Stol
Oblačno. Prisopihala gor iz Valvasorja. Zgoraj močan veter in oblačno. Snega ni. Začuda precej obiskovalcev. Sestopila.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Karavanke
Oblačno. Prisopihala gor iz Valvasorja. Zgoraj močan veter in oblačno. Snega ni. Začuda precej obiskovalcev. Sestopila.
Divje robe. In lepo vreme. Ni lepšega za gorniško potepanje po pozabljenem grebenu. Tole sva videla: Dovški križ je križišče grebenov, trije kraki so 'visoki', le četrti (južni) 'enakomerno odsekano' pada v Vrata. Pravzaprav je južni greben dvojen: Kopice in Šplevta. Greben Kopic kaže nabrušen obraz z vseh strani. Zelo lep pogled nanj je z grebena Šplevte. Pred nami se odprejo tri markantne kopice in to v treh nadstropjih: najvišja je priraščena na vršno pobočje Dovškega križa in ni tako nabrušena in mogočna (2399m, nekje od 10-20m relativne višine), srednja deluje najbolj strašljivo (2300+m,…
Da je lahko ena stvar tako podrta! Že začetni del grebena je hudo krušljiv, nadaljevanje je pa tako podrto, da vsak hip pričakuješ grebenski odlom. Za nameček neprestano padajoče kamenje (z vseh strani se kruši) občutek krušljivost potencira do neba. Okolica stanje še izostri s preperelimi stolpi na obeh straneh grebena. Edini 'trdni' objekt je zelenkasto modro oko Jezera v Lužnici, ki jasni sivo okolico. Škofič, 2013m, je najbolj vzhodni dvatisočak Krnske skupine. Zelo dolg dostop je iz Bohinja, ki naju je počasi privlekel do piramide s kroglo (spomenik iz prve svetovne vojne, pod Malimi pes…
S Savinjskega sedla sva računala na plezanje po grebenu na Mrzli vrh, a naju je presenetila dobro shojena potka. Do vršne zgradbe Mrzlega vrha je precej lahko in od tu na vrh je možnih več variant. Midva sva izbrala kamin (II) na levi strani grebena. Najbrž je brez plezanja možno po polici v desno (izpostavljeno). Z vrha sva nameravala strogo grebensko (do Mrzle gore sta v grebenu dve izraziti škrbini), a je bilo kmalu preveč izpostavljeno. Malo naprej po grebenu (manjša škrbinica) se je v levo odprl prehod v lažji svet. Od tu sva potem prečila v desno do prve škrbine. Naprej sva šla malo po…
Zamikal naju je svet okoli Kotove špice in Bivak na Robu nad Zagačami (Trbiški bivak) je zelo primerno izhodišče za pestre ture. Gor sva šla preko Via della Vite. Pričakala naju je robna zev in moker vstopni kamin (kar nekaj minut sva telovadila pri vstopu). Višje je bilo plezanje občutno manj napeto kot prvič (prvič sem si na vrhu pošteno oddahnil). Najbolj resna stvar se nama še vedno zdi dolga, zagruščena in mestoma ozka polica v desno (strašna izpostavljenost in ohlapne jeklenice). Spotoma sva popila nekaj snežnice obogatene s 'črvički', morda kdo ve, za kakšne živalce gre? Z Bivaka sva s…
Lani sva prek Povnove doline prilezla na vrh Na Križu in v vpisni knjigi brala o SZ grebenu Kočne. Vladimir Habjan je bil prijazen in nama je poslal opis grebena. Na Veliki vrh pripeljejo markacije, naprej nam pot kaže rušje ;) Začetek je pravzaprav še prijazen in kmalu rušje preide v lep macesnov gaj. Potem po plantažah rušja do slabih 2000m, kar terja obilo dobre volje... Na ostrih stolpih se začne pravo grebensko plezanje. Tretji je malce siten in direktno ni šlo (najprej 'polovico' stolpa obvoz desno in nazaj na greben in obvoz po levi in kratek spust po majhnih oprimkih in stopih, II-III…
