Julijske Alpe
V soboto sva z Dušanom (končno) ponovno obiskala Mangart. Tokrat sva za izhodišče izbrala “kultno” ferato Via Italiana, ki je znana predvsem po svoji izpostavljenosti. Prejšnji dan sem prebral skoraj vse povezave, ki jih je ponudil google in sklenil, da omenjeno ferato tudi obiščeva. Zap
Zaključna? Cesta prevozna do razcepa za kočo (1850 m), sneg ni pomrznil, spodaj je bil sicer kar kompakten, ko pa je treba na 2300 m peš naprej, je bilo pa vse bolj gnilo. Dol smo v megli in dežju smučali po Zimski z italijansko varianto, vse še zelo lepo zalito, smuka zgoraj slaba, pod smučmi začuda niti ni veliko plazilo, nižje se vse lepše vijuga. Brez prekinitve (nekaj metrov obveznega štamfanja) se prismuča do avta. Zaključna! Cestarji so v soboto finiširali s čiščenjem ceste, rampa zjutraj zaprta, popoldne odprta, splača se pripeljati 100 m nad tunel, tako da smo takoj na snegu, ki je z…
Na SV flanki (6.2.2011) , tokrat na smučeh: TKG . Vrhunec smučarske sezone, na katerega sem čakal vse od začetka februarja, ko sem se z vrha Viša zagledal v SV steno Prestreljenika, kjer mi je v oči padla široka bela črta. Izjemna flanka: strma, prostrana in zračna - to je to, kar si ljubitelji strmih smučin lahko le želimo. Vesina je celo tako strma in zračna, da ob prvem obisku nisem bil prepričan, ali se jo bom s smučmi sploh kdaj lotil. Vso pomlad sem čakal na tisti neopisljivi lahkotno smučarski občutek, ko so strme smučine urezane z lahkoto in popolno zanesljivostjo, in ta občutek sem d…
Zaključek 10. smučarske sezone. Snega je bilo letos res ogromno, žal jo je grdo zagodla pomlad, ki zaradi muhastega vremena in razmer strmih smučin ni omogočala, tako da je veliko novih in zanimivih želja, ki bi bile ob tako debeli snežni odeji verjetno uresničljive, ostalo le v mislih... Še nekaj lepih utrinkov si lahko pogledate pri Boštjanu .
Pred šesto smo pod Borutovim vodstovm že expresno noreli po cesti, ob osmih 'plezali' navzgor po J steni in se zatem zataknili na že močno odjenjanem ključnem prehodu (JV orientacija), pravzaprav na vrhu velike rampe, kjer je kraljevala neprijazna opast. Z vrha KMM je dosedaj edini smučal Mauro Rumez, vendar poteka smeri nismo poznali. Sam je navedel smer kot via Slovena, 45-50°, kar bi lahko pomenilo tudi v okviru markirane poti, ki se osrednjemu delu J stene umakne. Pogled (recimo s Kotovega sedla in nad Koritnico) nakazujeta na dve možni varianti spusta, ki se združita nekje na slabi polov…
S raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280 m) je tako opevan, da ga je bilo potrebno enkrat potipati. Ker je Manjca pri rehabilitaciji še v 'asfaltni' fazi (v soboto prikolesarila na Pecol, v nedeljo na 'Mangart'), sem si izposodil Pikico, ki je po neumornem namakanju v horizontalni slanici, že pogrešala vertikalo. Seveda sva se lahko zadovoljila samo s celotnim razom, ki ga začuda pleza le slaba tretjina, večina začne kar na sredini. Malce naju je vnaprej sicer mučil raztežaj v spodnjem delu, kjer naj bi bila plošča z gladkim previsom (IV+), tako da sem doma trikrat preveril, če imam plezalnik…
Gamsov rob naju je resnično dolgo vabil, pravzaprav vse od takrat, ko sva si prebrala Avčinovo štorijo o bingljanju na vrvi. Opisa sva imela celo dva, italijanskega sicer nisva preveč zastopila, Miheličev je bil pa bolj vzpodbuden, a se je v zgornjem delu izkazal za precej netočnega, kar pa sploh ni bistveno, saj si smer verjetno vsak 'plezalski posebnež' izbere po svoje, glavnih prehodov pa praktično ni moč zgrešiti, ker so ponujeni na pladnju. Gamsov rob je stranski greben, ki se iz doline Mangartskih jezer pripne na glavni greben tik Z od Hude škrbine, ki Kortiniški Mali Mangart loči od Ma…
