Najbolj 'zabutano' je bilo proti Jalovcu, ampak midva sva tudi malo 'butnena' in je bilo ravno prav. Na Kotovem sedlu je za preskus volje še nekaj pršilo z neba. Za razmislek (o nadaljevanju) sva skočila na Špico v Planji (še nisi slišal: tako so včasih domačini imenovali vrh severno od Kotovega sedla), 2198m. Od vrha v Koritnico pada kratek in hudo našpičen greben (tri zašiljene špice). Razgled navzdol je seveda prepaden. Na sedlu je spet pršilo, malce je pomagal tudi močan veter. Ker naju je začelo zebsti, sva se ogrevala tako, da sva nadaljevala proti Jalovcu. Vmes sva skočila na Mali Jalo…
Vremenarji nama niso obetali nič lepega, več sva si obetala od gora. Preko Repovega kota sva šla 'raziskovat' greben od Planjave do Ojstrice. Do Srebrnega sedla (enkrat sva že bila v Repovem kotu, Staničev vrh) prav težkih mest nisva pričakovala, tako da naju je kratek prag (II-) na sredi kar presenetil (tam se lovska pot konča, le malce nižje bi najbrž morala po ožji poti v desno). S sedla sva nadaljevala proti Planjavi in tik pod vrhom odvila na markirano pot proti Ojstrici. Na grebenu, 2300- m, sva markacije zapustila in nadaljevala čez dve grebenski glavi (med Planjavo in Lučko Babo sta d…
Gor smo šli po Hanzovi (pridružil se nama je Andrej), da si dodobra ogledava (Hanzov) Turn, 2040m. Vstopni slap je z vodo skoparil in nas ni zalil, zato je zobe pokazalo 'betonsko' snežišče pod Hudičevim žlebom. Mi smo mu pokazali cepine in 'uspeli v merjenju moči' (sitno prečenje). Pristop na Turn je lahek in smo šli vsak po svoji smeri (levo, desno in naravnost po grebenu). S Hudičevega stebra sem si ogledoval sestop na 'vrh' Hudičevega žlebu (zanima me pristop na Mali Prisank). Prečil sem po skrotju pod steno do samega roba žlebu. Navzdol me je ločil strm, dolg in zelo krušljiv prehod (vse…
To maratonsko grebensko prečenje, od Črne prsti do Bogatinskega sedla je dobrih 20km, sva imela v mislih že dve leti. Lani sva bila enkrat že na izhodišču, a naju je obšla neprijetna slabost v trebuhu (beri strah) in sva jo popihala na Rudno polje. Logistika: Avto bova pustila na Žlanu, 570m. Po markirani poti prek Planine Osredki na Črno prst. Po grebenu do Bogatinskega sedla (vse po markiranih poteh, le na Vrh nad Škrbino bi šla po brezpotnem grebenu, vmes bi skočila po brezpotju tudi na Podrto goro). Sestop mimo Koče pod Bogatinom do Savice. Tu bi potem 'nafehtala' prevoz do Polja (tik pod…
Hotela sva potipati Loško steno, a so nama oblaki branili in sva ustavila na Vršiški cesti. S seboj sva imela PZS vodnik in sva se odločila za sončno Goličico. Menda je pristop zapletena orientacijska uganka. Ni. Z vodnikom v nahrbtniku in karto (Trenta) v žepu nisva imela prav nobenega problema do vrha. Pot je lepo sledljiva in na ključnih mestih označena z možici. Na vrhu sva se presenečeno zagledala v markacijo. In potem še eno in še v napis. Nevemkdosijeupal je na veliko napisal, da stojiva na Goličici. Malce sva sledila markacijam, ki so peljale zahodno. Svet je zagruščen, krušljiv in st…
S Savinjskega sedla sva računala na plezanje po grebenu na Mrzli vrh, a naju je presenetila dobro shojena potka. Do vršne zgradbe Mrzlega vrha je precej lahko in od tu na vrh je možnih več variant. Midva sva izbrala kamin (II) na levi strani grebena. Najbrž je brez plezanja možno po polici v desno (izpostavljeno). Z vrha sva nameravala strogo grebensko (do Mrzle gore sta v grebenu dve izraziti škrbini), a je bilo kmalu preveč izpostavljeno. Malo naprej po grebenu (manjša škrbinica) se je v levo odprl prehod v lažji svet. Od tu sva potem prečila v desno do prve škrbine. Naprej sva šla malo po…
En žalosten in deževen dan. Pozno popoldne je bil ves 'visoki' svet v oblakih. Od Doma pod Storžičem je bilo spodaj presenetljivo malo mokro. Nekje na sredini Žrela sva pokukala ven iz oblakov in družbo nama je delalo sonce z modrino neba. Ob sedmih zvečer sva na vrhu (stopiti sva morala na razgledni kamen) opazovala popolno (= povsem cel krog) glorijo. Lepo darilo. Dol sva šla po isti poti, kar je bila napaka. Iz megle je začelo močno pršeti, tako da sva imela v Žrelu zoprno drsalnico.
