Nalaganje ...
Kategorija
10.920 novic
S spustom s Krvavca v Kokro je prvi poskušal Jirži, objavil na spletu, jih slišal od 'mojstra' Čuka, za tem je šlo čez Lojtro še nekaj kolesarjev, večinoma bolj po nesreči. Vsi so vožnjo odsvetovali, morda je bilo le nekaj kolesarjev, ki jim je bil spust v celoti gledano všeč. Čez Lojtro pa (razen seveda 'bajeslovnega' Zlatka) še nobeden ni peljal, potka je za svoje tehnične težave in zdrsljivo podlago odločno preveč izpostavljena. Nas je seveda mikal sam Kalški Greben, ki je v zgornjem delu prijetno turnosmučarsko (bolje zapisano turnokolesarsko ;) zaobljen, čez Lojtro bomo pa tudi že prišli…
Iz Preddvora preko grebena Kope na sedlo Davovec, po dobesedno skakajoči potki v Kokro, po cestah pod Roblekom čez Neškarjev graben (prav tam čaka 150 vm zelo hudega, a voznega kolovoza) in do lovske koče, kjer sva se nadejala čudovite lovske potke v dolino, ki je vrisana na vseh zemljevidih. Če bi jo seveda le uspela najti, kajti začetki takih poti so navadno zabrisani. Lovci znajo skriti... Kakšno razočaranje, namesto iskanja potke sva skoraj trčila v od vseh pozabljen in nemarno grd kolovoz, ki naju je ob spremljavi podrtih dreves vodil po grebenčku navzdol, kjer so se kolovozi krepili iz…
Popoldanski 'krogec' okoli Begunjščice smo peljali že z nekaj variantami, nekaj nas jih pa še vedno čaka. Zanimivo, da se da ljubka Bornova 'tutokompleto' odpeljati tudi v 'nasprotni' smeri, Zlatkovi stopnji v Drago izgledata že malo manj hudi, čeprav je spodnja še vedno povsem izven našega dosega, cesta navzgor do planin ni čisto nič zanimiva, zato pa je prečnica do 'Tinčkove' koče začuda še kar užitna, klanec na Zelenico se 'po novem' odpelje kar brez stopa, spust na Ljubelj po 'mešani' varianti je pa prav lušten, posebno zaključek je pravi cukrček! 'Kam čmo pa jutri?' ;)
Hudičev boršt je silno eminentna pojava, ki nam Kranjcem lepša poglede proti goram. Za kolesarje je sicer malo odmaknjen, brez porivanja sploh ne gre, sva pa našla zelo prikladno varianto vzpona do Hudičevega boršta, ki ob zelo dobri tehniki, še večji moči in še boljši vzdržljivosti omogoča vožnjo 'skoraj' v celoti (recimo 100+ vm guranja, za le malo slabše pripravljene pa zna hitro narasti na 500 vm in tudi precej več): Preddvor - Mače - Mačevska pot - od razcepa (1100+ m) do prečne poti, ki se vije na višini okoli 1300 m, po levi (verjetno bolj vozna) ali desni (lepša) varianti, po razgledn…
Direktno po potki do Dolge njive nismo mogli, ker so gozdarji v tem koncu še vedno trdno na okopih in prav veliko gozda tam očitno ne bo ostalo. Naokoli po cesti smo najprej utonili v blatu, zatem v 'slepi' vlaki in šele po priznanem porazu smo našli cesto prav do planine. Nič čudnega, da se nihče ne razburja, važno je, da se z avtom pripelje točno do gostilne! :( Tako namočene prečke od Dolge njive do Kofc sicer še nismo vozili, a je bilo vseeno praktično vse v celoti vozno. Malo so nas nato zadimili na Pungartu, nadebudni 'desetletni sedemnajstletnik' nas z neregistrirano razbitino ni uspel…
Članek v PV o kolesarskem divjanju na Lepenatki nas je z odkrito nestrpnostjo in z za lase privlečenimi čustvenimi dodatki kar lepo zbodel, tako da smo ob priliki sklenili pogledat, kako kaj kolesarsko izgleda ta zloglasna Lepenatka. Opis ture se nahaja v Strmih kolesnicah, nekaj izboljšav se mimogrede najde na terenu samem, tudi možnih alternativ je še nekaj. Tura sicer ni nič posebnega, morda smo pa le imeli preslabo vreme. Glede članka pa le en komentar, potke nad Kalom do vrha Lepenatke praktično ni ali pa letos še ni uhojena, tako da je prav po potki hudičevo težko peljati (ali hoditi),…
Vremensko pogojen pokuk na Koroško, z dooolgim in luštnim skokom na Uršljo goro, zatem je sledil še bolj lušten spust z Žerjavskim dodatkom, ki je bil v cvetočih pomladnih razmerah naravnost čaroben.
