Stol
Oblačno. Prisopihala gor iz Valvasorja. Zgoraj močan veter in oblačno. Snega ni. Začuda precej obiskovalcev. Sestopila.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kategorija
10.920 novic
Oblačno. Prisopihala gor iz Valvasorja. Zgoraj močan veter in oblačno. Snega ni. Začuda precej obiskovalcev. Sestopila.
Divje robe. In lepo vreme. Ni lepšega za gorniško potepanje po pozabljenem grebenu. Tole sva videla: Dovški križ je križišče grebenov, trije kraki so 'visoki', le četrti (južni) 'enakomerno odsekano' pada v Vrata. Pravzaprav je južni greben dvojen: Kopice in Šplevta. Greben Kopic kaže nabrušen obraz z vseh strani. Zelo lep pogled nanj je z grebena Šplevte. Pred nami se odprejo tri markantne kopice in to v treh nadstropjih: najvišja je priraščena na vršno pobočje Dovškega križa in ni tako nabrušena in mogočna (2399m, nekje od 10-20m relativne višine), srednja deluje najbolj strašljivo (2300+m,…
Iz Mač (pri Preddvoru) sva 'tekla' na Storžič (malce krajše kot na Grintovec; od potoka je za 1400 m višinske). Kar lepo nama je šibalo, nad Kališčem je pomagalo tudi sonce. Zgoraj je bilo za razliko od spodaj vse jasno, a se meglice s tem očitno niso strinjale in so to tudi kmalu dokazale. Mesnerju sporočava, naj se počasi kar začne pripravljati za Tek na Grintovec, če bo šel gor tečt z žakljem cementa, potem sva mu že čisto blizu za petami...
Popoldan sva mela mal cajta in sva šla mal pošnofat na ta mal Draški vrh. Gor sva priletela z Rudnga pola in prek Viševnka. Ni blo prov dost cajta, sva pa pregledala grebenček prot ta velkmu Draškemu. In se začetek kar da prelezt, težave so za I-II. Prečla sva do konca skal (naprej je travnat greben do sedla s ta velkim Draškim) in se po grapci spustla (en mal sitn) do rdečih pack in šibala nazaj na Srenski preval, dol na sever in prek Kačjega robu na Zlate vode. Na Rudnem sva bla glih pred temo.
Travniška/Travnikova dolina. In nad njo cela rajda grebenskih vrhov: Plaski Kuk, Planja, Travniški rob in Travnik. Ter trop kozorogov in še več gamsov. Poglejmo. Z Vrsnika sva po markirani poti dosegla Planino za skalo (ubogala sva nasvet in malo pod planino skrajšala pot, planino sva b.p. dosegla direktno po strmem travniku), tam sva zapustila markacije in čez lovski prehod (jeklenica) nadaljevala v Travniško dolino. Nadaljevanje je bilo pesem. Našlo naju je tudi sonce in vsa okolica je oživela. Pot sva zapustila in se povzpela do vznožja Plaskega Kuka. Čez strm prag (strme pečine po vsej ši…
Lani decembra sva pozimi po 'napačnem' prehodu splezala iz Spodnjega v Srednji kotel (zato nama je tudi zmanjkalo dneva za vrh Na pečeh). Tokrat sva dobro prebrala opis: prehod je na desni strani. Tam je strm žleb in 'potka' se vije večinoma po travah levo od žlebu. B.p. Nadaljevanje v Zgornji kotel je povsem lahko in kmalu sva bila na vrhu Na pečeh (imenovan tudi Vrh za stenami), 2039m. Na severni strani pozimi ni sonca, ne? Ne! Špikova škrbina in sonce sta bila tako lepo poravnana, da sva se lepo grela. Tu je že vse snežno belo in mrzlo, bliža se zimska pravljica. Na 'divje' sva prečila pod…
Okoli Špika je bilo v nedeljo na nebu vse modro. Štartala sva s ceste, ki se odcepi pri Jasni in konča nekaj pred Žago (do sem se b.p. pride z avtom), nameravala pa sva pogledati za prehodi do Rigljice in morda še malo naprej proti Rušici. Lovska? pot (povsem spodaj poteka ob Rogarjevem grabnu) je zelo dobro shojena in lahko sledljiva do križišča na 1600- m. Tam potko prečno preseka gorniška pot PP. Nadaljevala sva navzgor (malce slabše sledljiva pot) in kmalu sva pristopila na Kurji vrh (tu se na martuljške gore odpre neopisljivo lep razgled), kjer je vpisna knjiga razkrila, da še zdaleč nis…
