Mala Rinka, severovzhodna stena - Vzhodna smer
Prva dva raztežaja je skala bolj tako, nato pa sledi lepa plezarija. :)
Nalaganje ...
Prva dva raztežaja je skala bolj tako, nato pa sledi lepa plezarija. :)
"Mami, a lahk gremo na Falzarego?" "Sej mamo Falzarego doma" Falzarego doma => Krajcarca 30min dostopa, svedri na 1-2m, jasna linija, vacation grades.. Priporocljivo tud za zacetnike, k jim je ta ocena na meji.
Ker smo imeli nekateri naporen sobotni večer, smo se zmenili z mojima 'varovancema' za nedeljsko popoldansko plezarijo na Vršiču. In da ne plezam še četrtič v karieri S raza, poskusimo tokrat desno Varianto. Vstop je bil precej neugleden (nagnjeno snežišče, moker vstop in nobenega klina na spregled, malo višje gor zelena barva v kaminu...) in plezal sem počasi z mislijo, da po potrebi obrnem, a na koncu ni bilo tako slabo in tudi ne težko. Kaj dosti sicer ni notri v prvih dveh raztežajih (tudi drugo sidrišče je bilo treba narediti, ko je bilo vrvi konec), a že po cca 100 metrih se smer…
Med vremenom in želji, da se vplezava v neki zadevi, ki je še nisva plezala, je Golnar podal odgovor: "Žuli njen pes". Začetek je šel, previsna poč levo od Kratkohlačinih lopic pa je zgledala mokra in napolitankasta, tako da sva obšla ta del po Kratkohlači. Nadalnji kamin je zgledal klinonesprejemajoč, tako da sva obšla levo na raz (kar se je na koncu izkazalo za težjo in bolj krušljivo varianto). Ker je vris v Golnarju samo nakazujoč, skica je pa itak mal čudna, sva nadaljevala v logično končno zajedo (kao plate na skici) Rdečega vraga. Tam je dosti ključna grif-luska zgledala, da se bo zdaj…
Zaradi vročine in nevihtne napovedi sva spremenila prvotni plan. V pogajanjih o alternativi je G. predlagal kar eno neznano smer izbseznama, kar običajno pomeni težave in zaplete. Tudi tokrat ni razočaral. Poleg te smeri sva žulila ti mal Redečega vraga in v podaljšku Kratkohlačo. Ķrša sva se naučila, tako da sva ready za sezono. :dzek:
Po zaplezu v Mandolinco, odplezu in delikatni reševalni prečki se mi ni dal in sm se v previsku potegnu za komplet. Se splača friknit in abzajlat, 3 zgornji cugi so whatever.
En teden po izpitu v Turncu smo kot novoizšolani tečajci končno doživeli svojo (za večino) prvo Paklo. Manjši del ekipe je v kamp Vesna prišel že v četrtek. Medtem ko so nekateri petek izkoristili za hajkanje, so mentorji odkljukali nekaj smeri s svojega seznama želja, preden so se posvetili nam tečajcem. Večer se je nadaljeval z golažem (sosedov pes se je razveselil ostankov), kopanjem ob sončnem zahodu in lovlenju ravnotežja na slackline-u čez dovozno pot kampa. Preostanek ekipe je kapljal v kamp do poznih večernih ur. S čelkami na glavi in vodnički v rokah smo z dodeljenimi mentorji…
Smer sva preplezala v okviru tabora KA na Kriških podih. Smer sledi žlebu ob robu enega od značilnih stebrov JV stene Planje. V smeri sva našla 3 kline, nekaj sva pustila še svojih, predvsem v težjih raztežajih. Najtežji prvi raztežaj (V+) niti ni toliko težak kot neroden, saj za noge malo zmanjka stopov in se je treba kar nekako prekobacati čez balvan v kaminu :smesko:. V drugem raztežaju sledi pokončen IV+, v tretjem pa neka čudna plošča nedoločljive težavnosti, sitna predvsem zaradi slabega varovanja. Zadnje težko mesto je kamin (V), ki pa se ga ta obplezati po levi, ampak je tudi tam kar…
Končno sem preplezala Colatoio :) veliko šalčk v rahlem previsu, skala je top.
