Karavanke
Včeraj se je moj tekaški prijatelj Matej Hribar odločil, da od lani poravna dolg do trase Treh vrhov, torej, stati na Grintovcu, Stolu in Triglavu v 24. urah. Že lani sem mu obljubil, da mu bom v primeru ponavljanja poti šel za podpornika oziroma supporterja, kot radi rečemo. Rečeno - sto
Jani Marn - blog
Vzhodni greben Stola: Jelenček, zahodni vrh, 1995 m: severovzhodni žleb, 40- °, 250 m. TKG
Pred slabima dvema letoma sem med brskanjem Tekaškega foruma našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi sam opravil s potjo se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljali. Na vrhu Grintovca, 2558m ob 7h38min Tudi midva sva varno sestopila preko Mlinarskega sedla. Ko sem mislil, da je zahtevnega sestopa že konec, mi je na zadnjih petih metrih snežišča na Zg. ravneh zdrsnilo, da sem padel in udaril v kamen. Uspelo se mi je »kvalitetno« potolči. Tone na koči si je verjetno mislil, da…
Jani Marn - blogPred slabima dvema letoma sem med brskanjem Tekaškega foruma našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi sam opravil s potjo se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljal
Jani Marn - blog
Tokrat sem spoznal še v vseh pogledih najlepši in najlažji pristop do najvišjega ozebnika Julijcev (čeprav ima Žleb Hude police v nasprotju z uradnimi 800 m v resnici 'samo' dobrih 700 m višine, je še vedno daleč pred vsemi), ki poteka desno od markirane poti in vodi skozi slikovito grapo s slapovi. Zaključek spusta pod ozebnikom pa je daleč najbolj smučarsko, če pod steno nadaljuješ daleč v levo, dokler se za prečenjem macesnovega gozdička ne odpre prehod v Špranjo. Prehodov je sicer več, vsaj dva sta smučarsko užitna (eden kot zgoraj opisan, drugi pa z iskanjem prehodov začne med macesni),…
Čez Viševo SV deber sva s smučmi že plezala, a sva morala smučati na drugo stran. Takrat je bilo jasno, da je smer v dobrih razmerah zelo lepo smučljiva - prostora je namreč presenetljivo ogromno, le dva kratka odseka sta ožja, pa tudi tam se da zavijati. Dvakrat kasneje sva v steni obračala, ker sploh nisva prišla čez (kopen) ključni skok. Tokrat je bilo potrebno poskusiti tudi v hladni zimi, ko je skok še okovan v led; vsaj upali smo, da bo. In je tudi bil! Še več, ozebnik je bil tako lepo zalit in snežne razmere (razen na par mestih) tako ugodne, da sploh ni bilo dileme, kje bomo smučali v…
Južni žleb (Canalone sud) sva že velikokrat gledala, a se prav v ključni del (zavoj desno) od nikoder ne vidi prav dobro. Sicer je pa glavni problem, kako sploh priti do žlebu, kajti direktna varianta je res le malokrat zalita, na desni sta sicer tudi dve možnosti, najbolj atraktivna (= fotogenična) pa izgleda leva varianta mimo Stolpa vrh Strmali in tja smo se tudi zapodili. Spodaj nad Stolpom smo morali kar štrikati in se varovati, začuda pa je bil zatem sam žleb presenetljivo lahak (v celoti zasnežen), res je pa najbolj strmo na zgoraj omenjenem vogalu. Sama kulisa z vseobsegajočim megleni…
Dobrohoten nasvet, da milostni strel ne bo potreben. Vodole se že sliši zelo čudno, raje pusti na miru! ;)
TKG: Pogledali smo za sledmi vertikalcev (http://vertikala.mojforum.si/vertikala-about1189.html), pa je bilo že skoraj vse zapihano. Smuka je skoraj v celoti res zelo dobra, snežna podlaga pa "teoretično" ni povsod ravno najbolj vzorno stabilna. Vršnih 20-30 cm snežne podlage je v zgornjem delu grape malo sumljivih (pod vršnim napihancem je konkretna skorja, pod njo pa plast "ničesar"), v globino je potem sneg vzorno zbit in predelan.
Nad 2000 m se je obetala jasnina, tako da smo ciljali čim višje, ampak megli nismo ušli in vrh upravičeno nosi ime 'dimna gora', začuda pa slovi kot izreden razglednik. Že drugič sva tako z Manjco ostala prikrajšana za bližnje poglede na ostenje in skupino 'Visokega stražnega stolpa'...