Zamikal naju je svet okoli Kotove špice in Bivak na Robu nad Zagačami (Trbiški bivak) je zelo primerno izhodišče za pestre ture. Gor sva šla preko Via della Vite. Pričakala naju je robna zev in moker vstopni kamin (kar nekaj minut sva telovadila pri vstopu). Višje je bilo plezanje občutno manj napeto kot prvič (prvič sem si na vrhu pošteno oddahnil). Najbolj resna stvar se nama še vedno zdi dolga, zagruščena in mestoma ozka polica v desno (strašna izpostavljenost in ohlapne jeklenice). Spotoma sva popila nekaj snežnice obogatene s 'črvički', morda kdo ve, za kakšne živalce gre? Z Bivaka sva s…
Brezpotni greben od Tolste Košute do Košutnikovega turna sva prečila lani. Toda nisva znala določiti posameznih grebenskih vrhov: Obliči in Gamsovke. Tokrat sva se oborožila s TTN in Klinarjevim opisom v Karavankah. Od izhodišča, okoli 1250m, vzpon do Dolge Njive, mimo krav in potem kar naravnost navzgor (čistina med rušjem) na Tolsto Košuto. Do najnižje grebenske točke, 1994m, je prijeten grebenski sprehod (dvoglavi vrh Tolste Košute). Sledi vzpon na Obliče. Vzhodni vrh Obličev sva določila, glavnega seveda še lažje, a pri najboljši volji ni nobenega zahodnega vrha. Nadaljevanje grebena je š…
Lani sva prek Povnove doline prilezla na vrh Na Križu in v vpisni knjigi brala o SZ grebenu Kočne. Vladimir Habjan je bil prijazen in nama je poslal opis grebena. Na Veliki vrh pripeljejo markacije, naprej nam pot kaže rušje ;) Začetek je pravzaprav še prijazen in kmalu rušje preide v lep macesnov gaj. Potem po plantažah rušja do slabih 2000m, kar terja obilo dobre volje... Na ostrih stolpih se začne pravo grebensko plezanje. Tretji je malce siten in direktno ni šlo (najprej 'polovico' stolpa obvoz desno in nazaj na greben in obvoz po levi in kratek spust po majhnih oprimkih in stopih, II-III…
Spodaj vreme lepega ni preveč obetalo (rosilo je), višje (na Tominškovi) sva videla kar nekaj sonca in na Begunjskih vratcih se je za dolg trenutek celo povsem zjasnilo. Nadaljevala sva po markirani grebenski poti prek Rjavčevih glav do Cmira. Sestop z južne Rjavčeve glave (2361m) je bil siten, saj je vsaj polovica klinov povsem zakrivljenih navzdol, za nameček so bili vsi 'totalka' mokri. Vreme se še ni podrlo in sva sklenila nadaljevati do vrha Nad Kuhinjo špica (zanimivo ime vrha: res je špičast in nad Kuhinjo). Opisa pristopa ni, a zemljevid pravi, da v grebenu manjka ena izohipsa (2275).…
Med tednom (30.5.) sva po grebenu prečila Vrtačo, nadaljevanje je seveda Stolov greben. Predlog grebenskega vzpona na Stol sva dobila pri Klinarju (Karavanke, plezalna smer II. stopnje). Od Tinčkove koče sva šla prek Zagona na Sedlo Belščica. Tu se greben in plezarija začne. Najprej na prvega Jelenčka (I) in potem ni šlo po grebenu do drugega (čeprav je v vodniku omenjena II. stopnja). Najprej naju je čakal sestop čez gladke skale in še malo po grebenu (izpostavljeno, II). Tu sva obtičala pred gladko grebensko skalo: gor je šlo, a dol na drugo stran nisva upala (izpostavljeno kot sam hudič in…
Vladimir Habjan je v knjigi Manj znane poti slovenskih gora opisal pristop na Zadnji Pelc iz Zadnje Trente. V Našem Stiku (junij, 2001) je okvirno opisal celotno prečenje Pelcev. Midva sva lani tik pred zimo poskusila s Škrbine za Gradom na Pelc nad Klonicami, a naju je ustavila III v sestopu (5m), zato sva že takrat sklenila, da si bo potrebno težavo ogledati z druge strani... Do sedla med Nizkim vrhom in Zadnjim Pelcem sva prišla b.p. (grapo pred planino Zapotok sva zgrešila, zato sva izbrala travno gredino). Za ogrevanje sva skočila vstran od Pelcev. Pogledala sva si pristop na Nizki vrh.…