Včasih bi človek rad plezal, a ima vesolje druge plane. Kljub omejenemu časovnemu oknu sva s Šefom zadnji dan zarinila v najdaljšo smer. Verjetno ni pomagalo, da sem malo zgrešil prvi štant in sva se zato prestavljala, pa tudi ne, da sem na tretjem 10 minut gradil hobotnico. Za številne kvalitetno zataknjene trikame pa se ne bom opravičeval nikomur. Kakorkoli že. Ko sva si izračunala, koliko časa bi potrebovala za podvig, sva ugotovila, da bi se ob prihodu v dolino počasi mračilo, naju pa bi čakala še pot v Slovenijo. Če bi šlo vse po planu! Ker nisva psihopata, sva raje izstopila po gredi za…
Tokrat z malo zamude, ampak vseeno - da ne gre v pozabo! Zadnje dejanje zlate generacije. Ne nek lep vikend v aprilu 2026. V divjini zahodnih Julijcev: Kot še vsakič doslej, smo tudi letos dočakali pomlad, ki pa sivemu volku prinaša mešane občutke. Lansko leglo je namreč zaključilo z zimskim izobraževanjem, zato bo to zadnja skupna tura v sklopu alpinistične šole. Ko na zbirnem mestu – izvoz za Gameljne – pregleda trop, opazi, da je tudi tokrat manjši kot na začetku zime. Premnogi so gore zamenjali za primorske stene. Tam je življenje enostavnejše. Da bi lažje držali krimpe, so si kratko…
Smer je precej bolj vertikalna kot se je spomnim in ponuja kar lepo plezo kljub nizki oceni. Štanti so skladno s spominom še vedno lepo v senci tudi med pripekanjem opoldanskega sonca zato jo z veseljem priporočim komurkoli. Ana je še drugič ta dan povedla navezo čez smer in trenirala zatikanje metuljev ter zank za luske. Sam pa sem po skoraj enoletni pavzi in treh dneh plezanja v Paklenici v tej smeri potrošil še zadnjo energijo.
Splezati to smer je bila moja želja letos, a ni bilo tako lahko najti še enega navdušenca. Potem se je kljub utrujenosti le zagrel Tomi. Smer je res lepa in zelo lepo navrtana. Le po detajlu v 6b+ ne vidiš svedrovca in moraš zagrizti na zaupanje, da ga boš kasneje zagledal. Sicer pa je psihološko nenaporna. Prvi štirje cugi so mi bili sicer podobne težavnosti, ne glede na to, ali je pisalo 5c, 6a, 6a+ ali 6b. Povsod je bilo treba malo pogledati, se napeti in narediti gib. Sicer pa smer ne utruja preveč, saj je kljub relativno visokim ocenam smer pretežno 5a-5b z mnogo šalcami, a detajli so…
Tole je pa kr težko. Po treh poskusih sem le skočil do stranca, nakar sem ugotovil, da tam še ni konec težav. S kompletom sem se le privlekel čez. V bistvu se človek vpraaša, če ni bolje zadnjih 10 m na vrh narest po drugi strani, kjer se malo popleza, ampak isto bi lahko rekel skoraj za vsako smer :| pač zadnje nerešeno vprašanje alpinizma. Spodnje 5ke so pa zelo luštne in zjutraj lepo v senci. Predzadnji cug nekoliko težji in bolj pokonci. Navrtano zadostno in veliko možnosti za trikame. Priporočam.
Po navrtani Lambi še ena smer na kline, ki pa je bila orientacijsko malo bolj zoprna, saj na vstopu nimaš pregleda nad steno. Zato sem verjetno vstopil kakih 15 m preveč levo in se potem v prvem raztežaju prebijal čez strme trave v desno, a prišel sem v smer. Soplezalka je v izraziti levi prečki skoraj doktorirala, jaz pa sem vmes iz dolgčasa dobil zanimanje za botaniko in nabral dve sukulenti za posadit doma. :) Višje gori je soplezalka hotela nadoknaditi izgubljeni čas in kot v prejšnji smeri pobegnila v prelahek svet, ki je bil prej III kot VI+. "Takole brez detajla pa že ne gre" in spet…
Glavni raztežaj je za obliznit vse prste. Kompaktna ježkasta skala, čudoviti prehodi in konsistentne težave. Med lepšimi cugi v rangu te težavnosti. Lep skrit in miren kotiček v zatrepu Robanovega kraljestva. Hvala Anji in Alini za super smer. Midva sva imela mega dan.