Samuha - Pirmance
Hitri skokec pod ledene Kofce in lušten spust direktno v Tržič.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kategorija
10.920 novic
Hitri skokec pod ledene Kofce in lušten spust direktno v Tržič.
Cilja konkretno nismo določili in glede na stanje nad Pecolom smo izbrali Špik nad Nosom, kjer sva lani že uspešno (žal peš) pretaknila dve smučarski varianti. Pristop preko Škrbine nad Tratico je zelo lušten, posebno zgoraj okoli vogala je prav 'fletno' in za začimbo smo izbrali levi žleb (od treh), ki ponujajo prehod navzgor. Žal pa že spodnji prehod s Pecola na pobočje za smučanje ni bil zalit, tako da smo spust morali zastaviti preko J pobočja. Candolinijev vodniček ima vrisano smer, ki izstopi po 'enem čudnem eSu' na levi (gledano od spodaj) strani, veliko bolj smiselna, predvsem pa zasn…
Svet ob Rdečem kupu nas očitno (še) ne mara, poleti smo poskušali iskati rov in okno, pa so nas odgnali revolveraški gamsi, tokrat je za neprijetno presenečenje poskrbel skok zadaj za kupom; prav na edinem mestu, ki se ga od spodaj ne vidi. Skalnati skok se nam je razkril šele povsem zadaj za kupom, za presnetim ovinkom in v hipu odplaknil uživanje do vrha... ;) V literaturi je ocena grape Za Rdečim kupom več ali manj enaka Wisiakovi, skok sploh ni omenjen, tako da mora biti v normalni zimi lepo pod snegom in bomo pač počakali na to 'normalno' zimo.
Vaja dela mojstra, gozdarji pa iz lepih potk nemarne vlake. Najnovejši dosežek v tej smeri je začetni del najbolj (= resnično množično) obiskane markirane poti na Kriško goro; nad Gozdom, od konca gozdne ceste nekje na 1000 m je sedaj zaradi najnovejšega 'goloseka' padlo kakih 100 vm potke. Kar tako, tebi nič, meni nič... :(
Smučarski Špik nad Špranjo po najini zelo ljubi varianti , ki sva jo povsem po sreči 'odkrila' lani, je sredi pravljičnega zimskega dne več kot odlična izbira. Smer sem ob vsesplošni 'dopustniški' priliki razkril Nejcu, Boštjanu ter Pikici in navkreber smo se družno cmarili na vročem soncu, zato pa smo pri smuki 'brezskrbno' uživali v 'lahkem' snegu. Prav luštno je bilo!
Nad začuda dobro voznem, navadno zelo razbitem in blatnem kolovozu je naša mala četica kar dolgo korakala (Hja, eni 'čudaki' tovorijo celo smuči po gorah, mi smo pa kolesa! ;) vse do zasneženega sedla pod vršno piramido. Odlične razmere (Le po 'snegoledu' pod bajto in do planine še kako prav pridejo 'maximalna zažigala', ki jih je imel na svojem konjičku obute le Matej.) smo izkoristili za zelo dober spust, kjer nekaj padcev ob poskusu vožnje na meji ni manjkalo in 'naslednjič' (Enkrat, enkrat, enkrat... ;) odpeljemo vse. Luštno je bilo!
Kratka in sladka, čeprav sva morala zaradi mehko-zasnežene ceste v zgornjem delu kolesa navzgor prenašati; zato pa so bile ta luštne serpentine navzdol krasno vozne, srednji del je itak vedno tekoč, spodnji peščeni del je šel prav tako odlično od kolesa. Celo 'zloglasni' štor se je dal iz prve pregovoriti, prav taisti štor, ki je šel Pikici na nočni tako odlično od 'nog', da je fantom vzelo voljo (poleg poguma seveda... ;)
Nejc je v vsesplošnem 'navdušenju' za smučanje povabil na kolesarski potep pod Stolom, ki mu je dobesedno zrasel nad domačo mizo. Dobrot na prtu sicer nisva okušala, smo se pa dodobra nasladkali pod vsemi razmetanimi Stoli. Od vsega lepega je Boštjan po prvi prečnici pri lovcih tako močno zašvical, da je moral moker revež domov, po drugi prečnici pod Pečmi naju je pa Nejc odvrgel v vodni zbiralnik, kjer sva pa midva švicala pri prenašanju koles po ozkih stopničkah. Tunelček sva pa le ujela! ;)
Snega dooolgo od nikoder, zatem ga pa zapade toliko, da sva ga lahko le na hitro potipala. Nad Lipanco najprej na varne Mrežce, ki so nama podarile luštno 'furo', posebno v strmem pršičastem gozdu; za konec pa še na Brda, ki pa so ponujala le skorjo, o kateri Marijana ni imela prav nobene lepe besede ('Jutri se tega ne grem več!'). (Ne samo) Meni se je sicer zdelo kar v redu, tudi do Pokljuke sva 'preživela'...