Od leta 1996 prirejajo tek na Grintovec. Štart je pri Domu v Kamniški Bistrici, cilj je na vrhu Grintovca. Višinske razlike je za 1958 m, najboljši čas je letos Andrej Mesner popravil na neverjetnih 1 ura, 21 minut in nekaj nepomembnih sekund. Uradno se na vrh hodi 5 ur in pol. Brez počitka seveda. Za ta gorski tek sva vedela od 1998 in malo po malo naju je firbcalo v kolikšen času bi zmogla 'priteči' na vrh. Prejšnji teden naju je Robertov MY WAY dodobra 'znerviral' in tako sva v soboto popoldne prijetno dremuckala v avtu pred Domom v Kamniški Bistrici in čakala, da preneha deževati. Ob pol…
Po stari trenski poti direktno na greben, po grebenu čez Ušje, Plešivec, Trentski Pelc in vse do Srebrnjaka, potem po mulatjeri dol v Trento. To so bile najine sanje, za sanjanje pa je bilo krivo prekrasno vreme, ki se je zgodilo v nedeljo dopoldne po poplavljeni soboti. Avto sva pustila v zaselku Pri cerkvi (Sv. Marija), prekoračila brv in nasproti britofa poiskala začetek brezpotja, ki vodi na Staro utro (opis v JA, Mihelič). S ceste človek ne bi verjel, da je mogoče priti čez začetno steno, a od blizu potka prav umetelno vodi prek pregrade (pomaga tudi jeklenica). Začetni del poti je vzdrž…
Od spodnje postaje žičnice sva tekla na Vodine (zdaj se narobe reče Ledine). Vreme je bilo lepše od napovedi (tudi sonce se je kazalo) in pri koči sva se odločila, da ne bova takoj sestopila. Tako sva nadaljevala na Veliko Babo, prečila po grebenu do Male Babe in sestopila mimo Jenkove planine. Markirana pot, ki gre direktno na Babo, je spet odprta in na novo označena. Greben je bil nasploh fin, celotna tura pa ravno pravšnji izlet za nemirno vreme. Snega je bilo na turi bolj za vzorec, še sonca je bilo več :) Mala Koroška Baba, 2018m, je bila včasih tam, kjer je sedaj Ledinski vrh, potem so…
S Škrbine pod Prestreljenikom se prek neizrazitega začetka vzhodnega grebena (Grdi vršič, 2340m, in Ovčji vršič, 2282m) vzdigne stena, ki je strmo odsekana na obe strani (na eni strani je Krnica, na drugi Skripi). Beseda teče o grebenu Stadorja. Vrh grebena je kota 2235m, greben se potem počasi spušča do dvoglavega Velikega Stadorja (2165m in 2161m), dokler se pri Sklepu, 2136m, enakomerno visoki greben ne zaključi, razcepi in 'pade' navzdol. S Prevale sva jo kmalu po brezpotju ubrala na škrbino med Stadorjem in Ovčjim vršičem. Snega je bilo ravno prav, da so bile vse luknje prekrite in so ko…
Da je lahko ena stvar tako podrta! Že začetni del grebena je hudo krušljiv, nadaljevanje je pa tako podrto, da vsak hip pričakuješ grebenski odlom. Za nameček neprestano padajoče kamenje (z vseh strani se kruši) občutek krušljivost potencira do neba. Okolica stanje še izostri s preperelimi stolpi na obeh straneh grebena. Edini 'trdni' objekt je zelenkasto modro oko Jezera v Lužnici, ki jasni sivo okolico. Škofič, 2013m, je najbolj vzhodni dvatisočak Krnske skupine. Zelo dolg dostop je iz Bohinja, ki naju je počasi privlekel do piramide s kroglo (spomenik iz prve svetovne vojne, pod Malimi pes…
Dež je pridno lil z neba, tako da je k mokroti le majhen del prispevalo znojenje, čeprav sva šibala na vso moč. En, dva in že sva bila na vrhu. Dokler ne bo vremena, štrajkava in bova trenirala le Blitzkrieg. V nedeljo sva blickrigala na Zelenico.
Zvečer sva za trening letela na Storžič in Marijana je bila na vrhu prej kot v eni uri (Dom pod Storžičem, skozi Žrelo). Ni čudno, da sem se zadnjič nekemu gorniku močno zasmilil, ko me je vsega zasoplega videl, kako me Marijana neusmiljeno goni navzgor in še nahrbtnik je nosila za oba... Zato na tem mestu dajem pobudo in sprejemam podpise podpore proti mučenju dedcev s strani pretreniranih matron!
