Popoldne sva si na 'lepem' zamislila turo od Potočnika (Podljubelj) direktno na Drmalko, po grebenu na Čislovec in po markacijah preko Prevala nazaj na izhodišče. Tako sva bila precej pozno na izhodišču. In še rositi je pričelo. Na zemljevidu Stola in Begunjščice je vrisana neoznačena potka, ki iz Potočnikovega grabna vodi k Drmalki. Midva sva zaradi pozne ure Drmalko naskočila direktno iz grabna navzgor. Gozdno pobočje je bilo spodaj tako strmo, da je komaj še dovoljevalo varno napredovanje (mokra, višje zmrznjena podlaga). Prehod čez spodnje pečine sva našla na desni, nad njimi nadaljevala…
S Kofc na Kofce goro, čez oba Kladiva v Škrbino in naprej čez Pungrat na Tegoško goro. Greben Košute je tudi pozimi čudovit in večinoma prav lahko prehoden, četudi je tu in tam močno razvlečen. Na grebenu naju je vseskozi silovito bičal veter, a sva vztrajala vse do Tegoške gore, saj pred tem zaradi spihanega južnega pobočja nikjer nisva uzrla zasneženega terena za 'turno ritanje'. 'Ta gvišne noge' pa tudi nisva zaman vlekla s seboj. Z vrha Tegoške gore je navzdol proti Tegoški planini vodila ravnoprav zasnežena plitva grapca, ki nama je podarila prav uživaški spust po ta 'zadni'. S Tegoške p…
Iz Trente sva po stari lovski potki pristopila na Ušje . Tokrat sva sklenila vseskozi slediti rdečim plastikam (lani jim nisva zaupala in sva se vzpenjala na desni - zelo strmo gozdno pobočje), a so precej pod Ušjem (tik za zavarovanim prehodom v levo, ven iz gozda) ugasnile. V snegu je bila pot prav prijetna. Le po vršnem rušju navzgor je bilo nekoliko mokro. Navzdol je šlo prav fino.
Z Velika Draškega smo (P+M&M) iz sedla med VDV in MDV po grebenu (spodaj na potki so bili mestoma zahrbtni zameti, in smo se umaknili na rez) nadaljevali še naprej na vrh Malega, ko mi je na lepem počila dereza (to so že moje DRUGE dereze od SALEWE, ki so mi šle v 'franže' - vsake so zdržale po eno sezono in pol). V trgovini sem spet kar pravilno pričakoval tale standardni odgovor: 'V dveh letih, kar prodajamo ta model, se to še nikomur ni zgodilo!' Ni kaj, sem ekstra ustvarjen prav za uničevanje vsakršne (kvalitetne) gorniške opreme. Vedno in povsod sem po zagotovilu prodajalcev edini tak up…
Na JZ grebenu nama je veter za razvedrilo grozil, da naju bo odpihnil z gore in nama je tu in tam tudi nazorno pokazal, kako dobro naju zna pribiti ob tla.
Po 'zmrznjenem' pastirskem prehodu sva s Suhadolnika prišla v Dolce in iz Zgornjih Dolcev po snegu dobesedno odpikala na Jezersko Kočno - prehodi so bili ustrezno zasneženi in sneg zelo trd/zmrznjen. Z grebena sva (po)skočila še na sosednji (severni) vršič z imenom Koles (2530m, letos poleti sva v dnevniku ime napačno prisodila še bolj severnemu grebenskemu vrhu). Po sestopu z vrha sva iz Dolcev nadaljevala na vrh Grintovca, kjer pa je bil sneg le mestoma pomrznjen. Skok v ozkem in strmem žlebu, ki vodi na vrh, je bil sicer zasnežen, a zelo strm (skoraj navpičen, 10- m). Zadnje strme metre na…
Zvečer sva na hitro skočila pogledat na vrh Viševnika. Trave sicer niso bile zelene, bele pa tudi ne, saj snega ni bilo kaj prida. A je bilo zato na potki toliko več ledu.
Letos sva po grebenu čez Licjanovec že hodila. Mehka grebenska gozdna potka se nama je precej dopadla in sva jo v nedeljo ponovila. Na vrhu so naju namesto sonca pričakale meglice in sva jo z Bašeljskega prevala nemudoma ucvrla nazaj v Podstoržič. Na Jezerskem se nama je zatem režalo sonce...
Grapa, ki s konca dolge zagruščene prečnice pripelje na trenutno precej kopen Gladki rob, je bila sicer zasnežena (zimska bližnjica), a šele malo pod Prednjim oknom naju je pričakalo pravo zimsko vzdušje. Po trdi, lepo zaliti in kar strmi zimski varianti (od okna pozimi ne greš levo v kline in zajle!) sva odpikala na glavni greben, kjer sva v dobrih snežnih razmerah z užitkom in dolgimi razgledi premagovala nepretežke ovire. Prisank je pozimi presenetljivo osamljena gora, čeprav grebenski pristop z Vršiča ni pretežak, zato pa toliko lepši.
