Nalaganje ...
Kategorija
10.679 novic
Vrnitev na mesto zločina, odkoder nas je pozimi pregnala huda burja. Tokrat nas je uspavalo prijetno sonce, tako da smo bili bolj na 'easy'. Še jurja višincev nam ni uspelo naklepati, vsekakor pa smo uspeli prevoziti 'stenco', kjer smo zadnjič ob 'sapici' skoraj poleteli...
Nanos: ta huda gor, ta huda dol, vmes in na koncu pa luštni prečki. Morda se obeta tudi filmček?
Smučanje z Montaža je vedno mamljiva ideja, ko je Luca Vuerich letos kot prvi presmučal J steno, pa še toliko bolj. Z vrha po Findeneggovem ozebniku sem sicer že peljal, a sem šel spodaj po 'grozno' izpostavljeni in pomrznjeni Veliki polici, ki preči celotno Z obličje Montaža, raje previdno peš. Na S po Amaliji in na Z v Dunjo je pred leti smučal že Mauro Rumez, ampak tam si res ne predstavljam, da bi bilo vse ustrezno zalito. Zato je bila Lucova trasa na J toliko bolj privlačna, da smo šli pogledat... Nekje na polovici smeri je glavna orientacijska zanka - kako priti mimo skalne pregrade, ki…
Tumova na Jerebico je baje edina smer, kjer se je Tuma pustil vodniku, da ga je 'potegnil' čez skok. To in dejstvo, da je bilo v kopni sezoni vedno nekaj jamranja nad mokrimi skalami in vlažnim kaminom, nama je dalo slutiti, da bi znalo biti pozimi mnogo lepše in tudi lažje... Vodniček Zimski vzponi je pri Tumovi smeri več ali manj skoraj v celoti v zmoti: opis dostopa je zavajajoč, težava spodnjega skoka podcenjena, izstop je glede na opis na drugi (= levi) strani vrha Jerebice. Turo smo začeli od Predelskega jezera in po grapi (prvih 100 m smo graben s skoki obšli na levi, zamudno), ki vodi…
Pred leti sva nekaj podobnega že izkusila , a Pichsov žleb ni bil zalit, Huda jama pa prehuda. Tudi to sezono sva že obračala, tokrat se nama je pa vse skupaj zelo lepo poklopilo. Še sonce se je prav prijazno skrilo, tako da sva imela 'cel' ljubi dan na razpolago. Edino najtežji odsek Pichsovega žlebu sva morala malo obdelati s cepinom (prestop preko drče) in še opast pod Užnikom sva podrla, potem je pa ob pomoči odličnega snega na obeh spustih šlo kot namazano. Na obsežnem snežišču pod Hudo jamo sva vodoravno prečila na 'Cjajnikov' greben in na drugo stran mimo Košutnikove bajte odsmučala do…
Avstrijski vodniček (Tušar, Karavanke) poleg SZ žlebu pozna tudi SV. Opisan je skromno (da se ga od spodaj ne vidi ;), strmina je ocenjena do 45°. Poskusili smo od Skarbine, brez težav našli žleb, strmina po planu, potem pa točno v kotu, na vrhu prve tretjine, kjer se žleb zasuče v desno proti vrhu, nad prvim teoretično še smučljivim skokom nepričakovano trčili ob višji skok, ki ga ne bi 'smelo' biti. Nekaj časa je še kazalo, da je na levi obvoz, a se ga brez vrvi nismo upali lotiti, čeprav smo dolgo časa podirali opast na vmesnem robu...
Seveda gre spet za 'staro dobro' Bistriško špico, le da smo pociljali zadnji vrh v grebenu, Veško kopo. Smučali smo najprej na SZ stran (po eni vmesni varianti, nič posebnega) kakih 600 m nižje. Nazaj gor in po normalki na Lužo.
Avto smo pustili ob glavni cesti (pod kmetijo Jagovc), do tam smo tudi prismučali. Spodaj (tega dela je 500 vm) se je pri vzponu smiselno posluževati markiranih bližnjic, za spust je pa boljša izbira cesta. Večina se od tam povzpne na vršni greben po Široki riži na desni. Mi smo šli gor po Zahodnem žlebu (Gipfelrinne, 400m, do 40°), kjer je dovolj širok za prijetno zavijanje, le v spodnji tretjini prostor lahko omejuje drča po sredi. Z vrha smo odsmučali po odličnih razmerah v atraktivni in kar strmi varianti mimo Zvonika (tudi čez 45°), ki se Z žlebu priključi 200 m pod vrhom Ojstrca. Zatem…
Pred šesto smo pod Borutovim vodstovm že expresno noreli po cesti, ob osmih 'plezali' navzgor po J steni in se zatem zataknili na že močno odjenjanem ključnem prehodu (JV orientacija), pravzaprav na vrhu velike rampe, kjer je kraljevala neprijazna opast. Z vrha KMM je dosedaj edini smučal Mauro Rumez, vendar poteka smeri nismo poznali. Sam je navedel smer kot via Slovena, 45-50°, kar bi lahko pomenilo tudi v okviru markirane poti, ki se osrednjemu delu J stene umakne. Pogled (recimo s Kotovega sedla in nad Koritnico) nakazujeta na dve možni varianti spusta, ki se združita nekje na slabi polov…
