo izrazite grape. Sama smer je prijetna in ni preveč zahtevna, saj nimaš občutka, da si v steni (zračnih mest ni), ker se vseskozi giblješ v območju grape, ki prereže celotno sten…
Najlažji pristop na Rušico/Rigljico, po S grebenu s Kurjega vrha, sva spoznala lani (Severni pristopi, kratko mesto III), tokrat sva po nasvetu plezalnega vodnička iz krnice Pod Srcem zavila v najlažjo smer, ki vodi čez južno steno (Martuljek, III/I). Zelo izrazita grapa prereže celotno južno (JV) steno Siljice in Rušice iz desne proti levi. Sam iztek leži v vpadnici Siljice (1900m) in v grapo se ne vstopi direktno, temveč z desne. Pečevje na desni strani izteka kmalu postane precej neprijetno (strmo, podrto) in nepregledno (midva sva splezala čez smotano mesto slabe trojke). Po lažjem svetu…
V S E B I N AAKTUALNO- Planine dajejo - Povabilo vsem planinkam in planincem ter ostalim ljubiteljem gora - Od Prekmurja do Primorja Za življenje zdravo v gorsko naravo v letu 2004 - Čestitka ob 50-letnici delovanja meteorološke postaje na Kredarici IZ DEJAVN
Trije tedni so minili, kar sva našla direkten prehod iz Mlinarice na Kanceljne in prek Prevčevega stolpa dosegla Planjo. Več časa res nisva mogla strpeti, pod mus sva morala pregledati še preostanek grebena Goličica - Planja (menda najtežjega in najlepšega pri nas). In če sva takrat splezala čez najtežje mesto, potem naju ostalo plezanje ni pretirano vznemirjalo (štirka v kaminu Velikega stolpa), zato pa so naju črvičile orientacijske zanke, trentarske težave strmih trav in izpostavljenih poličk ('kravanjevska polica trentarske šeste stopnje, tista, kjer potiskaš nahrbtnik in puško pred seboj…
Na Rjavino je po SV grebenu prvi priplezal (kdo bi drug) Albin Roessel, po celotnem grebenu z Macesnovca pa Klement Jug. Nad Luknjo se je Jug bolj držal grebena, Roessel pa se je največjim težavam umaknil na južni strani (Naš alpinizem). Poznala sva pot PP iz Kota ( prek Luknje peči ) v Krmo in celoten greben naju je že takrat močno mikal... Iz Kota do 'vedno delujočega vodnega izvira' (Pri studencu) in kmalu (nad ruševjem!) levo po odlično shojeni potki, ki naju je pripeljala na greben JZ pod vrhom Macesnovca, 1926m (z manjšim nelagodjem sva si ogledovala navpičen raz v spodnjem/srednjem del…
Parkirišče pod Tominčevim slapom, naravnost navzgor po strmem gozdnem pobočju na Medvedjek, po grebenu (shojeno, gozdarske oznake) na Črni vrh in naprej proti Dobrči. Višje nas je presenetilo ruševje (in dež za dodatek), tako da smo se umaknili grebenu in se vseskozi vzpenjali tik pod njim (stečine). Na 'zrak' smo stopili na SV vrhu Dobrče, 1635m (Šentanski vrh), ki je meter višji od markiranega. S sedelca med vrhovoma po gozdu proti SZ na markirano pot Dobrča - Begunjščica in do sedla Vrh Luž, kjer smo iskali neoznačeno pot vrisano na zemljevidu, ki naj bi nas pripeljala na izhodišče. Zgoraj…
Na Kanceljne je težko priti, a prav tja si želiva. Za celotno grebensko prečenje od Goličice do Planje še nisva pripravljena (menda najtežji/najslikovitejši greben Julijcev), tako sva poskusila s pristopom na Kanceljne s severa (opisov seveda ni nobenih?). Greben ni samo težko prehoden in zamotan. Enako zapleteno je tudi poimenovanje grebenskih vrhov. Na zemljevidih je vse, vsaj kar se Kanceljnov tiče, zamešano. Kanceljni so s škrbino 'Veliki V', 1983m, na zahodu ločeni od Germlajta in s škrbino imenovano 'Hruška', okoli 2150-2200m, na vzhodu ločeni od Planje. Glede na različne vire (Avčin, M…
Od Suhadolnika v Suhi dol, po prvem izrazitem kolovozu v levo in do konca. Po komaj sledljivi potki prečno naprej v isti smeri, čez Skedoven potok in vse do JZ gozdnega grebena Malih vratc. Po rebru navzgor (večinoma sledljiva potka) na vrh. Pot je zelo lepo prehodna (macesnov gozd sega visoko ;), šele malo pod vrhom nas ošvrkne ruševje (10m borbe, potem še malce več nizkega ruševja prav po grebenu; lahko se mu tudi umaknemo na levi strani grebena) in na koncu preplezamo še nekaj lahkih pečin in strmih trav. Sestopila sva po razu v škrbino (kamin, neizpostavljena II) in nadaljevala tik desno…