Med tednom (30.5.) sva po grebenu prečila Vrtačo, nadaljevanje je seveda Stolov greben. Predlog grebenskega vzpona na Stol sva dobila pri Klinarju (Karavanke, plezalna smer II. stopnje). Od Tinčkove koče sva šla prek Zagona na Sedlo Belščica. Tu se greben in plezarija začne. Najprej na prvega Jelenčka (I) in potem ni šlo po grebenu do drugega (čeprav je v vodniku omenjena II. stopnja). Najprej naju je čakal sestop čez gladke skale in še malo po grebenu (izpostavljeno, II). Tu sva obtičala pred gladko grebensko skalo: gor je šlo, a dol na drugo stran nisva upala (izpostavljeno kot sam hudič in…
Vladimir Habjan je v knjigi Manj znane poti slovenskih gora opisal pristop na Zadnji Pelc iz Zadnje Trente. V Našem Stiku (junij, 2001) je okvirno opisal celotno prečenje Pelcev. Midva sva lani tik pred zimo poskusila s Škrbine za Gradom na Pelc nad Klonicami, a naju je ustavila III v sestopu (5m), zato sva že takrat sklenila, da si bo potrebno težavo ogledati z druge strani... Do sedla med Nizkim vrhom in Zadnjim Pelcem sva prišla b.p. (grapo pred planino Zapotok sva zgrešila, zato sva izbrala travno gredino). Za ogrevanje sva skočila vstran od Pelcev. Pogledala sva si pristop na Nizki vrh.…
Z avtom v Medvedji dol (Avstrija). Parkirišče je na višini 1100+ m, zapornica nekaj višje. Pot proti Celovški koči je obupna (cesta) in na 1500m sva nad njo obupala in jo naravnost po travniku urezala navzgor. Brez problema sva prišla na Ovčji vrh (Kozjak, 2000+ m). Na vrhu je z nama pometal vihar in sva takoj obrnila. Pogled proti Stolu je bil vseskozi odličen. Severna pobočja Stola so vse kaj drugega kot njegovo južno in blago lice. Ogledala sva si, da se za nagrado vzpneva po grapi, ki pada s Celovške škrbine (Celovška špica - Jelenčki), dol potem po grapi, ki pada s Stolove škrbine (Krkot…
Zvečer sva odrinila od Valvasorja (do sem z avtom). Ko pot privede v dolino Med Stoli, sva namesto gaženja po mokrem snegu izbrala zahodni greben. Melišče, ki čaka pred grebenom, je močno podrto in je pričakalo nekaj težkih besed in še več sopenja. Po grebenu je šlo do vrha lepo.
Pot sva našla b.p., čeprav tu še nisva hodila in sva naštudirala le zemljevid. Izgledalo je zelo slabo za smučanje. Hudo visoko sva hodila, da sva prišla na sneg. Nad odcepom (Mlinarica, Jubilejna, Razor) sva skočila v dereze in cepin, saj se teren postrmi in potrdi (senca). Med vzponom sva ugibala (in najbrž uganila), kje poteka smučarska smer z Razorja proti Mlinarici (naj počaka na drugič). Prilezla sva pod markanten stolp (najbrž je ta na pogled težko pristopen vrh Turn pod Razorjem?). Nadaljevala sva levo od stolpa na greben (star mejni kamen iz leta 1920, I stoji za Italijo, za kaj stoj…
Cesta do Valvasorja je kopna. Petnajst čez štiri sva 'že' odrinila navzgor. Z vrha sva sestopala ob sončnem zahodu in bila pri avtu tik pred temo. V dolinici med Stoloma je še sneg (nekaj 'špur' smučarjev), naprej sva sestopala po snežnem jeziku (desno od markacij) in se nekoliko nižje priključila markirani poti.
Greva na Stol pogledat razmere v Zabreškem plazu. Pravzaprav greva poiskat Zabreški plaz, da vidiva to lepo turnosmučarsko smer (B. Črnivec) od blizu. Avto sva zaradi nevarnosti nasproti drvečih sank pustila na 850 m (bi bilo dobro, če bi postavili zaporo). Na Planici (vikendi, travnik) sva jo urezala naravnost navzgor, nekdo je tu celo smučal. Snega ni veliko pod njim pa lepa travnata podlaga. Od Zabreške planine do plazu je bilo shojeno. Tu sva se obrnila navzgor in zgazila deviški Zabreški plaz. Snega je z višino zmeraj več (napihan v plitvo grapo), vendar brez podlage. Na slabih 1600 m sv…
Cerkev je na vrhu griča Cmereška gorca, južno od naselja Pristava nad Mestinjščico in Tinskim potokom. Je podružnična cerkev župnije Sv. Ema. Zvonik cerkve je iz 17. stoletja medtem, ko je bil osnovni...