Popoldne sva šibala gor po JV grebenu čez Malo glavo, s tem da sva se Suhemu ruševju povsem ognila. Pri odcepu sva nadaljevala kar naprej po markirani poti, dokler nisva prečila pečin spodnjega dela JV grebena, po tekočem grušču odvila navzgor in se višje po travah pridružila 'uradni' varianti s Suhega ruševja. Odstopila sva po Osrednji grapi, ki vodi v Suho ruševje. Zgornji skok je primerno zalit, spodnji (težji, v kopnem II) pa ne, tako da dereze praskajo tudi po skali (en M je čez skok splezal na desni, drugi M na levi strani). V skoku sva tako dolgo kvačkala, da naju je spodaj že lovila n…
Dopoldne se je sonce vrhovom še globoko skrivalo za oblaki. Popoldne je bila druga, lepša pesem, ki sva jo našla na Mali Mojstrovki. S soncem obsijana vršna pobočja Mojstrovke so povsem zasnežena in 'zratrakirana' do gladke kompaktne površine, ki omogoča fantastično smuko. Najina turna oprema je še zapečatena in sva čepe z vrha 'odsmučala' navzdol v/po dolinici med Malo in Veliko Mojstrovko.
V petek proti večeru sva iz Vrat odkurila navzgor proti Bivaku II, zaradi pozne ure sva lovila normalko in višje ob svetlobi polne lune obžalovala, da se nisva odločila za daljšo, a lepšo varianto čez Brinovo glavo. Zjutraj se nama nikakor ni mudilo iz bivaka in še pod Šplevto sva z začudenjem opazila dva hudo zgodnja gornika, ki sta jo iz Vrat primahala čez Brinovo glavo. Ker sva imela isti cilj, sva se z veseljem poslužila njunih stopinj. Skok do Grla je bil že malce južen in le na pol zasnežen, tako da se praskanju po 'šodru' ni dalo umakniti, višje je bil pa sneg ravnopravšnji in za stopi…
Včasih se ti res nikamor ne da. In za malo truda sva dobila nič sonca. Viševniku je proti večeru 'zmanjkalo' nekaj metrov višine, da bi videla modrino neba.
Zemljevid sva žal pozabila doma in sva šla za nosom na Virnikov Grintovec. Cesta naju je z Jezerskega pripeljala do cerkve Svetega Ožbalta, kjer sva z zadovoljstvom našla smerno tablo za VG. Nekaj obledelih markacij in dolga cesta sta naju pripeljala na Murnovo planino, kjer se cesta konča, začetek markirane gozdne poti, pa je tebi nič meni nič presekal na novo pridobljen in 'ekstra nobel' lesen vikend z bazenom, ki je bil opremljen s slovensko in evropsko zastavo ter grožnjo s privatno lastnino in hudim psom. Taki grožnji sva bila primorana verjeti in sva v nasprotju s smerno tablo (ki jo je…
S Kriške planine na Planino Koren, po markirani poti prek Planine Košutne na Košutno, 1974m, naprej na Kompotelo, 1989m, Vrh Korena, 1999m, in po grebenu Ježa na Veliki Zvoh, 1971m. Sestopila sva mimo Doma na Krvavcu. Prijetna in zelo razgledna tura z malo višinske razlike. Zapisati morava, da je pot od Planine Koren čez Planino Košutno na vrh Košutne markirana (zemljevidi trdijo drugače) in zavarovana!
V nedeljo (dan po vožnji s Kuklo ekspres) leve noge nisem mogel pokrčiti niti malo, v sredo pa že do 90°. Tako sva v četrtek popoldne v soncu poskusila na Begunjščico z juga. Z avtom sva se brez večjega problema pripeljala na Planino Planinica, 1137m, se prek Roblekovega doma vzpela na Begunjščico in sestopila čez Preval. A bi bilo bolje narediti krog v obratni smeri, saj je bil sestop na Preval za mojo bolečo in trdo stegensko mišico nekoliko prestrm.
Ker normalko poznava, sva se odločila za (menda) lepšo varianto od Kugy-a. Smer začetka poti je potrebno pravilno določiti (shojenih potk v bližini je veliko), potem je pot lepo sledljiva skoraj do Kukle, kjer pot 'ponikne' (v pomoč nama je bil 'le' zemljevid Trente). Tudi višje sva poskusila po alternativi. Pri velikem možicu nekoliko pred sedlom pod Debelo pečjo sva jo ubrala po slabše shojeni potki navzgor (normalka nadaljuje prečno proti sedlu), ki pa se je kmalu izgubila. Vzpenjala sva se po plitvi grapi, vmes sledila nekdanji lovski potki (skozi rušje je bil včasih izsekan prehod, lažje…
Iz Bašlja, popoldanski trening. Navzgor sva občudovala ozaljšano drevje (ivje z južne strani), navzdol pa sva z zadovoljstvom pregledala/prehodila grapo, ki pada z vrha JZ grebena vse do gozdne ceste nad izhodiščem za Lovrenc. 'Samo' še na sneg počakava in šusss...
S Planine Blato sva sledila stopinjam, ki so se usmerile proti Planini v Lazu. Pravzaprav sva imela spodaj povsem drugačne načrte, a sva Vogle v mislih že zamenjala za Ograde. In kot nalašč so tudi stopinje zavile naravnost k Ogradom (z juga). Sestopila sva na Lazoviški preval, lenobno prečrtala Debeli vrh s seznama nedeljskih želja in se še pred samim prevalom po riti spustila navzdol proti Lazu. Sneg je bil v nedeljo za pravi zimski občutek kar preveč namočen, tudi v čevlje si je utrl dober prehod :(
