Kategorija
10.679 novic
Dvodnevna tura z najbolj primernim spanjem v izjemno prijetno zavetišču Igor Craso. Za začetek dve uri guranja, mulatjera okoli Žrda, znebitev bremena v zavetišču, še en krog skozi Rezijo (tura Pusti gozd ) in šele zatem res trdo zaslužen spanec. Nazaj po isti poti do smučišča, guranje na Prevalo in po mulatjeri v dolino. Začetnega dela mulatjere nad Prevalo sedaj ni več, ker je napredovala v smučišče... :(
Za spust s Krna je kolo potrebno odnesti navzgor, navzdol je pa vedno lahko, saj gre s pomočjo gravitacije kar samo od sebe. Zgornji del do razcepa za Drežnico je lepo vozen, potem sledi večkrat prekinjena vožnja, zaključek je pa lahak, a ni nič posebno lušten. Smo pa za zaključek namesto ceste izbrskali potko, ki iz Drežnice privede čisto v dolino.
Fotk brez kamere ni, kar jih je pa vseeno bilo, so ostale v mobitelu in ta je crknil... Tura je res strašno luštna, žal je tehnika odpovedala... ;)
Čudovita (resda v začetku hudo netekoča), razgledna prečnica, tekoč spust in neskončno popotovanje nad in pod bistro modrino...
Po daljšem razmisleku. Zakaj neki bi skrivala. Bila sva pri koči Za jezeram. S kolesom. Pika. Prikolesariva do koče, da ne bi motila obiskovalcev, se zapeljeva za kočo in do izvira vode. Dotankava vodo in ravno hočeva oditi... 'No bike! No bike!' se je drl upravnik Koče pri Sedemrih jezerih. 'Od kje sta pa vidva padla? Z Marsa?' 'Ne, midva sva s Komne.' 'Kazen je 3000 evrov. Naj pokličem helikopter?' Za razgovor nisva bila razpoložena, tako da sva potiho odšla. Ampak imajo pa jajca v PD Ljubljana Matica, ki je lastnica te bajte. Kot prvo, bajta z vso šaro in truščem nekako nima kaj iskati v o…
Tokrat zaradi mokrote po nebodijetreba zelo nemarni cesti na planino Svečica pod Struško, zatem pa po kar dooolgi (pod)grebenski prečki mimo Vajneža (do sem sva že dvakrat prilezla in žal tudi zaključila) vse do Stola. Malo je potrebno tudi pogurati, sicer se pa prav luštno pelje na kolesu. Tudi spust preko Malega Stola na Zabreško planino in po Nejčevi 'prepovedani' potki v dolino je zelo lušten in v celoti vozen. Posebno lep je zgornji del, vse do gozdne meje, kjer se da vseskozi peljati točno po potki in ne tako, kot je v navadi, s sekanjem naravnost dol po travah, kar je 'čisto brez veze'…
Malo že znanega bluzenja okoli Begunjščice, pri čemur sta Zlatkovi stopnji ostali nedotaknjeni, tudi 'neznani' dodatek ni izostal: Spust z grebena Begunjščice direktno na Zelenico zaradi svoje nekolesarske narave ni vreden ponovitve, za enkrat je bilo pa strašno fajn, čeprav smo zelo pridno nosili. A zakaj BBruno, poglej si filmček!
Bratca sta spet manjkala, tako da sta se z nami sladkala le Boštjan in Bobek. Za ponavljalce, poletna PPP ni toliko priporočljiva, ker je potka odsekoma kar preveč zaraščena in se podlage včasih sploh ne vidi. Tudi sam ambient je zaradi zaraščenosti malček manj spektakularen in sploh ni izpadlo tako zelo divje. Tokrat sem bil trdno odločen, da končno enkrat pofotkam še fantastičen spust, a sem v korist uživanja spet povsem zatajil...
Pristojni v vojski so gladko odobrili projekt 2kHeliCiklo, tako da se nama obeta pestra in dolga sezona. Tokrat so naju dostavili na precej 'velik vrh', točno 600 m nad planino s 'klopcami'. Za bolj globinske posnetke je vojska uporabila celo dva helikopterja in po prvem pregledu posnetega materiala lahko zapiševa, da so kadri naravnost spektakularni. Dokumentarec 2kHeliCiklo bo resnično vreden ogleda!
Gori in doli, pa malo naokoli in po hudih klancih na vrh Košenjaka (Uporabnega opisa praktično ni moč podati, ker bi ga samo lokalec lahko razvozlal - za tolažbo se lahko zapiše, da je bil vzpon lep, naporen pa tudi). Zatem je sledil fenomenalen slalom po potki, ki se vije skozi borovnice, pa po grebenu še malo gori in doli, za konec še (pre)hiter spust v dolino, kjer nam je navkljub silni hitrosti Mesar že zaloputnil svoja vrata...