Dvakrat v dežju v isti konec; ob prvem poskusu sva dobila boljšo idejo za ponovitev in sva se še enkrat zapodila v Kokro. Zaradi luštnega spusta z Zajca ('začetnikom' kot naročen za privajanje na vožnjo po serpentinah) sva v soboto prečnico od Doma na Čemšeniku vlekla navzgor (100- vm) in vseskozi ugotavljala, da bi bilo v nasprotni smeri bolj tekoče. Seveda sva kontra poskusila že v nedeljo, a je bilo (v mokrem) še vedno mestoma precej netekoče. V pričakovanju zanimivega spusta sva malo vozila in še veliko več 'gurala' na Potoško goro, se zatem lovila po smotanih lednih odsekih do Jakoba (de…
Okrepljeni z domačinom, ki še nepojasnjeno piše Mlinca sedlo namesto sedla Mlinca, smo po brcanju na Rožo 'korajžno' naskočili kolesarsko prav nič užitno prečnico do spusta, ki je več kot poplačal ves trud. Ena buška na boku je bila čisti gratis; seveda samo za domačina, ostali smo bili pač le na obisku... ;)
Ratitovec se nama je s kolesom enkrat že uspešno uprl (odlomljen nosilec menjalnika), tako da je bil sedaj v snegu fantastično presenečenje in se je več kot odkupil. Varianta vzpona od Prtovča mimo planine Klom in preko Vratc na vrh (Mauro, hvala za opis!) je zelo luštna in v utrjenem snegu tudi hudičevo dobro vozna, saj se je le tik za planino malo poguralo do naslednjega kolovoza, pa še tam smo morda kaj zgrešili. Posebno presenečenje je bil vzpon z Vratc na vrh, kjer v kopnem menda ni prav veliko vožnje, tokrat pa ni bilo prav veliko porivanja. To sva ugotovila sicer šele ob drugem obisku,…
Preko Možjance na Štefanjo in strmo gor na Davovca, kjer je ob totalnem bombardiranju v dolini ura odbila polnoč. Sledil je lušten novoletni spust (po pameti) ob skakalnicah v Kokro, zatem lepa prečnica do 'aresta' in še bolj strm vzpon gor na Jakoba, kjer se je navkljub 'poledici za pešce' dalo skoraj vse odpeljati. Kočo smo dosegli ravno ob času, ko so jo zapuščali še zadnji veseljaki, ki so se navzdol (tudi oni po 'pameti') oklepali prav vsakega plotu (pripraven nadomestek so bila kar drevesa). Najbolj 'veselemu' pa zgleda enkrat ni uspelo, zatem je bil sicer malo manj vesel in bolj 'na po…
Že nekaj časa imava ogledane južne grape v skupini Gamsove matere, kamor sva se na sonček zatekla pogret na mrzlega Silvestra dan. Na Viški planini je sicer vse skupaj izgledalo precej ubogo, a je vsaj najlažji od žlebov obetal, da bi naju lahko spustil skozi. In res naju je prijazno sprejel z dvema ravno zalitima ožina; v luštnem in prav lahkotnem žlebu sva tako uživala slabih 400 vm (do/okoli 45°, na razcepu v srednjem delu - desno). Pod škrbino sva najprej skočila levo na višjo 'mamo', zatem pa še na Turn, odkoder so prav divji pogledi na bližnjo Malo špico in Divjo kozo. Naslednjič, ne sa…