Deset dni nazaj sva neuspešno poskušala, kar nama je bilo namenjeno danes. Ob štirih popoldne sva v soncu začela na Ljubelju in se po potki vzpela na sedlo med Zelenjakom in Vrtačo, 1970- m. Od tu proti vrhu Vrtače se pne kar strm greben (SV greben). Midva sva se odločila, da bova z vzponom poskusila prav po grebenu (Klinar opisuje malce drugače: najprej 60m po Osrednji grapi in šele potem na greben, II). Za začetek je greben položen, vendar razbit, tako da je šlo bolje po levi, tik pod grebenom. Po grebenu sem nadaljeval do začetka strmega dela. (Marijana je šla preveč v levo in se je morala…
Pri Domu pod Storžičem sva malce čakala na deževno luknjo. Ob treh sva jo dočakala in šibala sva po Žrelu (povsem kopno) navzgor. Ob štirih naju je na vrhu celo nalahno božalo sonce. Dol sva šla po Petem žrelu, da sva pogledala, če bova našla še kaj od opreme, ki je ostala v plazu. Snega je dovolj za lepo dričanje, le vsi skoki so kopni (nekaj je kar sitnih). Prav zadnji skok, ki te pripelje ven iz stene je pa strašen. Umaknila sva se mu desno ven iz grape. Malce nižje pod tem skokom sva našla eno palico (po Murphy-ju seveda ni bila par od prejšnje). Tu snega potem zmanjka. Do melišča naju je…
Gor sva šla z Vršiča po Grebenski poti. Malce sva raziskovala rumene markacije (tam nekje sva pozimi vlekla bližnjico po grapi na greben), a sva malo pod grebenom našla prestrme in mokre trave in sva obračala. Je že tako, da je neznana bližnjica najdaljša razdalja med dvema točkama. Na vrh Kraj sten sva prilezla po grebenu (s predvrha je kratek in zanimiv sestop do škrbine, II)(vrh Kraj sten je lažje dostopen s poti: malce pred Prednjim oknom zavijemo po pobočju navzgor, I). Z vrha sva po grebenu (nad oknom) nadaljevala do stika z markacijami (lepo in izpostavljeno, večjih težav ni). Na Prisa…
Višje je bilo vse v sivih oblakih, tako da prav lepih obetov nisva imela. Zato se je pa razvila prijetna dirka do Zelenice. Spodaj sva začela ležerno, pri vmesni postaji žičnice sva že letela. Tam se pot zoži in navihano sem skočil v vodstvo, da ji nazorno pokažem, kako tempa ne bo mogla prav dolgo slediti. Počasi sem pospeševal, a se me je vztrajno držala. Pospeševal sem v ovinkih in večal hitrost v strmini, nič. Navita ženska mašina mi je vztrajno sledila. Pri zadnjem pospeševanju na zadnjem vzponu do zgornje postaje je gumb končno odpadel. V drugo ga bo potrebno malce obtežiti... Gosta meg…
Iz Lepene lepo do Krnskega jezera, kjer sta za grdo presenečenje poskrbela dva zagrizena ribiča. Malce sem težil, a sta me takoj zabila, da TNP nima z vodami nič. Nisva vedela za gotovo, če je to res, drugače bi se 'lomile kosti'. Svet okoli jezera je bil v soncu, nasprotno so se nad Krnom zbirale vedno temnejše meglice. Najini cilji so bili kot nalašč zbrani na sončnih vrhovih severno pod vladarjem (nama še neznani svet). Na Lemež, 2043m, sva prišla po 'desni' nemarkirani potki, ki proti vrhu izgine. Od tu sva šla malce po travah in čez grušč ter spet po travah do grebena (sedelce levo od Le…
Na Raduhi še nisva bila. Do izhodišča (Bukovnik) sva šla prek Jezerskega in Pavliča, nazaj sva se peljala v Solčavo in skozi Kamnik. Prek Avstrije je sicer kakšen km krajše, a zato vožnja vzame več časa. Do Koče na Grohatu in na sedlo Durce. Še nekaj časa sva sledila poti, potem sva jo po čistini med gostim rušjem mahnila na greben (greben sva dosegla pri veliki piramidi - možic). Proti Mali Raduhi (2029m) sva poskušala po grebenu in malce levo od njega po prehodih med rušjem, ampak je bilo rušje hudo trdovratno in se ni dalo prepričati, da se nama malce umakne. Na koncu se je izkazalo, da gr…