Spust s Pece v Toplo je bilo potrebno pametno zvezati tako, da bi asfalt 'izgubili'. Ne samo asfalt, kmalu smo izgubili še potko, za katero smo malce le upali, da jo nekje staknemo. Tako smo prehod meje vdeli skozi strme koprive, še malo pobrcali po cesti na zgornjo Lužo in kolesa odnesli na greben Pece ter se po njem zapodili preko Bistriške špice, Križnika in Končnikovega vrha vse do Kordeževe glave. Greben je vozen tako-tako, gre pa s kolesom presenetljivo hitro. Spust do koče je zatem lušten in tudi vozen (razen enega mesta), pod kočo smo pa pod lokalnim vodstvom potke prav lepo povezali…
Razložili so nam, da se da po Obirju potke lepše skombinirati, pa smo poskusili. Iz Kaplje po naši varianti do Obirske planine in naprej mimo koče, kjer je do vrha praktično vse vozno. Spust na Šajdo je bil resnično zelo lušten, z nekaj detajli ravno na naši meji, zatem je sledila lepa in (spet praktično v celoti vozna) prečka, ki smo jo mi dosedaj zares vozili v 'napačni' smeri ter še grebenski posladek nazaj v Kapljo.
Turca se nama je zelo dopadla, vzpon preko Kloma (do Vratc v celoti vozno), spust na Poden, nošnja nazaj na vrh, spust v Razor, pa še ena nošnja nazaj na vrh in spust preko Vratc nazaj v Razor in naprej (spodaj po lovski varianti) proti Prtovču. Najbolj sva uživala pri spustu po 'normalki'...
Kališče je bilo v zimski sezoni večkrat na kolesarskem sporedu in se je ideja s Storžičem vztrajno smukala po naših beticah. Najlažja stran kranjskega odličnika je brez dvoma JZ grapa, kjer vodi pot iz Trstenika mimo planine Javornik na vrh. Samo hudič je tičal v podrobnostih, saj v kopnem te poti nad planino nihče od nas ni poznal - začuda niti midva ne, čeprav sva bila 'včasih' na Storžiču hudo redna gosta. Tržič - Koča pod Storžičem - Mala in Velika Poljana - planina Javornik - vrh. Tak vzpon nam je ponujal največ od vožnje, saj se je dalo pripeljati na Veliko Poljano, kar sva preskusila ž…
Baški masaker sem že obdelal, pa v 'originalni' smeri ni bil preveč kolesarski. Še več, zapisal sem, da me na ta greben s kolesom ne bo več. Po dveh letih se vse obrne, spoznal sem lušten spust s Črne prsti v Baško grapo, nastradal sem ga pri vzponu na Rodico in jasno mi je bilo, da bo greben v smeri Rodica - Črna prsta precej lepše vozen. Torej smo poskusili z obrnjenim masakrom... Po (gozdnih) cestah 'mimo' Stržišča in nad Rutom smo dosegli začetek mulatjere, ki z baške prečke vodi na Rodico. In kakšno prijetno presenečenje, lani sem na klancu po intervalih krepal na mrtvo, letos sem pa uvo…
Neverjetno, vojska nama je ponudila možnost, da naju v okviru NATO projekta opremljanja vojske s helikopterji brezplačno dostavi na dvatisočake. Jasno, skupaj s kolesi in vso kramo! Za začetek smo izbrali Višave nad vojski prijazno Pokljuko, in če bomo vsi zadovoljni, bomo navdušeno nadaljevali. Projekt kolesarjenja z najvišjih vrhov se jim je namreč zdel zelo zanimiv, ker bo tudi medijsko odmeven. Namreč, potrebujejo lepšo podobo v javnosti, ko jih vsi nebodijihtreba vohljači mažejo s Patriotizmom in podobnimi očitki. Resnično se veseliva številnih voženj in na tem mestu javno izjavljava, da…
S prstom po zemljevidu je bila tura zvečer elegantno 'ustvarjena': po cesti in kolovozu prideva iz doline NA kolesu do koče, POD kolesom skočiva na Kozjaka, spust NA/POD/OB kolesu bo odvisen od težav, zatem pa kolesarsko gotovo čudovita prečnica preko Ogrizeve planine do Podna, pa malo ravnine po cesti in še ena prečna potka, ki pade točno v izhodišče... ;) Do koče je res šlo v celoti na kolesu, čeprav je kolovoz (mestoma betoniran) zgoraj kar precej strm. Žal se tudi temu koncu obeta prava cesta (Alm Weg, sofinancirana iz EU skladov), ki jo vneto gradijo in bo dograjena do jeseni. V koči sva…
je prišla bujna pomlad in manjša vrtnarska akcija po dolgoletni odsotnosti graničarjev je bila že hudo nujna, na enem kratkem odseku je bila potka celo konkretno pregnana s poti. Cenena, zložljiva vrtnarska žaga se je izkazala kot neverjetno priročna. Še več, povzročila je celo prerekanje med vrtnarji, kdo bo sploh žagal. Seveda smo otroku po testu varnosti prepustili vso zabavo. Njegov izraz na obrazu in navdušenje - neprecenljivo! Nekaterih stvari se ne da kupiti . Za vse ostalo je tu...