Po zvoženi cesti na Malo planino in potem po odlično uhojeni poti z užitkom na Veliko planino. Tokrat smo na vsak način hoteli turo zaključiti s spustom po nam izmikajočem se Dolskem grabnu, ki naj bi ponujal zelo-zelo težak spust; vsaj taka fama se dela okoli njega. Začetek do Dola je lušten, do Konjščice je šlo po snegu fantastično, zatem smo pa v Dolskem grabnu našli pravi cukrček, le nekaj mest je morda bolj smotanih - en koreninast drop, par kamnitih ožin in še kakšna serpentina. Pravzaprav je težavnost spusta drugje: pokvarjen 'nastavek' zobnikov, odlomljen nosilec prestavne ročice in z…
Toliko navdušenja sva sprožila s PPP, da smo morali še enkrat na obisk, čeprav je zaradi višje sile nekaj moštva ostalo v dolinah. Tokrat smo se nadejali celotne prečke, vse do Melone, kamor naj bi vodila markirana potka. Do nama že znanega križišča je šlo tokrat prav tako imenitno kot prvič, nadaljevanje pa kmalu spet jemlje sapo, saj se bolj uživati pač ne da. Zasilni izhod smo pustili na miru, zatem smo 'nekateri' hudo garali in brcali, drugi pa so se 'sprehodili' na Baretko, ki je po sili razmer postala naša končna postaja. V Melono namreč ni bilo potke, trasa je bila glede na zemljevid v…
Po zelo strmem klancu nad 'požgano' Radovno sva namesto najljubšega odseka našla podrtijo brez primere. 'Neštevna' izruvana drevesa ležijo vsevprek, tudi potko so korenine marsikje enostavno iztrgale, tako da je bilo prebijanje izjemno mukotrpno; 'bogsigavedi', kdaj bodo potko spravili v red. Zgoraj na cesti je bila vožnja zahvaljujoč zagnanim bencinskim 'športnikom' po utrjenih kolesnicah prav zabavna, končala se je pa le par minut pred odcepom, ki levo navzgor vodi na vrh Jerebikovca. Brez kolesnic seveda ni kolesarjenja in na turo sva se zagnala povsem na pamet, saj sva glede na vse videno…
Po mrzlem uvodu nas je zgoraj grelo toplo sonce, zgazila nam je pa itak vse do vrha Pikica, ki je pač 'nikoli' ne zebe in je vedno uhajala naprej, ko smo si ostali nepretrgoma ogrevali premrle ude. Boštjan, Tomaž in Pikica so bili tokrat prvič na vrhu Martuljške Ponce, midva sva pa zgoraj že kar preveč domača in sva ugotavljala, da je povsem možno, da 'normalni žleb/kamin' sploh ni prav nič 'normalen'; namreč levo od tega žlebu je še en, ki je bil skoraj zalit, pa snega ni ravno v izobilju. Gor smo čez zadnji prag prišli po polički desno iz normalnega žlebu, navzdol je šla pa polovica po zrak…
'Nejeverni' je dolgo razmišljal o tej prečki, nama jo je pa prijazni 'hudič' prišepnil kar na uho in sva le pogumno izkoristila milo zimo ter bila nagrajena s Prečenjem z veliko začetnico. Po uvodnem zasneženem vzponu sva sicer preklela gozdarje/planšarje/kmete, ker so v cesto uničili kilometer prečke, ki sva jo brezglavo iskala celo uro, zatem pa le sprejela dejstvo, da je cesta očitno nova in da je tudi najin spomin bolj slonovske sorte. O samem nepozabnem prečenju ne bi preveč pisala, zaključek nad Potočkom je bil pa spet razdejan in 100 vm potke je krvavo padlo za napredek, tudi brezpotno…
Bluzenje nad domom, malo tu, malo tam, preko Možjance in Štefanje na Davovca, pa dol do gondole, malo šlepanja na smučišče, dol v Kokro in za zaključek še poleti preveč oblegani sveti Jakob, ki je pozimi pravi cukrček!