Nalaganje ...
Kategorija
10.679 novic
Na Kamniškem Dedcu se prične in na Srebrnem sedlu konča čudovit greben Zeleniških špic. Večina prepleza le zgornje nadstropje grebena (od Staničevega vrha naprej), tako da nižji in rušnati del sameva. Tudi midva v rušnati smeri še nisva naredila koraka, a sva sklenila pogledati vsaj Kamniškega Dedca. Neoznačena potka je vse do vrha Dedca zgledno shojena, le sam začetek v strugi Sedelščka je težje vdeti (usad, prodišče). Za pomoč nama je služil le zemljevid, skritega 'vboda' nisva našla in potko sva tako dosegla naravnost navzgor po pobočju nad strugo. Jesen je ravno pravšnji čas za obisk. Spo…
Poldnik ali Kopa je vprašanje na katerega iz Mangartske doline odgovarjava s Kopo, kamor naju je vabil napis Picco di Mezzodi in peljala pot 515. Spodaj se je pot mehko vila po prijetno raznobarvnem gozdu, kjer je bila hoja nadvse 'luštna'. Pod vrhom je gozd zamenjala skala in potrebno je bilo tudi malček poplezati. Varoval na poti ni prav nobenih in težave na enem (daljšem) mestu dosežejo I. stopnjo, kjer je dodatno težavico predstavljal sneg, ki se je pričel že presenetljivo nizko (1500m). Tudi v Italiji niso imuni na 'črne' markacije. Ljubitelj barbik je odlično zadel roza odtenek in uradn…
Idejo sva pobrala pri Stritarju (KS Alpe) in jo glede na zemljevid Grintovcev malce 'popravila'. Od Žagane peči, mimo lovske koče na Kalce po opisu (ki bi mu dodala zelo strmo gozdno prečnico, zahtevno), tu pa sva se odločila za desno varianto (zemljevid), ki naju je pripeljala naravnost na Malo Kalško goro. Potka je nadvse prijetna in se vije v lepem okolju. Dobro shojena in sledljiva je vse do vršnega travnatega pobočja (vmes je celo nekaj rdečih pik). Najlepši pogled se odpira na Brano in njeno razbrazdano zahodno pobočje.
Iskala sva Mali Razor in izbrala zanesljivo/nezgrešljivo grebensko varianto. Računala sva na težave II. stopnje, a sva se uštela za celo stopnjo. Greben je mestoma karseda zoprn (beri podrt), večinoma plezalski in nikakor ga noče biti konca. Vmesnih špičk in škrbinic se ne da prešteti, tudi za vrh Malega Razorja sva našla vsaj dva (najbolj) primerna kandidata... Izhodišče nama je bila vršiška cesta (1089m), do Škrbine med Prisankom in Razorjem sva pristopila po neoznačeni (in zgoraj nesledljivi) potki. Začetek grebena naju je takoj dvakrat odbil (iz Škrbine navzgor je stena, naslednja šibka t…
Greben Kanceljnov (Goličica, Germlajt, Kanceljni, Prevčev stolp, Planja) je opevan s takimi presežniki, da jih je težko le brati na papirju. Potrebno bo gor, in če se grebena nikakor ne upava lotiti (pravzaprav naju je Kanceljnov izjemno strah), ga bova pa obiskala (Goličica in Planja nikakor ne štejeta, na oba vodi potka in tam sva že bila). In le kje neki bi naju bil pripravljen sprejeti, če ne na najbolj udobnem naslonjaču celotnega grebena. S Prisanka sva si že večkrat ogledovala morebitne prehode iz Mlinarice direktno na Germlajt. S škrbine med Germlajtom in Goličico pada pripravna grapa…