Lopa in Nad steno. Pod Jalovcem. Ne poznaš?. Nikar ju ne išči na zemljevidu. Za prvega sva ime pobrala pri alpinistih, za drugega pri Tumi. Nad steno, 2186m, je izrazita glava v JV grebenu Jalovca. Nad mestom, kjer je razcep Bavški Grintavec, Špiček, Trenta, Vršič, sva poiskala čistino med ruševjem in po kratkem gruščnatem žlebu stopila na greben. Prečila sva do dvignjenega sklada (nekakšen žleb z gamsjimi lopami) in se ob njem povzpela na položnejši vršni del (I-II). Vrh je od nadaljevanja JV grebena strmo in zelo podrto ločen z globoko škrbino (50+ m). Sestopila sva nazaj in pod skladom pre…
Sprejela sva Stritarjevo 'povabilo' direktnega, južnega pristopa na Brano (ZZZ! brezpotje, uradno I-II). Stanje po desetih letih ni bistveno drugačno; le prečna pot v Konec ni več tako dobro shojena, odcep navzgor dobrih 10m kasneje je še vedno skoraj neopazen in belih trakcev ni več. Vsaj midva jih nisva videla (višje je nekaj prijaznih možicev), zato pa veliko požganih dreves in ruševja ('lepi trakci lepo gorijo', lanski požar). Nad lovskim štantom se travnato/gozdnato pobočje izjemno postrmi, tako da sva z rokami veliko grebla po požganih tleh. Proti vrhu najstrmejšega dela naju je ujela p…
Odkar sva prvič vstopila v ostrorobi svet Rokavov naju je zamikal nama takrat nedosegljiv, kot žaga narezan greben. Opis grebena sva poiskala v Slovenskih stenah, a prav najtežjemu delu od Visokega Rokava do Škrlatice je v vodniku odmerjenega najmanj prostora. Svet naj bi bil tako zgoščeno nazobčan in zamotan, da se vseh prehodov niti ne da opisati. Najboljši nasvet je menda dober nos. Obljubljene so težave do III. stopnje, ampak vsi vemo, kako je z obljubami v resnici... Vrata, Brinova glava, Oltar in še nekaj grebenskih rogljev do strmo spuščajočega raza, ki sva jih brez težav pre(pod)kobal…
V novi izdaji Slovenske stene je opisana Lovska smer (II-III, 1000m). Mihelič smer primerja s Slovensko v Steni, a z opozorilom, da je mnogo, mnogo zahtevnejša. Smer je strašno lepa (divja, če hočeš), popolnoma samotna, orientacijsko zahtevna, veličastno izpostavljena ter tu in tam skrajno smotana. Skratka, tako kot avtor navaja: tura nama je bila napisana na kožo. Opis smeri v SS je le v grobem skiciran, a še kot tak se je izkazal za precej netočnega. Povsem zgrešiti se pa Lovske le ne da, samo občutno težje utegne biti. Ko se boš odločil za turo, boš imel spodaj nekaj dodatnih nasvetov. Pra…
V Medvodje in po makedamu do parkirišča pod Dolgo njivo. Po bolj razritem in strmem kolovozu s slabo podlago sva z vmesnimi padci (in presenetljivo malo potiskanja kolesa) pritišala na Planino Spodnja Dolga njiva. Sledila je izjemno luštna vožnja po mehki preprogi iglic, ki jo je le tu in tam prekinilo gruščnato mesto, previsoka korenina ali prestrm pragec. Zadnji klanec pred Tegoško planino je bil za naju povsem nevozen, a je bil zato spust na Pungrat lep. Po cesti do Planine Šije, spust po kolovozu do Ilovice in naprej na Kofce, kjer sva malček čarala s spustom do ceste, ki vodi v Jelendol.…
'Nekoč', ko sva se preganjala le po markacijah, sva se na Korošici odločila, da sestopiva direktno v dolino. Na zemljevidu je bila ena črna črtkana črta (neoznačena potka), spodaj celo dve. Hiter sestop po 'bližnjici' je potem trajal (skupaj z vsemi zgrešeni odcepi, goščavo, prepadnimi skoki v divji grapi, navpičnim gozdom z 'ostrim' lubjem, izpostavljenimi/podrtimi pečinami,..., do odrešilnih klinov v gladkem Skoku) polne štiri ure, čisto do noči. Še enkrat sva kasneje poskusila od spodaj, a sva šla vse do Petkovih njiv povsem drugje, tako da naju je vedno zanimalo, kje gredo 'uradna brezpot…
Vreme ni glih zgledov, da bo dolg zdržov, tko da sva šla z Vrat mal gor pod špice na špancir. Ta pru sva hotla v krnico Pod Dolkom, sam je v gozd težka orientacija, tko da sva kr naravnost gor prtišala pod ene pečine. Mal sva še tišala čez strme frate v levo, da pogledava, ke sva. Sam se ni nč vidl, tko da sva prec hudo v levo prečla do ta velke grape, globok zasute s snegom. Malce sva se še igrala po snegu navzgor do skokov in glede na vse, kar sva videla, sva sklepala, da sva najbrž v zatrepu krnice Pod Dolkom in da grapa pada iz krnice V Kotlu. Spustila sva se do izteka grape, prečila naza…