Vreme je skupaj z vremenkoti žal zaštrikalo, tako da smo povsod ujeli le snežni gnoj, ki smo se ga sklenili držati do vrha Dolkove špice. Začuda je snega v zadnjem tednu veliko pobralo in smo do vrha komaj še ujeli smučarski snežni jezik, za nameček nas je pod vrhom zaprla še megla, ki se nas je potem prav nesramno držala. Mi smo se tako pri spustu hvaležno držali svojih stopinj, da smo sploh znali privijugati nazaj v dolino. Slovo od zime? Kaj pa tradicionalni zaključek? ;)
Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali obl…
Malo smo bluzili tamo, nešto više onamo, a daleko najviše smo naj... nad Karlobagom! Na planotastem Severnem Velebitu je bilo kar nekaj snega, tako da smo ponavljali oziroma bolje zapisano raziskovali le gor-dol variante tako na Severnem kot Srednjem Velebitu, ki pa se nad Jadranom vedno raztegnejo na nekaj več. Ta nekaj več je mestoma prav nemogoča vožnja po preveč položnem ali celo ravninskem spustu, kjer mrgoli skal in njihovih ožin (začuda na strmem skalnatem svetu tam praktično ni problema). Nad Karlobagom (fotk ravno od tam ni) je bil po uvodnem sitnem ozkem skalnatem delu glavni dodate…
Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežiš…
Preskočite odstavek vsi, ki ne marate zgodb s poučno noto. Prvič, svoji 'bunkici' ne smete dovoliti, da vam na kolesu zganja norčije in poskakuje okoli, če nima 'obutih' ščitnikov, ker se vam v nasprotnem zaradi vztrajnega hematoma na nežni ženski nogici obeta redukcija smučarskih tur. Ne samo po številu, tokrat smo jo morali prav iz tega razloga tudi preusmeriti in skrajšati. Drugič, brez čelade se ne smuča strmih pobočij. Posebno ne v primeru, če gre za tvoje prve strme smučine. Na južni strani Okna (na srečo bolj položni) smo opazovali tri 'makaronarje', enega 'kao' inštruktorja in dva vaj…
Triglav je bil smučarsko zadnjih nekaj sezon povsem pozabljen, tako da je bil po najini luštni lanski smerci z vrha letos očak še bolj aktualen in kajpak 'Jakatu' (Jaka Ortar, 'hit' letošnje smučarske sezone ;) celotno zimo neprestano na očeh. Na muhi je imel še nepresmučano direktno linijo z vrha na Triglavski ledenik in prehod, ki z vršnega raza tik pod S grebenom pripelje na vesine nad Mullerjevim kaminom, se je muhastega aprila ob veliki količini snega krasno zalil. Vabilu se kar ni spodobilo odreči, tako da nas je številna četica krenila zjutraj iz Vrat: Jaka, Bor, Maja, Peter, Boštjan i…
Kozorogova smer naj bi ponujala najlažji prehod prek centralnega dela ostenja Begunjske Vrtače. Že v četrtek nas je zapeljivo vabila, a smo ji odrekli, v nedeljo pa nam je ob pričakovanju vremenskega preobrata kratka turca kako prav prišla. Na koncu nič od zadnjega ni obveljalo, vreme je na srečo držalo, tura pa se je zavlekla v nedogled, saj so tri mesta zahtevala uporabo vrvi, taki manevri so pa v 'navezi' štirih kar dolgotrajni, posebno ker sva ta tišasta s sabo vlačila še smuči. Na kratko, zelo luštna smer! Glede na vodniček Kozorog vstopi direktno čez spodnji del stene, ki pa ni bil zali…
...pravzaprav se mi je zatipkalo. Nič vzponov in kar pet spustov smo opravili po Lukovem štetju. Za začetek pravi spust po prečnici z Razdrtega v Gradišče, potem po sicer luštnem spustu v 'napačni' smeri strmo navzgor čez Plaz, pa spet pravi spust s Konja, sledil je še en 'napačni' spust od lovske koče do Hieronima in za sam konec še precej nemogoč, a začuda vozen spust v Razdrto, kjer si je 'požrešni' Luka za naslednjič prihranil le še en sam neprevožen detajl, ostali smo bili pa bistveno bolj 'neješči'... ;)
Ena hitra popoldanska, ki se je zaradi večje doze pikanja kar dodobra zavlekla vse do noči. Gor grede smo zelo izbirčno prebirali snežne trakove nad nami, dokler se nismo ustavili pod desnim delom stene Begunjščice in se zaprašili v vabljivo grapo, ki naj bi nosila ime Rožičeva. Po strmi in luštni telovadbi v prvem skoku smo se nad njim začuda znašli kar nazaj na plazu, a nič ne de - bilo je sladko. Zatem smo le vstopili v pravo steno in z užitkom preplezali 'poševni' skok, ki se nam je odprl tik zatem, ko smo že ugotavljali, da grapa sploh ni zalita. Nad njim smo takoj trčili še v tretji in…
Itak sva bila že presneto pozna, pa še deževati je pričelo, četrt čez osem sva končno uspela odbrcati z izhodišča, na srečo je dež takoj prešel v sneg, zatem sva utrujala monoton asfalt, dokler se malo pred cestno izravnavo pod Jezerci debelina novega snega ni tako zelo povečala, da sva morala kolesi guuurati vse do smučišča. Pred spustom sva ugotovila, da od treh akumulatorjev, ki se niso imeli čas napolniti, dva sploh nista nič delala, tako da se je Manjca zadovoljila z ledico. Novega snega je bilo zatem v zametih toliko, da sva s prednjima kolesoma neprestano nasedala v sneg, nižje je šlo…
Do vrha nismo prišli, je bilo pod sedlom zaradi napok in samodejnih sprožitev preveč sumljivo, tako da smo hop skočili nazaj v špuro, ki smo jo gor grede potegnili v dobre pol metra visokem pršiču in proti vsem pričakovanjem odmaglili v dolino. Spust je bil namreč sila zabaven, slalomiranje in kakršnokoli smučanje v celcu po 'ravninski' Železnici je seveda odpadlo, zato pa smo našli nam povsem nepoznano disciplino, smuk točno po špuri. Letelo je kot sneta sekira, v Jermanu pa še bolj, ravnotežje je bilo na preizkušnji, ko je pa 'navkljub pogumu' le preveč letelo, smo se le malo nagnili nazaj…