Southutte - Medvedji dol - po osrednji grapi čez S steno na vrh. Grapa je bila za smučanje skoraj idealna, izjemno zalita in zelo dobre snežne razmere - večinoma lepo smučjliv 'zbit sneg', malo pa tudi 'mešano'. Po drugem vzponu na vrh čez streho na levi sva se z Boštjanom zapodila na Orličje (2139 m) in po odlični podlagi odsmučala sicer kratko, a luštno in strmo variantico S dol v krnico v smeri Stolove škrbine. Čeznjo (malo navzgor) in po Janezovem žlebu v Medvedji dol. Smuka v 'riži' tudi zelo dobra in to vse do ceste. Edino sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki, gotovo zaradi premoč…
Po dolgih in smotanih peripetijah nam je le uspelo priti do Corsija, kjer sta Marijana in Boštjan odpovedala poslušnost in mi zmatrana ušla navzdol. Kaj sem hotel, zaprašil sem se proti Koštrunovim špicam in iskal najino pravljico v kopnem . S Police v žleb, po njem vse bolj strmo do škrbine Beljaške Igle, potem sem bil pa na lepem izgubljen. Prehoda v levo ni bilo nikjer, poskusil trikrat, pa so bile povsod gladke plošče samo na globoko obložene s prhkim snegom. Pa tako lepo se je izpod Corsija videl celotni spodnji del smeri... Nazaj nisem hotel tako kmalu, tako da sem le našel en čudno pop…
Ponovitev najine 'davne' ture , le da je bilo tokrat izjemno lepo zalito, pa tudi sneg je bil v nasprotju z najino oceno ob vzpenjaju za smučanje zelo užiten. Luštno in lahkotno. Za 'srečnnovlet' sva na vrh kot nalašč prilezla tik za Boštjanom in Tomažem, ki sta prišla z druge strani. Če je še kdo to zimo prihajal iz Medvedjega dola, je morda pod snežiščem ob stiku s cesto izgubil nekaj spoštovanja do svojega spomina. Nič bat, spomin vam odlično dela, le (avto)cesta je nova! Žal se glede cest v gorah vse razvija v napačno smer... :(
Ko je tako veliko snega, se lahko dela 'norca' tudi v južnih stenah. Dosedaj sva poznala tako V kot Z varianto spusta z vrha, tokrat se je pa kar sama ponujala še J. Direkten vstop ni zalit (za smučanje sploh 'nikoli'), tako da smo vstopili nekoliko z leve (nekje 2050 m), pa še tam smo v začetnem lučaju tenko piskali (malo navpičnega vrtičkanja in nekaj goljufanja po poprhanih ploščah) in za spust nikakor ni bil užiten, ker bi morala z neba pasti še ena močna porcija. Začetni stometrski šus je bil po tem nič kaj prijetnim uvodu kar strm (do 50°), zatem smo prečili proti sredini stene do lijak…
Takšno je po pripovedovanju Tmincev pristno nemško ime gore, vsaj njihovi kolesarji ga radi uporabljajo in potem se baje hitro dogaja. Gorenjci bi gori rekli kar pručka; ravno pravšnja, da bi ležerno odložili svoje noge, ko bi se utrujeno zleknili z našega Stola... Kako smo se torej zleknili, oziroma kako smo se 'posrali', bo pokazal film. Oglej si ga!
Tokrat zaradi mokrote po nebodijetreba zelo nemarni cesti na planino Svečica pod Struško, zatem pa po kar dooolgi (pod)grebenski prečki mimo Vajneža (do sem sva že dvakrat prilezla in žal tudi zaključila) vse do Stola. Malo je potrebno tudi pogurati, sicer se pa prav luštno pelje na kolesu. Tudi spust preko Malega Stola na Zabreško planino in po Nejčevi 'prepovedani' potki v dolino je zelo lušten in v celoti vozen. Posebno lep je zgornji del, vse do gozdne meje, kjer se da vseskozi peljati točno po potki in ne tako, kot je v navadi, s sekanjem naravnost dol po travah, kar je 'čisto brez veze'…
Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali obl…
Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežiš…
Napovedana ohladitev naju je zvabila v Južni žleb, ki z Montaževe visoke planote vodi naravnost na vrh. Ravno sva se skobacala s smuči v dereze in iskala primeren prostor, da odloživa smuči, ko je sneg nenadoma povsem odjenjal. V takem pa naju smer ni več vabila, posebno ker bi morala spodnji kopni skok obiti daleč na desni. Po krajšem razmisleku sva se odločila za najino magično stran Špika nad Policami, njegov samotni obraz nad Dunjo. Da končno enkrat pogledava direktni izstop Findeneggovega ozebnika, če je primeren za smuko, ker markirani zaradi navadno spihanega izstopa pač ni! S sabo sem…