V petek s Pecola do bivaka Suringar, zjutraj po Findeneggovem ozebniku na Montaž (Špik nad Policami) in prečenje Poliških Špikov po zavarovanih poteh z dodatnimi (če se obiska ne bodo preveč branili) pristopi na vse Špike. Na turo naju je zvabil mamljiv Miheličev opis v planinskem vodniku JA. Še v petek zvečer sva šla iz bivaka (izjemna lokacija: leži na robu, na ozki polički pod majhnim previsom) pokukat na izzivalen stolp severno pod Montažem (Špik nad Zadnjo polico, Torre Nord), tako da sva sestopila po Poti lovcev do žleba med stolpom in Montažem. Pri prvem težjem (moker in gladek) pragu…
V nedeljo je bilo na nebu prav prijetno sonce in neznosen Lanež na duši. Le kaj sem hotel, nedokončane smeri nikakor nisem mogel pustiti pri miru in sem šel po sobotnih stopinjah. Kolo, Mače, Kozjek, razgledišče in že sem bil pred morjem ruševja, nekje na višini 1550m. Tokrat sem ubral povsem drugačno taktiko. Zaščitil sem se že na začetku, potem pa umirjeno (a nikakor ležerno) napredoval skozi goščavo in nisem si delal niti najmanjših utvar, tako da na nobenem vršiču nisem pričakoval, kako bom v daljavi 'že' ugledal vrh Malega Grintovca. Ubiral sem malček drugačno smer, kot jo je besneča fur…
Storžič je res od vsepovsod prepreden s potkami, a se divjina še najde. Iz Mač naravnost na Kozjek, čez greben Laneža na Mali Grintovec in po markirani poti preko Bašeljskega vrha na Storžič. Ob štirih popoldne (po mojih izračunih bi se moralo do teme/osmih ravno še iziti, če se le ne bi kje zataknil) sem odločno skočil na kolo in s Kranja odbrzel v Mače. Vreme je bilo naravnost idealno. Nikakor se ni moglo odločiti ali naj prične deževati ali naj samo piha. Tako sem vseskozi hvaležno sprejemal neodločne kaplje in opazoval grozečo kapo na vrhu Storžiča. S parkirišča nad Mačami sem se zagnano…
Po kaninski kraški puščavi sva si zaželela mehkobe Planjavskih zelenic, ki sva si jih že nekajkrat ogledovala z Zeleniških špic (s Staničevega vrha je prehod iz Repovega kota kot na dlani)(Zeleniške - zelenice, hmmm). Nad tolmuni naju je lovska pot v Repovem kotu skozi strm gozd pripeljala na razgledišče, kjer naju je lepo shojen odcep usmeril k Planjavskim zelenicam. Prehod, ki je sledil, je bil strašno pester: mestoma izpostavljen, ruševnat, zagruščen, laštast, čvrsto kamnit, strm, podrt, travnat in še kar je podobnega. Težave so bile zmerne in so le na mestu ali dveh pogledale čez prvo sto…
V petek zvečer z Nevejskega prevala na Preval Peravo in spanje v bivaku Marussich, v soboto Rosojanska do sedla Med Baban, 'raziskovalni' sprehod čez vršiče Kaninskih podov do Prevale in sestop. Izbrala sva hladno vreme, da naju kaninska puščava ne bi izsušila. Opcija je bila še dodatno spanje v Domu Petra Skalarja. Pot do bivaka sva vlekla po smučišču, na vrhu ubrala bližnjico (nova botanična pot) do sedla in za pestrost skočila pogledat še na vrh Bele peči. Mulatjera naju je dostavila do bivaka Marussich, ki je kar najbolj 'fleten' italijanski bivak, kar sva jih preskusila. Jogiji so zakon,…
Hitra večerna tura. Ob petih popoldne parkirnine ni. Po Kopiščarjevi gor, po Grebenski dol. Vmes sprehod čez obok Prednjega okna. Na vrhu nova vpisna knjiga.