Pravzaprav sva se vzpenjala proti Kukovi špici (čez Vrtaško Sleme) in na prečni lovski poti naju je dobil dež (napoved je bila slaba, ampak dopoldne je kar dobro kazalo). Prehitro sva začela s sestopom in v Vratih se je nad nama povsem zjasnilo. Nisva vedela, ali bi se smejala ali jokala. Potem sva se šla smejat pod Vršič. Malce pred Kočo na Gozdu sva ustavila avto in se po nemarkirani poti (PP) povzpela na Veliki Mavrinc (Špica v Sedelcih, 1562m). Razgled nama je vzel dih (vzpon sam ti ga ne more, je prekratek). Pred nosom se vidi zelo veliko (odtod naslov, le Oltar se malo skriva za Ponco)…
Greben Macesnovec - Dimniki - Luknja peč je na pogled (lep je iz Mojstrane) pravcata žaga z enakomerno rastočimi in ostrimi zobmi. Pot s Krme na Luknjo peč sva spoznala pred kratkim, tokrat sva se odločila za pristop na greben po poti PP iz Kota (Severni pristopi, Mihelič). Z užitkom sva si opis kraljevske etape PP prebrala tudi na spletni strani Lada Brišarja . Odcep z markirane poti (V Gubah) na PP je nezgrešljiv. Vstopni gladek skok je za ledeno mrzle prste precej zabeljen. Res, da so v skoku stari klini, a ne vlivajo pretiranega zaupanja. Skala je gladka, oprimki so majhni in še mraz se z…
Vreme jo letos res gode po svoje in se za vremenarje kaj dosti ne briga. Opoldne je bilo proti napovedi na Vršiču sonce in zato pod Malo Mojstrovko vse črno (črno je bilo seveda od obiskovalcev). Greben do Travnika (in Kola) sva poznala od lani, težave so skromne, možici pa posledično preštevilni. Žalostno je, da se je našel tudi junak in smer markiral (nekako do Zadnje Mojstorvke), spet drugi so obujali gradbene spomine na dni, ko so se z nago rito še igrali v mivki... Greben se po Kolu občutno zniža (škrbina, 2200- m), nadaljevanje grebena (greben Šit) s številnimi vrhovi le rahlo valovi na…
Stanko Klinar v knjigi 100 slovenskih vrhov vabi na Bavški Grintavec s 'fantovsko turo' po brezpotnem vzhodnem grebenu. Avtor svetuje pristop na vzhodni greben po severni steni Sravnika, in sicer iz velikega kotla, ki ga oklepata Grintavec in Sravnik (saj ni pametno, da bi začeli z Velikih vrat - tam je 'grdo'). Takemu vabilu ni, da bi odrekla, in sva se znašla pod Sravnikom. S kotla navzgor naju je pozdravila 'ornk' stena, ki jo tik desno od Sravnikovega vrha preseka šibka točka. Širok žleb, ki je od spodaj zelo nepregleden (polno variant, ki se cepijo levo in desno), sva naskočila z leve, p…
Dolgo časa sva čakala na lep dan, da si pobliže ogledava nama tako željeno Loško steno. Za izhodišče sva izbrala Zadnjo Trento in nato markirano pot mimo Zavetišča pod Špičkom na Škrbino za Gradom in sestop do sedla Čez Brežiče. Najin pristop do Loške stene je med daljšimi, v zameno sva imela krajšo vožnjo z avtom. Na vrh Plešivca vodi lahka in dobro shojena potka, nadaljevanje grebena kmalu postane znatno težje. Na Bavh sva se iz škrbine vzpela po travni gredini, ki teče levo pod grebenom. Na vrhu je bilo pestro: pridružila sva se štirim gornikom, ki so nameravali celoten greben preplezati v…
Po e-pošti je prišlo sporočilo, da naju v domu čaka ena moja smučka (Andrej, hvala). V petek popoldne je bilo končno lepo vreme in sva šla v Peto žrelo poiskat še drugo smučko, ker z eno se bolj težko smuča. Po markiranem Žrelu gre najhitreje navzgor, zagotovo pa sestop v kopnem in brezpotnem Petem žrelu ni med najhitrejšimi. Zgoraj v Petem žrelu skokov ni, nižje je vsak naslednji pragec težji, zadnji prag (vznožje stene) je absolutno pretežak. Malo nad njim naju je polička vodila v desno ven iz grape v lahek svet pod steno. Nekaj nižje sva potem zavila nazaj v levo in na melišču pod nepreple…