Southutte - Medvedji dol - po osrednji grapi čez S steno na vrh. Grapa je bila za smučanje skoraj idealna, izjemno zalita in zelo dobre snežne razmere - večinoma lepo smučjliv 'zbit sneg', malo pa tudi 'mešano'. Po drugem vzponu na vrh čez streho na levi sva se z Boštjanom zapodila na Orličje (2139 m) in po odlični podlagi odsmučala sicer kratko, a luštno in strmo variantico S dol v krnico v smeri Stolove škrbine. Čeznjo (malo navzgor) in po Janezovem žlebu v Medvedji dol. Smuka v 'riži' tudi zelo dobra in to vse do ceste. Edino sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki, gotovo zaradi premoč…
Turo sva si ogledala že pred leti, a žal tudi tokrat spodnji skoki niso bili smučarski, če sploh kdaj so. Vršna glava Jalovca je bila trda, a je bil sneg tako lepo hrapav, da so robniki idealno prijeli. Še najbolj trd je bil prav ključni, izpostavljen prehod na rampo. Vzpon na vrh sva z Jezerc opravil kar direktno navzgor: z robu, kamor pripelje Jalovčev ozebnik, gor skozi ozek žlebiček in po strmih vesinah točno v smeri vrha. Gotovo najbolj smiselna varianta vzpona, če je le zalito. Loški žleb nama je pa lepo odjenjal, vsaj tam, kamor posveti sonce, tako da je bilo smučanje po 'malce ojužene…
...Tretji spust s Peči (Bele peči ali Lepi vrh) smo naredili z vrha direktno na J po grapi, ki je kot zimski pristop opisana v Klinarjevih 55*Karavanke. Najprej po grebenu proti Z do prve izrazite grape, potem po njej do ceste ob Hladniku. Zanimiva grapa, vse dodobra zalito, sneg vseh sort, zgoraj pršič, nižje je sicer nagajala plazovina, tako da smo smučali po bolj strmih brežinah.
Prvi spust po tisočmetrski S steni Kladiva je uspel Iztoku Tomazinu: SZ žleb, V+/VI-, S6/S5-S3, 1000 m . Problem je priti pod steno. Hajnžev graben letos ni zalit za smučanje, tako sva goljufala iz Srednjega kota (Travnik), kar pa tudi ni bila dobra varianta, saj je bilo treba smuči sezuvati. Smer sva pozimi že splezala pred leti , tudi tokrat sva vstopila direktno, vsi skoki do vrha so bili zaliti (za plezanje več kot dovolj, za smučanje so trije smotani in gre glih-za-glih), same razmere so bile sicer varne, za smučanje pa niso bile preveč dobre, snežna podlaga se je spreminjala, dno grape…
Zimska normalka s Pecola na Z predvrh Špika nad Nosom. Glede na neverjetno zalitost je bila sicer v igri direktna linija na glavni vrh Špika nad Nosom, a so bila JZ pobočja malo sumljiva, JV pa čisto sprejemljiva, tako da smo v izraziti krnici pod južnim pobočjem Špika nad Nosom odvili levo. Razmere vse do slabih 2400 m tudi povsem sprejemljive, tu se je počasi začelo bistveno bolj vdirati, zato smo naredili test obremenitve, ki je bil zadovoljiv. Nekje na 2450 m (30 m pod grebenom) je kar debela kloža na lepem postala tako trda, da je držala človeka, pod njo pa drsna plast. Malo smo cincali,…
Sam Kačji graben je bil tokrat zalit, zato greva seveda notri, vmes naju je presenetil en položen ledni skokec - s plezalnimi cepini nama ni bilo hudega, ostalo sprehod, nad grabnom malo na smučeh malo peš do vrha. Smučati se je dalo čisto z vrha, skalam se elegantno umakne po izpostavljenem loku z desne (od spodaj gledano). Spodaj nadaljujeva kar po grabnu, nad lednim skokom prečiva levo v gozd, potem pa zaradi nepreglednosti od zgoraj ne najdeva prehoda nazaj v graben, ki bi bil najbolj eleganten izhod. V gozdu je sicer smuka bolj slaba, prehode sva tako morala iskati v okviru markirane pot…
Še en luštni krogec nad Oštarijo. Od izhodišča po normalki v smeri za M.Cocco in na razcepu cest desno na Sagran. Smuka na SV tudi tokrat zelo dobra, kjer se grapa zoži sva zaključila in se po smučini vzpela na Starhand posmučat SV flanko, ki sva jo opazovala v soboto. Direktni vstop zaradi razmer ni priporočljiv, temveč se na čistino zavije 100 m nižje. Z vrha torej po gozdu dol in levo, tam je vodilo par smučin. Midva sva šla nekje vmes po strmem gozdnem pobočju, kjer je bilo odlično. Sama flanka je pa izjemno smučarska, tudi pršič je bil še zelo uživaško smučljiv. Glede na številne nove sm…
Pršiča v Špranji ni bilo več, ne spodaj ne zgoraj. Se je pa Špranja kot hladilnica izkazala tudi tokrat, ob sicer šibkem vetru je bilo mrzlo kot prasica. Predhodniki so (nekako se nam je uspelo zgrešiti se) obrnili v zatrepu 'spodnje' Špranje, tik pod kanalom, ki vodi v 'zgornjo' Špranjo. Plazovina pod kanalom je kar impresivna. V zgornjem nadstropju nad kanalom so se nama snežne razmere spreminjale od metra do metra, zatem se je počasi stabiliziralo in sva po še sprejemljivo položnem terenu potegnila do zadnjega macesna (1750 m). Tu sva si pobliže ogledala sicer na občutek dovolj varno skorj…