Kam si odšel tudi ti, Cjajnik? Nisi šel prostovoljno, praviš! Tudi tebe so, ne? Drugi še pridejo na vrsto. Tako to gre! Žal... Cjajnik sva na srečo spoznala v njegovih še neupogljivih časih, ko ni kar vsakega akcije hrepenečega planinca spustil na svoje teme, temveč si moral nanj splezati, po normalki si se moral poskusiti v celo malce previsni poči štirice, tudi po najlažjem pristopu po S grebenu si se zgoraj moral potegniti čez previsno trojko v kaminu. Zdaj pa, zdaj pa pride gor vsaka 'gospodinja', ki jo adrenalina željni mož za sabo na vse pretege vlači na špagi. Se oproščava za primerjav…
Mangart (zaključna?) Drage lekarniške maže niso Manjci prav nič zalegle, zato pa je čez noč 'zagrabila' krema (dobesedno) za krave. Zgleda, da veterinarji stvar bolje obvladajo, kajti hematom zjutraj ni bil več boleč in je 'ponosni' lastnici celo dovoljeval skoraj normalno hojo. Odločili smo se za kratko 'door-to-door' turo na Mangart, ki je postala tradicionalna M&M zaključna tura smučarske sezone. In pri zaključku bo, kot vse kaže, tudi ostalo :( Namerno smo bili bolj pozni, saj smo glede na napoved in nizke temperature pričakovali globoko pomrznjen sneg, kar se je izkazalo za utopijo, saj…
V čudnih razmerah sva Slovensko grapo v Mangartu, ki se zaključi na vršnem severnem/mejnem grebenu na 2500+ m, že obiskala in takrat naju je na izstopu/rami v levo naravno zvleklo v zalit ožji žleb, ki teče tik ob grebenu, a se je zaključil s previsnim skokom na 2600- m. Nadaljevanje sva le z očmi pregledala desno za robom, sklepala na priključek na Zimsko smer in se zaradi pozne ure odločila za spust. Vseskozi naju je pa 'glodalo', koliko snega bi moralo biti, da bi bilo nadaljevanje do vrha Mangarta zalito. Spletno oglaševanje pršiča in dejstvo, da s Plazja do avta še nisva prismučala, naju…
V celoti zamorjeno jutro naju je pod steno že pripravilo do obrata, a je kompromis ("Sam mau skočva pogledat do skoka, brez smuči!") začuda obrodil 'vzvišene' sadove. Bolj revna snežna podlaga se je vdirala navkljub temu, da je grapa obilno splazila ( JZ grapa Visoke Ponce, ki pada s Forcella Ponza ) - in po takem je smuka prava muka ;) Višje so se razmere popravile, skokiči so bili tudi ustrezno ledno-snežno zaliti, tako da sva bila ob neprijetnem tuširanju hitro čez. Nad skokom (1800 m) se grapa porazgubi na velikem snežišču med Visoko in Srednjo Ponco, kjer sva v labirintu prehodov v smeri…
Pomladna goljufija na Mangart nama je prišla tako v kri, da sva jo z veseljem posvojila za tradicionalni zaključek smučarske sezone. Kot nalašč je bila cesta tudi na sveže sfrezana vse do vhoda v zadnji tunel, pogled na drugi strani je bil pa zelo obetajoč! A glej ga zlomka, kako sva neumno pogledala na drugi strani vršne glave. Žleb, kjer poteka Slovenska pot, je bil kopen, Slovenska grapa je bila neuporabna, vstop Zimske smeri pa tudi povsem suh. Pociljala sva na običajni obvoz levo po jeklenicah Italijanske poti, ki pa so bile ravno tako vse kopne, pravzaprav sva že pozabila, da je tam tol…