Opis ture na Mali Grintovec čez Turne sva našla v vodniku Manj znane poti. Turo sva nekoliko predrugačila, saj nama hoja po cesti nikakor ne diši, tako sva za izhodišče izbrala parkirišče v Podstoržiču, 1000+ m. Po gozdu, izjemno visokih travah in spet gozdu sva naravnost navzgor prilomastila do 'luštne' lovske potke na grebenu, ki se vije od Turnov do Malega Grintovca. Potka je bila vseskozi lepo 'hodljiva', le na dveh mestih sva jo urezala po svoje (prvič je potka sumljivo zavila premočno levo, drugič pa se je na lepem vdrla v trave) in kar prehitro sva se znašla na Malem Grintovcu. Na hitr…
Ni blo glih cel dan cajta, tko da se nisva smela nker zataknt in sva šla na znana pota, hudo šibala gor in neumn gledala naukol v zatrep ta Malga Koritnškega Mangrta. Ne tko kmal nama je kapnl, da sva falila k dva kretena, sestopla vsaj 200m, na hitr stresla še enkrt tolk ta narslabše vole, in k sem bil po mnen vseh ta drugh od m&m jest ta narbol kriv (zato, k sm odzad sopihu in tovoru za oba in nč naprej gledu), sem bil pa za kazen še tepen (tlako sem delu tko, da nisem nč pil). Divjala sva gor do vstopa, preskočla pot živlena in že norela čez Ponce. Na ta sredn me je sonce čist zatolku in s…
Greben Zajmenovih peči do Velikega vrha v Košuti sva si že večkrat željno ogledovala. Od daleč (Ljubeljsko sedlo, Košutica) naju je pomalem strašila globoko zasekana škrbina, ki jo na obeh straneh brezgrajno stražita mogočna skalna stolpa, zahodni je visok 1862m in vzhodni 1885m. Od blizu sva letos (arhiv, 30.4.) spoznala direktni pristop na koto 1745m in grebenski sestop po vihravem Vrančku. V starem vodniku Karavanke sva našla še kratko in prav nič vzpodbudno Klinarjevo opombo (podrt pristop na škrbino naravnost z Matizovca in plezanje s škrbine na vzhodni stolp s težavami v območju IV. sto…
Na brezpotnem delu grebena Košute sva že tako domača, da sva z veseljem pogostila 'meliščarja', 'kališčarja' in neustrašno 'feratarko'. Zelo razgledna grebenska smer s kratkimi plezalnimi mesti (do) druge stopnje je kot nalašč za uvod v brezpotna grebenska prečenja: v začetku je še povsem lahko, nadaljevanje pa je vedno bolj zahtevno. Če pa bi te greben le utegnil preveč strašiti...
Od sedla Čez Lužo do Škrbine za Gradom leži razpotegnjen in povsem samoten greben. Severni del (greben Pelcev) sva obiskala lani. Letos nama je bil najprej podarjen srednji del (od Skutnika prek Špičice do Nizkega vrha) in v nedeljo sva upala na prehode še v južnem delu (od Zagorelca prek Velikega Jelenka do Skutnika). Lahek pristop na Zagorelec poteka iz sedla Čez Lužo, midva sva izbrala nekaj bolj odmaknjenega, SV greben. Iz Za Razorca sva krenila naravnost do travnatega grebena, ki pada z Zagorelca. Spodaj prehodov nisva preveč izbirala in sva takoj treščila v zelo strme trave (morala bi s…
Skrit, nedostopen, odmaknjen..., in nama vedno bolj zaželjen. Le vrh Hudičevega stebra se nam njegova glava razkrije iz bližine, povsod drugod se nam spretno izmakne. V severnem grebenu je nanj potrebno splezati po navpični steni, z vzhoda je povsem divje, pozimi nas v škrbino pod vrhom pripelje zahteven Hudičev žleb, s Prisanka navzdol je 'nemogoče' in tako ostane še alpinistov sestop, ki pripelje na Hudičev steber, kamor naju je dostavila kombinacija Kopiščarjeve in Hanzove. Z vrha sva si ogledala troglavi vrh Malega Prisanka (levi in srednji sta dve kopasti glavi, najvišji je desni, ki je…
Iz Medvedjega dola na Sedlo Belščica in čez Orlice (Jelenčka, Celovška špica in Krkotnik) na Stol. Sestop po zavarovani poti čez Stolovo severno 'steno'. Stolov SV greben sva preplezala lani, vendar sva bila na Jelenčkih prisiljena v daljši umik. Tokrat je šlo z vrvjo prav po grebenu. Lepo. V škrbini med Jelenčkoma so štirje stolpi, prva je potrebno preplezati prav po grebenu (izpostavljeno, II-III), zadnja pa lahko obvijemo na levi strani (plezanje čez stolpa: III). Midva sva 'morala' poskusiti prav po rezi in brez večjih problemov preplezala čez vse stolpe. Oba Jelenčka sta prav zanimiv par…