.png)
Hribi.net - Trenutni izletiS PD smo se zopet podali malo čez našo mejo. V nedeljo, 27.10.2024 smo bili na Pristovškem Storžiču, na razgledni gori nad Jezerskim Vrhom. Na mejnem prehodu, tokrat brez stražmojstrov, smo začeli našo pot. Na začetku lepo zložno, do lovske bajte. Tam je začetek Kranjske smeri proti vrhu. Je bolj st
.png)
PD Podpeč-PreserjeVčeraj sva z Brzijem (Gorazd Šantej), plezala smer Sanje neke gospodinje v Velikem vrhu nad Jezerskim. Je lepa strma smerca za vplezavanje. Zadnji raztežaj sva si malo otežila, ker sva ga splezala po sosednji smeri Mama Korzika. Ravno, ko sva se spustila nazaj pod steno je klical Je
.png)
AO Litija
Zadnjič se nama je Storžič po JZ grebenu/slemenu tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Tokrat sva ob stiku s prečno potjo na višini 1400m nadaljevala naravnost navzgor proti grebenu (za silo shojena potka), kar je tudi običajna smer, a zna biti v mokrih travah zelo neprijazna. Zagotovo je to najina najljubša pot na Storžič. Lepo ohranjena, malo obiskana in seveda, nobene planinske gostilne ni v bližini ;) Kar malo naju zvija, ko jo takole reklamirava.
Krogec okoli Kriške gore naju je že kar nekaj časa vabil na obisk, v soboto sva bila nerazpoložena in brez volje za daljše ture, pa nama je prišel kot naročen. Ogrevanje iz Tržiča do Doma pod Storžičem in že sva se zataknila na planini Jesenje, saj kolovoza/ceste do Male Poljane na zemljevidih še ni. Po cesti kar dolgo v desno, potem pa na razcepu levo navzgor do novega križišča, kjer sva zaradi bistroumnega smerokaza spet zaštrikala (desna cesta je prava), za konec je sledilo 120 vm kar pošteno težkega klanca (strm kolovoz, a brez tehničnih težav, V6-V7), ki je pripeljal na Malo Poljano. Men…
Turo sta nam podarila Nejc in Boštjan, za vzpon sta izbrala čudovito in razgibano varianto po Z strani Mrzlega vrha (na V strani poteka dolgočasna 'cesta'), poležavali smo na razglednem Visoč vrhu, spust smo pa odslalomirali po grebenu v Tolmin: Gabrje, Skalca, Mrzli potok, Krn, Pretovč, Sleme, Visoč vrh, Sleme, Medrja, Pretovč, Školj, Vodel, Spotnica, Gabrje. Prav luštno je bilo! Mulatjera nad Gabrjem je prav prisrčna in kot nalašč za vožnjo navzgor, le sam prehod preko Mrzlega potoka smo ubrali po 'težji' (beri nemogoči) varianti, pa tudi tik zatem nad macesnovim gajem smo sumljivo štrikali…
Z Boštjanom sva šla na peš sprehod po Begunjščici, kjer sva že spodaj sklenila, da bo najin vodnik izključno nos in lepi prehodi. Tako sva spodaj najprej obrnila v Jančevi, potem višje na plazu našla sledi, ki so naju povedle po zelo luštni Ostržkovi smeri (še kak meter snega, pa bo prav lepo smučarska) na Begunjsko Vrtačo. Za sledmi sva sestopila po Lenuhovi in se na drugi strani Šentanca zapičila v obetaven snežen jezik. Sledila sva prehodom na greben, po njem tipala levo in desno, na koncu pa na vrh stene prišla več ali manj točno po sredi. Sestop po Y me je prepričal, da bo potrebno grapo…