V vstopnem žlebu sva se za začetek pritoževala nad zoprno drčo, zatem pa razočarano obstala pod skokom, ki je bil pred dobrima dvema mesecema bolje zalit. Vrnila sva se nazaj in poskusila z obvozom po markirani poti, a je bila zelo izpostavljena ter strma prečnica že zjutraj povsem gnila in bi popoldne ob obremenitvi verjetno splazila čez prag. Poklapano sva se vrnila pod steno, ugotovila, da nama je ušla dobra ura, in se poslovila od Jalovca, saj enega od ključnih prehodov ne bi mogla odsmučati, peš pa že poznava... Po snežišču sva se spustila nazaj v zatrep Koritnice, kjer sem bil sam tako…
Bukovnika (leži povsem v Italiji) gorniška literatura ne pozna kaj prida, v slovenščini je kratek stavek zapisan v plezalnem vodniku Nad Mangartsko dolino, drugod je le omenjen. Pristop po SV pobočju je na kratko orisan v Alpi Giulie (Buscaini), ki omenja tudi pristop iz Remšendola (JZ pobočje). Tu se ena zgodba konča, najina pa ravno prične... Za markacijami proti Plazju, tik pod njim (vpadnica Bukovnika) desno v zagruščeno grapo, ki pada z Rateške škrbine (1851m) med Bukovnikom in Kopo. V spodnjem delu žlebu se je v levo odprl prehod na SV pobočje, ki pa naju zaradi poraščenosti (žal?) ni p…
S Pikico sva v podobnih razmerah ponovila turo od lani ( Mangart uber alles , 19.6.). Sončno jutro sta proti vrhu žal zamenjala megla in veter, tako da je bilo tudi za orientacijo (beri pestrost) na začetku spusta poskrbljeno... Tokrat sem v živo lahko opazoval, kako je v danih (pozno pomladnih) razmerah in na takem terenu (dolge prečnice, vse tudi delno navzgor) snežna deska bistveno bolj omejena od smuči. Ne samo, da z desko navzgor (ali čez kratke kopne odseke) ne gre in jo je potrebno večkrat odpenjati. Problematično je, da pod smučmi od sonca namočeni gnilec na veliki strmini hitro splaz…
Popoldne je navkljub vremenarjem in 'celodnevnim deževjem' še vedno sijalo sonce in sva šla reševat, kar je od dneva še ostalo. Z vršiške ceste, 1200m, po PP na Visokega Mavrinca, 1564m, in naprej po slemenu/grebenu (večinoma skozi rušje 'izžagana', nezahtevna pot) na Kumlehovo glavo, 1785m. Razgledi z glavnega grebena so za 'polovico neba' (veriga Rateških Ponc z Mangartom in Jalovcem) bogatejši od 's klopco opremljenega' in glede na vpisni knjigi bistveno bolj obleganega razgledišča z Visokega Mavrinca.
Za 'spremembo' jutranje deževje in spet nadaljevanje vožnje proti Mangartu, ki nudi edino slovensko poletnosmučarsko door-to-door varianto. Tokrat se je z avtom dalo pripeljati do zametanega vhoda najvišjega tunela (okoli 1850 m). Na snežišču stisnjenem med Mangartom in Rateškim MM sva pod kopnim vstopom v Zimsko smer odvila na Italijansko pot in se nad jeklenicami (Italijanska pot nadaljuje v levo, kjer po dolgi in izpostavljeni prečki obvije vršni del Mangarta) v desno navzgor čez manjši rob priključila Zimski smeri, po kateri sva pristopila na vrh (uporabna varianta, kjer se umaknemo moreb…
Pred šesto uro zjutraj sva na deževnem Nevejskem prevalu utonila v osvežilen spanec, dokler naju ni sredi dopoldneva priklical Mangart. Razpoloženje nama je dvignila cesta, ki naju je pripeljala skoraj 1800m visoko (zadnja serpentina pod najvišjim tunelom), tako da do snega ni bilo prav daleč. V megli sva nad Rateškim Malim Mangartom vdela v Slovensko grapo (IV+, 200m), ki niti ni klasična grapa in je bolj spominjala na 'za dva do tri ratrake' široko, enakomerno strmo in ravno pisto, ki se zaključi na rami v S(V) mejnem vršnem grebenu Mangarta (2481m ?). Grapa je bila odlično zalita, brez izr…